Vsako leto, 4. junija, obeležujemo dan, ki nas opominja na eno najbolj bolečih resnic sodobnega časa – milijoni otrok po svetu živijo in odraščajo v senci nasilja. A za mnoge med njimi senca ni prava beseda – nasilje je njihova vsakodnevna resničnost.
Ta dan je bil ustanovljen leta 1982 kot odziv Generalne skupščine Združenih narodov na ubijanje in trpljenje palestinskih in libanonskih otrok v oboroženih spopadih. Danes njegovo sporočilo sega še dlje ter opozarja na vse oblike nasilja nad otroki po vsem svetu.
Namen tega dne je opozoriti na trpljenje otrok, ki so doma, v šoli ali vojnih območjih žrtve fizičnega, psihičnega, spolnega nasilja in zanemarjanja ter poudariti potrebo po zaščiti njihovih pravic in nedopustnost nasilja.
Nasilje nad otroki je družbeni in javnozdravstveni problem, njegove posledice za telesno in duševno zdravje otrok segajo tudi v odraslost.
Znanstvena spoznanja kažejo, da prvih 1.000 dni otrokovega življenja tvori temelj vsega nadaljnjega razvoja. Otrokov optimalni telesni, intelektualni, čustveni in socialni razvoj je odvisen od ljubečega odnosa, dobre nege in oskrbe ter spodbudnega okolja že od samega začetka. Nasilje v tem obdobju pušča trajne sledi in je za otroka boleča ter močno stresna izkušnja s tveganjem za dolgotrajne posledice. Prav zato je preprečevanje nasilja zelo pomembno javnozdravstveno področje. Otroku mora biti že od začetka zagotovljeno varno, ljubeče in spodbudno okolje, ki mu omogoča optimalen razvoj.
Nasilje je povsod – pogosto skrito in normalizirano
1 milijarda otrok letno doživi nasilje, 400 milijonov otrok do 5. leta: psihično ali fizično nasilje doma, 450 milijonovotrok živi v vojnih conah, 11.649 otrok ubitih ali pohabljenih v oboroženih konfliktih (2023) (Viri: WHO, UNICEF, OZN).
Svetovna zdravstvena organizacija (2024) in UNICEF (2024) opozarjata, da 6 od 10 otrok, mlajših od 5 let – skoraj 400 milijonov otrok po svetu – redno doživlja telesno kaznovanje in/ali psihično nasilje s strani staršev ali skrbnikov. Vsaka peta ženska in vsak sedmi moški poroča, da je bil v otroštvu spolno zlorabljen.
Nasilje nad otroki v krogu družine
Nasilje nad otroki se pogosto dogaja v domačem okolju, s strani staršev, drugih družinskih članov ali skrbnikov. Torej se začne tam, kjer bi otroci morali biti najvarnejši – doma. Noben otrok ne bi smel doživljati nasilja. Vsako nasilje krši njegovo dostojanstvo, temeljne človekove pravice ter pravico do telesne in duševne nedotakljivosti.
Strokovnjaki opozarjajo, da številke ne odražajo dejanskega obsega pojava. Svetovna zdravstvena organizacija (2024) ocenjuje, da manj kot polovica prizadetih otrok komurkoli pove, da je doživela nasilje, pomoč pa prejme manj kot 10 % žrtev. Večina primerov nasilja nad otroki tako ostane neprijavljenih in neprepoznanih.
Nedolžne žrtve oboroženih spopadov, konfliktov in vojne V letu 2023 je bilo v oboroženih spopadih ubitih ali pohabljenih 11.649 otrok, 35 % več kot leto prej. Organizacija združenih narodov (2024) ga označuje kot rekordno leto nasilja nad otroki.
Zakaj govorimo tudi o otrocih iz vojnih območij?
Nasilje nad otroki ni le problem oddaljenih vojnih območij ali zaprte sfere zasebnega doma. Je javnozdravstveni problem, ki zahteva ukrepanje vsakogar, ki dela z otroki – pediatrov, medicinskih sester, psihologov, socialnih delavcev, učiteljev in vzgojiteljev.
Zdravstveni strokovnjaki se srečujejo tudi z otroki, ki so prišli z vojnih območij ali so begunske izkušnje doživeli med odraščanjem. Ti otroci nosijo s seboj vidne in nevidne rane – poleg morebitnih telesnih poškodb tudi posttravmatsko stresno motnjo (PTSM), depresijo, anksioznost, težave pri razvoju. Metaanalize kažejo, da ima 22,7 % otrok beguncev in prosilcev za mednarodno zaščito simptome PTSM, 13,8 % znake depresije in 15,8 % anksioznih motenj (Khosravi, 2024). Izkušnja nasilja ali vojne travme ne izgine s prehodom meje – travmatični spomini ostajajo, posledice pa so pogosto nevidne in dolgoročne (Salim, 2024). Otroci tega pogosto ne izrazijo z besedami, ampak skozi vedenje, umik, psihosomatske simptome (glavoboli, telesne bolečine), telesne težave, težave v šoli ali razvojne težave (Burgin idr., 2022; Hazer in Gredebäck, 2023; Ahmed idr., 2024).
Ozaveščanje na ta dan ni le simbolično. Gre za opomnik zdravstvenim in drugim strokovnim delavcem – prepoznajte znake nasilja in travme pri otrocih, tudi takrat, ko vzrok za aktualne težave ni viden na prvi pogled. Otrok, ki je bil priča vojnemu nasilju ali je bil sam žrtev nasilja v lastnem domu, morda ne bo povedal, kaj je doživel, a bo to pokazal skozi vedenje, umik, telesne težave in težave v duševnem zdravju, morda pa bo njegov razvoj odstopal od pričakovanega.
Zdravstveni delavci se pogosto srečujejo z žrtvami nasilja – med njimi tudi z otroki. Zgodnje prepoznavanje nasilja je lahko odločilnega pomena za otrokovo zdravje, varnost in prihodnost. Prav zato je ukrepanje ob sumu na akutno ali preteklo nasilje izjemnega pomena.
Vloga zdravstvenih strokovnjakov pri prepoznavanju nasilja nad otroki in njihovi zaščiti
Ozaveščenost o travmi in njenih posledicah je temelj kakovostne podpore vsakemu otroku, ki je doživel nasilje
Pristop, utemeljen na razumevanju travme (ang. trauma-informed approach), je ključen pri delu z vsemi otroki, še posebej pri tistih, ki so doživeli nasilje, imajo izkušnjo begunstva ali prihajajo z vojnih območij. Gre za način dela, ki upošteva, da travma globoko vpliva na otrokovo vedenje, razvoj in zdravje, ter da so njene posledice pogosto nevidne in dolgoročne. Pristop ni namenjen le specializiranim službam, ampak vsem, ki pri svojem delu prihajajo v stik z otroki – od pediatrov in medicinskih sester do šolskih svetovalcev in socialnih delavcev.
Še posebej pomemben je pri delu z otroki brez spremstva, otroki begunci, ki so pogosto doživeli kompleksne travme.
Ta dan ni le obeležje, je opomnik na našo skupno odgovornost do otrok. Zavzemamo se za družbo, v kateri so otroci cenjeni, zaščiteni in deležni varnega odraščanja; za svet, v katerem ravnamo drug z drugim bolj človeško, sočutno ter skrbimo za telesno in duševno zdravje vseh. Nasilje nad otroki ni zasebna stvar – je javnozdravstveni problem, ki zadeva vse nas. Odgovornost za zaščito otrok nosimo vsi odrasli v njihovem življenju, strokovnjaki, ki se pri svojem delu srečujejo z otroki, in celotna skupnost.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
