Okužbe dihal v jesensko-zimskem času

Gripa

Gripa je zelo nalezljiva bolezen in predstavlja veliko grožnjo za javno zdravje, saj se virus z lahkoto širi med prebivalci.

Za preprečevanje širjenja je priporočljivo upoštevati enostavna pravila:

• če zbolimo in bi lahko imeli gripo, ostanemo doma,
• temeljito in pogosto si umivamo roke in pri kihanju/kašljanju si usta pokrijemo s papirnatim robčkom za enkratno uporabo ali kihamo/kašljamo v rokav,
• redno čistimo površine in predmete z vodo in ustreznimi čistili,
• redno zračimo prostore,
• izogibamo se prostorom, kjer se zadržuje veliko ljudi,
• najučinkovitejša zaščita pred gripo pa je vsakoletno cepljenje, ki ščiti tako pred boleznijo še posebej pred morebitnimi tveganji za zaplete, ki so jim izpostavljene ranljive skupine prebivalstva. Zato je cepljenje priporočljivo za vse, ki želijo sebe in svoje bližnje zaščititi pred boleznijo. S tem zaščitimo tudi osebe, pri katerih cepljenje zaradi oslabljenega imunskega sistema (starejši, kronični bolniki, imunsko oslabljeni) ne bo tako tako uspešno, kot pri sicer zdravih osebah.

Navodila in priporočila za cepljenje proti gripi v sezoni 2022/23 najdete na naslednji povezavi.

Adenovirusi

Adenovirusi povzročajo vnetja zgornjih dihal (nahod, vnetje žrela) in spodnjih dihal (akutni bronhitis, bronhiolitis in pljučnico), očesnih veznic, vnetje prebavil, sečil. Osrednje živčevje prizadenejo izjemno redko. Adenovirusov je več tipov – pri ljudeh so osamili že 49 tipov adenovirusov. Akutna obolenja z drisko povzročata adenovirusa tipa 40 in 41. Ugotovili so, da povzročajo adenovirusi 4% diarealnih obolenj pri ambulantno in 2-22% pri bolnišnično zdravljenih otrocih. Z adenovirusnimi driskami obolevajo predvsem otroci do dveh let starosti, lahko pa zbolijo tudi starejši otroci in odrasli. Adenovirusi povzročajo tudi izbruhe v bolnišničnem okolju.

Način širjenja mikroorganizma

Adenovirusi, ki povzročajo vnetje očesne veznice ali akutno okužbo dihal, se prenašajo preko okuženih kapljic na razdalji do največ 1 m ali preko predmetov, ki so onesnaženi z izločki dihal. Adenovirusne driske se prenašajo fekalno-oralno. Glavni vir okužbe je blato obolelih ljudi. Okužene osebe izločajo virus v blatu 10 do 14 dni; povprečno 2 dneva pred pojavom driske in še 5 dni po prenehanju driske. Z nehigienskim ravnanjem in razmerami (zlasti pomanjkljivo umivanje rok) se virus zanese v živila, pitno vodo. Človek se okuži z zaužitjem onesnaženih živil in pitne vode, ki so onesnažene z blatom obolelih ljudi.

Potek okužbe

Inkubacija traja od 1 do 10 dni. Simptomi in znaki so vročina, nahod, bolečine v žrelu, kašelj, glavobol in slabo počutje. Težave izzvenijo hitreje, če je adenovirus povzročil okužbo zgornjih dihal in dlje v primeru, ko ima bolnik adenovirusno pljučnico. Pri adenovirusni okužbi prebavil sta vodilna klinična znaka vodena driska in bruhanje. Včasih imajo oboleli nekoliko zvišano telesno temperaturo in prehladne znake. Če pride do dehidracije (izsušitve), je praviloma blaga. Bolezen praviloma nima hujših posledic za zdravje.

Preprečevanje okužb

Adenovirusne okužbe so pogoste, posebno v hladnejših mesecih (pozimi, zgodaj spomladi) in je njihovo širjenje težko preprečiti. Ker se širijo kapljično in preko onesnaženih predmetov, jih preprečujemo s pogostim umivanjem rok. Bolniki, ki prebolevajo okužbo dihal, si morajo pogosto umivati roke, da ne onesnažijo svoje okolice in kašljati v rokav, saj tako preprečijo, da bi se kužne kapljice širile po prostoru. Učinkovitega cepiva proti adenovirusom ni.

Več o adenovirusih najdete na naslednji povezavi.

Virus SARS-CoV-2 (bolezen covid-19)

Če se pri vas pojavijo simptomi ali znaki okužbe (slabo počutje, prehladni znaki, kašelj, vročina, težko dihanje, glavobol, bolečine v mišicah, izguba vonja ali okusa, bolečine v žrelu …), ostanite doma in pokličite izbranega osebnega ali dežurnega zdravnika, kjer boste prejeli nadaljnja navodila.

Če imate možnost, se ob pojavu simptomov čim prej samotestirajte ali opravite hitri antigenski test. O pozitivnem rezultatu testa na okužbo s SARS-CoV-2 obvestite vašega izbranega ali dežurnega zdravnika.

Če pri vas potrdijo okužbo z virusom SARS-CoV-2, je pomembno, da ostanete v izolaciji. To pomeni, da ne smete zapuščati doma, omejite stike z ostalimi osebami in dosledno upoštevate priporočila za preprečevanje širjenja bolezni.

Več informacij za izolacijo v domačem okolju je dostopnih na naslednji povezavi.

Okužbe z respiratornim sincicijskim virusom (RSV)

Pojavljajo se v jesensko-zimskem času, v nekaterih sezonah segajo celo v pomladanske mesece. RSV je najpogostejši povzročitelj akutnega bronhiolitisa majhnih otrok, pri večjih otrocih in odraslih povzroča blažja prehladna obolenja. Začetek kroženja RSV zaznamo le, če kužnine dihal testiramo na RSV, saj klinična slika okužbe z RSV nima značilnega poteka.

Kako zmanjšamo nevarnost okužbe z RSV?

Ta virus je zelo nalezljiv. Dojenčki se lahko okužijo z RSV, če pridejo v stik z otrokom ali odraslim, ki je z virusom okužen. Virus RSV se lahko širi s kašljanjem in kihanjem ali z neposrednim stikom. Kot starši lahko z nekaj ukrepi pomagate zmanjšati tveganje za okužbo z RSV, tako doma kot zunaj doma;

• Preden primete otroka, si roke umijte s toplo vodo in z milom.
• Če ste prehlajeni ali imate vročino, morate vedeti, da lahko s poljubljanjem dojenčka okužite z RSV. Dojenčka zato raje samo nežno objemite ali ga pobožajte po glavi.
• Če so sorojenci prehlajeni ali imajo vročino, pazite, da se dojenčku ne približajo.
• Pazite, da se ljudje z znaki prehlada ali vročino ne približajo otroku.
• Otroka ne jemljite s seboj tja, kjer je veliko ljudi (v vrtce, nakupovalna središča, na velika družinska srečanja …).
• Če imate doma novorojenčka, je priporočljivo, da starejši sorojenec ne obiskuje vrtca, saj lahko prinese RSV domov.
• Do 2. meseca otrokove starosti odsvetujemo obiske.

V bližini otroka ne kadite.

Več o cepljenju proti RSV najdete na naslednji povezavi.

Okužbe s streptokokom skupine A (škrlatinka)

Škrlatinka je otroška nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija Streptococcus pyogenes iz skupine A (GAS).

Okužbe s streptokokom skupine A so značilne za predšolske otroke in šolarje v nižjih razredih osnovne šole, sicer lahko angino prebolevamo v kateri koli starosti. Več okužb je  preko hladnejšega dela leta.

V pandemiji je bilo primerov manj, saj se ta bakterija prenaša kapljično  in ukrepi, ki so bili usmerjeni v covid-19 so učinkovali tudi na prenos vseh respiratornih mikrobov (torej zmanjšali pojavnost).

V letu 2022 še vedno beležimo manj primerov kot v predpandemskem obdobju, vendar bistveno več kot 2021  (v letu 2021 je skupno število primerov 631 in v 2022 do začetka decembra 2817, leta 2019 pred pandemijo pa smo registrirali skoraj 8000 primerov letno).

Bolezenski znaki, značilni za škrlatinko:

• vneto žrelo je močno rdeče, nebnice so povečane in vnete, pogosto pokrite z belkasto rumenimi oblogami.
• vročina (običajno višja od 38,5 ° C).
• glavobol, utrujenost, slabost in bruhanje.
• bezgavke na vratu se povečajo, otečejo.
• rdeč obraz, le trikotnik med konico nosu in brado je bled ( Filatovljev trikotnik).
• izpuščaj se običajno pojavi na trebuhu in na prsih 12-48 ur po prvih simptomih, nato se razširi po vratu, rokah in nogah. Izpuščaj povzroča eritrogeni toksin, ki se sprošča iz bakterij Streptococcus pyogenes. Najbolj je viden v zgibih ter kožnih gubah na vratu, pod pazduho, v dimljah, na komolcu in na kolenih, kjer kožne gube postanejo dobro vidne (Pastijev znak). Nikoli ni izpuščaja po obrazu. Izpuščaj sestavljajo zelo goste drobne rdeče pikice, dvignjene nad površino kože, ki dobi teksturo grobega brusnega papirja. To je posledica zapore žlez znojnic. Če pritisnemo na tako kožo, izpuščaj obledi. Približno teden dni po izpuščaju se začne koža luščiti. Čim izrazitejši je bil izpuščaj, tem močnejše je luščenje. Najprej se koža drobno lušči tam, kjer je najtanjša (vrat, trebuh). Nazadnje (v 3. tednu) se lušči na dlaneh in podplatih v večjih kosih.
• malinast jezik, ki je najprej belo obložen, se drugi ali tretji dan bolezni začne luščiti od spredaj nazaj in postane gladek in živordeč. Papile na jeziku postanejo dobro vidne in štrlijo navzgor.

Zdravljenje

Škrlatinko zdravimo z ustreznim antibiotikom 10 dni.

Prenos okužbe

Škrlatinka se širi s kužnimi kapljicami iz ust bolnika s kašljanjem, kihanjem ali z neposrednim stikom z okuženo osebo.

Več o škrlatinki najdete na naslednji povezavi.

Streptokokna angina

Je zelo pogosta bolezen. Najpogostejša je v starostnem obdobju med 5. in 5. letom, sicer pa jo lahko srečamo v katerikoli starosti, le pri otrocih mlajših od 3 let poteka okužba s streptokokom običajno drugače in ne kot angina.

Angina se začne nenadno s povišano telesno temperaturo in mrzlico ter bolečinami v žrelu pri požiranju. Bolečine so lahko celo tako močne, da je moteno požiranje sline. Večji otroci pogosto tožijo zaradi glavobola, mlajši pa pogosteje potožijo, da jih boli trebušček, neredko tudi bruhajo. Če pogledamo bolniku v močno odprta usta, vidimo povečani, močno pordeli nebnici. Na nebnicah so lahko gnojni čepi ali pa so pokrite z belimi oblogami. Pordeli so tudi nebna loka, jeziček in mehko nebo, na katerem lahko vidimo tudi drobne pikčaste krvavitve. Jezik je v začetku bolezni ponavadi belo obložen, kasneje pa se lušči in zaradi povečanja brbončic dobi malinast videz. Običajno so povečane in močno boleče tudi področne bezgavke v kotu med spodnjo čeljustnico in vratom. Od okužbe do začetka bolezni preteče 2-5 dni. Bolezen traja nekaj dni, po 3-5 dneh pade povišana telesna temperatura, bezgavke in mandlji pa so lahko povečani 2-3 tedne po preboleli angini. Pri tretjini bolnikov poteka bolezen z manj izraženo bolezensko sliko. Pri otrocih, mlajših od 3 let, poteka okužba s streptokokom z gnojnim izcedkom iz nosu in s povečanimi, bolečimi področnimi bezgavkami, manj opazne pa so spremembe v žrelu. Ti otroci lahko prebolevajo okužbo tudi brez vročine.

Več o poteku in zdravljenju bolezni najdete na naslednji povezavi.

Angina in škrlatinka sta pogosti bolezni, ki se uspešno zdravita s antibiotiki (penicilinom). Če pri svojem otroku opazimo simptome bolezni, se obrnimo na pediatra.

Pnevmokokne okužbe

Povzročitelj pnevmokoknih okužb (pnevmokok) se nahaja v žrelu zdravih nosilcev, med ljudmi pa se prenaša pri tesnih stikih s kužnimi kapljicami.

Pri otrocih največkrat povzroči vnetje srednjega ušesa, redkeje pljučnico, včasih pa tudi invazivne pnevmokokne okužbe (meningitis, sepsa, invazivna pljučnica), ki se lahko končajo tudi smrtno.

V Sloveniji je obolevnost za invazivnimi pnevmokoknimi okužbami najpogostejša pri otrocih starih manj kot dve leti. Najbolj izpostavljeni so otroci v jaslih in vrtcih. V številnih evropskih državah, kjer so uvedli to cepljenje, se je pogostost invazivnih pnevmokoknih okužb znatno znižala.

Povzročitelj teh okužb je vse bolj odporen proti številnim antibiotikom, kar otežuje zdravljenje okužb, zato je njihovo preprečevanje s cepljenjem še toliko bolj pomembno.

Več o pnevmokoknih okužbah na naslednji povezavi.

Cepljenje proti pnevmokoknim okužbam

Pri starejših osebah in kroničnih bolnikih je hkrati s cepljenjem proti gripi priporočljivo opraviti tudi cepljenje proti pnevmokoknim okužbam. Namen tega cepljenja je zaščititi starejše osebe in bolnike s kroničnimi obolenji in stanji, pri katerih obstaja večje tveganje za invazivni potek pnevmokokne okužbe (okužba krvi, sepsa, meningitis, pljučnica). Cepljenje za določene skupine se financira iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Namen cepljenja proti pnevmokoknim okužbam je zaščititi otroke do petega leta starosti in osebe s kroničnimi boleznimi in stanji, ki zvečujejo tveganje za invazivni potek pnevmokokne okužbe.

• Priporočila za cepljenje otrok do 5. leta starosti s konjugiranimi cepivi najdete na naslednji povezavi.
• Priporočila za cepljenje odraslih in otrok starih 5 let in več s konjugiranim in polisaharidnim cepivom najdete na naslednji povezavi.
• Priporočila za cepljenje in revakcinacijo s polisaharidnim pnevmokoknim cepivom najdete na naslednji povezavi.
• Priporočila za nadaljevanje izvajanja programa cepljenja proti pnevmokoknim okužbam ob zamenjavi 10-valentnega cepiva s 13-valentnim, na naslednji povezavi.

Za cepljenje proti pnevmokoknim okužbam sta na voljo dve različni cepivi,  13-valentno konjugirano pnevmokokno cepivo (PCV13) in 23-valentno pnevmokokno polisaharidno cepivo (PPV23). Na NIJZ je cepljenje z obema cepivoma za večino oseb samoplačniško. Izjema so bolniki z določenimi boleznimi. Kronični bolniki in pa vsi starejši od 65 let, ki imajo sklenjeno obvezno zdravstveno zavarovanje (OZZ), pa se lahko brezplačno cepijo s polisaharidnim 23-valentnim cepivom (PPV23) pri svojem izbranem zdravniku.