Škrlatinka

Povzročitelj 
Škrlatinko povzroča Streptococcus  pyogenes, (β hemolitični streptokoki skupine A). Sevi, ki povzročajo škrlatinko, se od drugih sevov razlikuje po tem, da izločajo eritrogene toksine.

Prenos okužbe
Škrlatinka se širi s kužnimi kapljicami iz ust bolnika s kašljanjem, kihanjem ali z neposrednim stikom z okuženo osebo.
Manjšo vlogo pri širjenju okužbe ima posreden prenos preko okuženih predmetov (pribor, kozarci, zobna ščetka).

Inkubacija
Običajno 1-3 dni.

Kužnost
Bolnik je kužen od začetka pojava bolezenskih znakov do 24 ur po učinkovitem zdravljenju z antibiotiki.

Diagnoza
Diagnoza škrlatinke je običajno postavljena na podlagi značilnih kliničnih znakov.

Klinična slika
Bolezenski znaki, značilni za škrlatinko:

• vneto žrelo je močno rdeče, nebnice so povečane in vnete, pogosto pokrite z belkasto rumenimi oblogami.
• vročina (običajno višja od 38,5 ° C).
• glavobol, utrujenost, slabost in bruhanje.
• bezgavke na vratu se povečajo, otečejo.
• rdeč obraz, le trikotnik med konico nosu in brado je bled ( Filatovljev trikotnik).
• izpuščaj se običajno pojavi na trebuhu in na prsih 12-48 ur po prvih simptomih, nato se razširi po vratu, rokah in nogah. Izpuščaj povzroča eritrogeni toksin, ki se sprošča iz bakterij Streptococcus pyogenes. Najbolj je viden v zgibih ter kožnih gubah na vratu, pod pazduho, v dimljah, na komolcu in na kolenih, kjer kožne gube postanejo dobro vidne (Pastijev znak). Nikoli ni izpuščaja po obrazu. Izpuščaj sestavljajo zelo goste drobne rdeče pikice, dvignjene nad površino kože, ki dobi teksturo grobega brusnega papirja. To je posledica zapore žlez znojnic. Če pritisnemo na tako kožo, izpuščaj obledi. Približno teden dni po izpuščaju se začne koža luščiti. Čim izrazitejši je bil izpuščaj, tem močnejše je luščenje. Najprej se koža drobno lušči tam, kjer je najtanjša (vrat, trebuh). Nazadnje (v 3. tednu) se lušči na dlaneh in podplatih v večjih kosih.
• malinast jezik, ki je najprej belo obložen, se drugi ali tretji dan bolezni začne luščiti od spredaj nazaj in postane gladek in živordeč. Papile na jeziku postanejo dobro vidne in štrlijo navzgor.

Laboratorij
Bris žrela in hitri antigenski testi niso primerni za rutinsko diagnozo škrlatinke.
Brisi žrela niso priporočljivi, ker ne razlikujejo med okužbo in nosilstvom, so neobčutljivi in preiskava traja do 48 ur.
Hitri antigenski testi dajejo rezultate v nekaj minutah, vendar so neobčutljivi in nespecifični.

Samo dokaz povzročitelja v žrelu, brez značilnih bolezenskih znakov, ni dovolj za potrditev škrlatinke.

Zdravljenje
Škrlatinko zdravimo z ustreznim antibiotikom 10 dni.
Zdravljenje škrlatinke z antibiotiki je potrebno in strokovno utemeljeno z namenom, da se popolnoma odstrani (eradicira) povzročitelja (tudi iz žrela), prepreči možne zaplete (gnojni in negnojni) ter, da se skrajša potek bolezni in s tem zmanjša ali prepreči širjenje okužbe na druge ljudi, ki imajo tesne kontakte z bolnikom.

Izid bolezni
Za večino ljudi je danes škrlatinka blaga bolezen. Bolezenski znaki, vključno z izpuščajem, ponavadi minejo približno čez teden dni.

Imunost
Imunost proti eritrogenemu toksinu se razvije v enem tednu po začetku škrlatinke in je običajno trajna. Pri tistem, ki je škrlatinko prebolel je malo verjetno, da jo bo prebolel še enkrat. Ostane pa dovzeten za druge streptokokne okužbe.

Zapleti po škrlatinki
Zapleti po škrlatinki so danes izredno redki. Do njih pride zaradi širjenja bakterij, običajno se pojavijo v zgodnjem obdobju bolezni kot gnojno vnetje:

• vnetje srednjega ušesa,
• peritonzilarni celulitis, absces,
• akutni sinuzitis in mastoiditis,
• streptokokna pljučnica,
• meningitis in možganski absces (z neposrednim ali metastatskim širjenjem).
• endokarditis, osteomielitis in jetrni absces.

Poleg zapletov v obliki gnojnih vnetij, se lahko pojavijo tudi avtoimuni zapleti (negnojni). Običajno se pojavijo kasneje, zlasti pri nezdravljenih bolnikih. Med njimi so:

• akutna revmatska vročica, ki lahko povzroči miokarditis, endokarditis, in posledično okvaro zaklopk, artritis ali kožne zaplete.
• streptokokni glomerulonefritis, ki se ponavadi pojavi 2 tedna ali več po bolezni s prisotnostjo eritrocitov v urinu (hematurija), zmanjšanjem izločanja seča (oligurija), prisotnostjo beljakovin v urinu (proteinurija), bolnik je zabuhel (periferni edem) in pojavi se hipertenzija. Stalne poškodbe ledvic so redke.

Večina teh zapletov lahko preprečimo z zdravljenjem z antibiotiki.

Preprečevanje
Cepiva proti škrlatinki ni. Za preprečevanje škrlatinke je pomembna predvsem osebna in splošna higiena.

Ukrepi
Umivanje rok z vodo in milom, posebno, ko so le-te onesnažene z izločki ust ali nosu.
Pri kašljanju ali kihanju si je potrebno pokriti nos in usta s papirnatim robčkom. Če tega nimamo, je potrebno kašljati v zgornji del rokava.
Izogibanje izmenjavi osebnih predmetov (jedilni pribor, brisače, zobna ščetka…).
Pogosto prezračevanje zaprtih prostorov.
Otroci, ki imajo škrlatinko, ostanejo doma. V vrtec ali šolo se vrnejo, ko mine 24 ur od začetka jemanja antibiotikov.

Kemoprofilaksa
Kemoprofilaksa je zaščita oseb, ki so bile v tesnem stiku z bolnikom s škrlatinko in jih želimo pred škrlatinko zaščititi z ustreznimi antibiotiki.
Kemoprofilaksa škrlatinke je enaka zdravljenju škrlatinke. Oseba, pri kateri želimo preprečiti škrlatinko, mora jemati ustrezen antibiotik (penicilin, makrolidi) 10 dni.

Predpisovanje kemoprofilakse zdravim osebam, tudi če so bile v tesnem stiku z bolnikom, ne priporočamo.

Kemoprofilaksa se priporoča tesnim stikom (družinski člani, otrok v skupini), ki so preboleli revmatsko vročico, streptokokni glomerulonefritis in niso pod ustrezno antibiotično zaščito.
V primeru, da se pojavi izbruh škrlatinke v vrtcu, šoli ali drugi skupini, ki se intenzivno širi kljub izvajanju preventivnih ukrepov in se pojavljajo težke oblike škrlatinke, invazivne okužbe povzročene z GAS, smrtni primeri, se lahko izjemoma odločimo za kemoprofilakso celotne skupine z namenom, da izbruh prekinemo. Pri odločitvi je potrebno skrbno pretehtati razmerje koristi in stranskih učinkov množične kemoprofilakse. Odločitev sprejme epidemiolog.