Organokositrove spojine v kopalnih vodah v Sloveniji

Organokositrove spojine so sintetične spojine, ki imajo mnogo različnih uporab. Kot biocidi so predvsem prisotni kot aditiv barvam za ladje, v hladilnih napravah, v papirni industriji, za zaščito lesa; so v vodovodnih ceveh, prisotne so bile v oblačilih, plenicah. Zaradi široke uporabe v ladjarstvu so jih našli veliko v vodi in tudi registrirali spremembe na vodnih organizmih. Pri nekih polžkih so povzročili maskulinizacijo. Opaženi so bili še drugi učinki na drugih organizmih. Na endokrino delovanje kažejo tudi učinki na razmnoževanje in razvoj pri podganah pri nizkih odmerkih. O kancerogenem potencialu ni moč sklepati, izgleda pa, da niso genotoksični.

V vodi se nabirajo v sedimentu, kjer perzistirajo lahko tudi več let, v vodnih organizmih npr. ribah se bioakumulirajo, so lipofilne. V telesu se razgrajujejo v manj strupene metabolite, pri človeku hitreje kot v ribah.

Najpomembnejši je vnos prek hrane, vendar je o vnosu le malo podatkov; o vnosu prek kože nismo našli podatkov, razen nevarnosti akutne izpostave z ne alergičnim draženjem kože in dihal.

Pri per os vnosu je bilo kot najkritičnejše delovanje izbrana imunotoksičnost pri podganah. NOAEL je bil 0,025 mg/kgTT/dan (kronična prehranska študija); izračunan je bil skupinski TDI (za več organokositrovih spojin skupaj kot aditivno delovanje); z upoštevanim varnostnim faktorjem 100, je izračunan TDI:  0,25 µg/kg TT.

Če upoštevamo taka izhodišča o možni nevarnosti (vnos per os) in vemo, da znaša največja opažena koncentracija v vodi (ARSO) 0,02 µg/l, lahko izračunamo, da je treba vnesti 12,5 l vode per os na kg TT za dosego TDI. Količine TDI so verjetno pod količinami možne absorpcije skozi kožo pri kopanju, kar je še verjetneje, ker v pregledani literaturi nismo našli podatkov o nevarnostih vnosa preko kože pri delu.

Ob upoštevanju teh dejstev ocenjujemo, da koncentracije organokositrovih spojin v kopalnih vodah ne ogrožajo varnosti kopanja na naravnih kopališčih oziroma kopalnih območjih.