Se z otroki odpravljate na sankanje, drsanje ali smučanje? Gibanje na svežem zraku je dobro za naše zdravje, vendar se na ledu in snegu hitro lahko zgodi kakšna poškodba, vzrok zanjo pa so najpogosteje padci in trki z drugimi osebami. Dobro je, da poznamo varnostne nasvete in smo otrokom za vzgled.
Otroci naj bodo dobro telesno pripravljeni, zato se z njimi že poleti in jeseni redno rekreiramo. Skupaj izvajamo ustrezne vaje, da bo otrok okrepil in razvil koordinacijo, moč, hitrost, ravnotežje, gibljivost in vzdržljivost, ki so potrebni, da se na smučeh ne utrudi prehitro, manjše pa bo tudi tveganje za poškodbe. Za otroke, mlajše od sedem let, se deskanje na snegu odsvetuje.
Zakon o varnosti na smučiščih določa, da morajo otroci do vključno 14. leta starosti pri smučanju in deskanju obvezno uporabljati smučarsko čelado, vendar se uporaba čelade priporoča tudi mladostnikom in odraslim.
Izberemo tako smučarsko čelado, ki je primerna velikosti glave, pri otroku pa upoštevamo tudi njegovo starost. Čelada mora biti pravilno nameščena in se mora dobro prilegati glavi:
Pri deskanju na snegu se poleg čelade priporoča tudi uporaba ščitnikov za hrbet (želva), zapestja in kolena, saj so poškodbe zapestja, podlakti in kolena pri deskarjih najpogostejše.
Vrhnja smučarska oblačila naj ne prepuščajo vode in vetra. Rokavi naj se prilegajo zapestjem, ovratnik pa naj se zapenja do brade. Oblačila ne smejo biti preohlapna, ker se lahko zataknejo ob sedež na sedežnici, zapletejo v sidro ali smučarske palice, iz istega razloga so nevarni tudi dolgi šali. Pod vrhnjimi smučarskimi oblačili imamo več slojev obleke, npr. smučarsko perilo, puli, pulover ipd., na rokah pa smučarske rokavice.
Oči zaščitimo s smučarskimi očali, še posebej kadar je zelo hladno ali sneži. Imajo naj oznako (certifikat), da zagotavljajo 100% zaščito pred UVA in UVB žarki.
Pred smučarsko sezono je treba preveriti, ali so smuči/deska in druga oprema v dobrem tehničnem stanju. Pri otrocih dodatno preverimo, ali je smučarska oprema še primerna za velikost in težo otroka. Vezi, smučarski čevlji in smuči/deska, ki se ne prilegajo pravilno ali niso pravilno nastavljene, so pomemben dejavnik tveganja za poškodbe pri mladih smučarjih. Najbolje je, da stare smuči/desko nesemo v servis, kjer jih bo strokovnjak pregledal, popravil obrabljene robnike, naravnal vezi in jih pravilno namazal. Preverimo tudi, da smučarski čevlji otrokom niso pretesni.
Pri nakupu nove opreme za smučanje ali deskanje upoštevamo nasvete strokovnjaka, saj je premajhna ali prevelika oprema nevarna zaradi večje možnosti poškodb.
Če že dolgo časa nismo bili na smučišču je zelo koristno, da osvežimo znanje z nekaj urnim tečajem smučanja ali deskanja. Začetnikom se priporoča, da se vpišejo v tečaj smučanja oziroma deskanja.
Pred spustom, še posebej v zelo mrzlih dneh, in po vožnji s sedežnico, se skupaj z otroki vedno dobro ogrejemo, saj s tem zmanjšamo tveganje za poškodbe. Mlajše otroke med igro ogrejemo tako, da se z njimi lovimo s smučkami na nogah, izmenično hodimo s kratkimi in dolgimi koraki ter poskakujemo s smučkami. S starejšimi otroki pa lahko delamo že bolj zahtevne vaje in smo pri tem otrokom za vzgled.
Smučamo le na progah primerne težavnostne stopnje glede na svoje in otrokovo smučarsko znanje in sposobnosti. Pri izbiri proge bodimo pozorni na oznake za težavnostne stopnje smučarskih prog, ki so določene z različnimi barvami na obvestilnih znakih (modra=lahka, rdeča=srednje težka, črna=težka). Če se nam zgodi, da »zaidemo« na progo, ki zaradi svoje težavnosti presega naše sposobnosti, pustimo smučke na nogah, postavimo jih vzporedno z bregom in se z bočnim sestopanjem ob robu proge počasi spuščamo navzdol.
Smučamo ali deskamo vedno skupaj s prijatelji ali z otroki tako, da se ves čas vidimo. Če kdo zaostane, se ustavimo in ga počakamo. Morda bo potreboval našo pomoč.
Vedno smučamo ali deskamo po urejenih smučarskih progah in upoštevamo znake za nevarnost. Hitrost in način vožnje prilagodimo vrsti snega, npr. moker sneg, poledenele površine, in vremenskim razmeram. Pozorni bodimo na ovire in druge nevarnosti, kot so kamenje, drevesa, ledene zaplate.
Na smučišču veljajo FIS pravila varnega vedenja, ki jih je sprejela Mednarodna smučarska zveza. Preberimo jih in jih na smučišču spoštujmo, da v gneči ne pride do nepotrebnih poškodb.
10 FIS pravil varnega smučanja/deskanja:1. Obzirnost do drugega. 2. Smučar mora hitrost prilagoditi svojemu znanju in razmeram na smučišču. 3. Hitrejši smučar mora tako izbirati smučino, da ne ogroža smučarjev pred seboj. 4. Smučar lahko poljubno prehiteva, vendar v primerni oddaljenosti od prehitevanega. 5. Predno smučar začne smučati po progi, mora pogledati navzdol in navzgor. 6. Smučar se ne sme ustavljati na zahtevnejših delih smučišča razen v sili. 7. Smučar sme za vzpenjanje ali sestopanje uporabiti le rob smučišča. 8. Smučar se mora naučiti in spoštovati signalne in prometne oznake na smučiščih. 9. Pri nesreči je smučar dolžan po svojih močeh pomagati ponesrečencu. 10. Smučar se mora kot udeleženec ali priča pri nesreči pustiti legitimirati. |
Enaka pravila veljajo tudi za deskarje. Za razliko od smučarja je deskar s telesom obrnjen levo ali desno od smeri vožnje, zato pogosto ni dovolj pozoren na dogajanje pred desko. Še posebej pri začetnikih je za varnost nujno, da se vsakič pred spustom in zavojem prepričajo, da pred seboj nimajo drugega deskarja, smučarja ali kakšne ovire.
Ko kdo od družinskih članov postane utrujen, se ustavimo in si spočijemo. Posebno bodimo previdni pri zadnjih spustih ob koncu dneva, saj je utrujenost močen dejavnik tveganja za poškodbe.
Sončni žarki se močno odbijajo od snežne podlage, tudi v oblačnem vremenu, zato se namažimo s kremo za zaščito pred soncem z visokim zaščitnim faktorjem za UVA in UVB žarke.
Zaradi suhega mrzlega zraka otroci hitro dehidrirajo. Običajno sami ne čutijo žeje, zato jim večkrat ponudimo napitke, npr. vodo iz pipe, nesladkan čaj.
Otrok naj vedno uporablja smučarsko čelado, saj so pri sankanju pogoste ravno poškodbe glave.
Otroka oblečemo v zimska vrhnja oblačila (bunda, hlače, rokavice) in obutev, ki so topla in vodoodporna, pod njimi pa naj bo več slojev obleke, npr. smučarsko perilo, puli, pulover ipd., ki jih lahko otroku slečemo, če mu postane prevroče. Šala ne uporabljamo, ker se lahko zaplete v sanke, kar je nevarno za zadavitev.
Uporabljamo le sani ali otroški bob. Lesene sani morajo biti gladke, brez trsk, vrvica pa mora biti dovolj močna, da zdrži prevoz osebe. Plastične sani in bob naj bodo izdelani iz kakovostne plastike in brez ostrih robov. Plastični bob je na snegu zelo hiter, zato uporabljamo le takega, na katerem se da dobro zavirati.
Na snežni lopati ali krožniku je zaviranje težje zaradi hkratnega drsenja po pobočju in vrtenja lopate okrog svoje osi, zato je večje tudi tveganje za trk z drugimi osebami na sankališču in za poškodbe. Snežne lopate in krožniki so primerni le za predšolske otroke v starosti 4-5 let in mlajše šolarje.
Pobočje naj bo zmerno strmo (z nagibom do 30°) in naj ima dolgo ravnino v izteku, da lahko sanke ustavimo. Primerna so le pobočja, na katerih ni ovir, npr. dreves, skal, ograj, in se strmina sankališča ne izteče na cesto, v potok ali na prostor, kjer stojijo ljudje.
Pobočje naj bo zasneženo in ne poledenelo, ker se otrok ob padcu na trdo ledeno podlago lahko poškoduje.
Ne dovolimo, da bi si otroci na sankališču zgradili umetno odskočišče.
Otroke do 12. leta starosti je treba imeti ves čas na očeh, tako da lahko v primeru poškodbe odrasla oseba nudi prvo pomoč in/ali pokliče nujno medicinsko pomoč.
Na saneh naj bo le en otrok hkrati. Predšolski otroci naj se vedno sankajo skupaj z odraslo osebo, saj še niso sposobni za samostojno vožnjo s sanmi.
Otrok se naj spušča na saneh tako, da sedi z nogami naprej in gleda v smeri vožnje, na otroškem bobu pa je najbolj varno, da kleči. Ne dovolimo, da bi se s sanmi ali bobom spustil v ležečem položaju na trebuhu z glavo naprej, ker se tako močno poveča tveganje za poškodbe glave. Nevaren je tudi ležeči položaj na hrbtu, ker se poveča tveganje za poškodbe hrbtenice.
Naučimo otroka, naj se v primeru, če sani ali boba ne more ustaviti z zaviranjem, zvali z njega vstran v sneg.
Otrok naj se s sanmi ali bobom spusti po sredini sankališča, ob izteku proge se čim prej umakne ob stran in se ponovno povzpne ob robu sankališča, pri čemer opazuje dogajanje na hribu.
Otrok naj snežno lopato ali krožnik uporablja le na blagih strminah brez grbin, ki so zasnežene z mehkim snegom. Tam ni mogoče doseči velikih hitrosti in je tveganje za poškodbe zaradi udarcev ob trdo podlago manjše.
Sončni žarki se močno odbijajo od snežne podlage, tudi v oblačnem vremenu, zato otroka namažimo s kremo za zaščito pred soncem z visokim zaščitnim faktorjem in mu nadenemo smučarska očala, ki zagotavljajo 100% zaščito oči pred UVA in UVB sončnimi žarki.
Zaradi suhega mrzlega zraka otrok hitro dehidrira. Običajno sam ne čuti žeje, zato mu večkrat ponudimo napitke, npr. vodo iz pipe, nesladkan čaj.
Vedno uporabljamo hokejsko čelado, mlajši otroci pa tudi ščitnike za zapestja, komolce in kolena, saj so pri drsanju pogoste ravno poškodbe glave in rok.
Oblečemo primerna zimska vrhnja oblačila (bunda, hlače), ki so topla in vodoodporna, pod njimi pa naj bo več slojev obleke, npr. smučarsko perilo, puli ipd. Na rokah imamo rokavice, ki ščitijo prste pred mrazom in poškodbami.
Drsalke naj bodo prave velikosti in se dobro prilegajo gležnjem. Če so prevelike, na ledu težje lovimo ravnotežje, poveča pa se tudi tveganje za poškodbe. Če so drsalke premajhne, pa lahko pride do ozeblin zaradi slabšega pretoka krvi v stopalih.
Pred drsanjem je treba preveriti, ali so rezila drsalk dobro nabrušena, saj so topa in/ali zarjavela rezila pogosto vzrok za padce.
Najbolj varno je, da sami ali z otrokom drsamo na urejenem drsališču.
Drsanje z otrokom na poledenelih ribnikih in jezerih se odsvetuje, ker je vedno zelo nevarno, saj težko ocenimo debelino ledu. Za varno drsanje posameznika mora biti ledena površina debela vsaj 15 cm, za skupino drsalcev pa 20 cm.
Upoštevamo pravila drsališča in vedno drsamo v isti smeri kot ostali drsalci.
Otrok naj bo na drsališču vedno pod nadzorom odrasle osebe. Drsa naj na varni razdalji od ostalih drsalcev in se izogiba gneči. Otroci so namreč v večji nevarnosti, da se poškodujejo, ker so majhni in jih drugi drsalci ponesreči zlahka odrinejo.
Če je otrok v drsanju še začetnik, bo večkrat padel preden bo obvladal lovljenje ravnotežja, zato naj ga spremlja odrasel drsalec, ali pa naj otrok drsa ob robu drsališča, da se lahko prime za ograjo.
Preden gre na led, otroka naučimo, kako naj pravilno pade in se pobere, ker je tako tveganje za poškodbe manjše. Vadi naj, da bo ob izgubi ravnotežja počepnil (zmanjšal višino padca) in se zakotalil na tla, namesto da bi se skušal ujeti na roke. Potem mora čim prej vstati, da se ostali drsalci ne zaletijo vanj. Najlažje je, da se postavi na roke in kolena, potem pa previdno dvigne na noge.
Če otrok postane utrujen, naj si vzame počitek, ker so zaradi utrujenosti poškodbe pogostejše.
Na zunanjem drsališču se namažimo s kremo za zaščito pred soncem z visokim zaščitnim faktorjem in si nadenemo smučarska očala, ki zagotavljajo 100% zaščito oči pred UVA in UVB sončnimi žarki.
Zaradi suhega mrzlega zraka otroci hitro dehidrirajo. Običajno sami ne čutijo žeje, zato jim večkrat ponudimo napitke, npr. vodo iz pipe, nesladkan čaj.
Vožnja z motornimi sanmi je zabavna, vendar je tudi nevarna. Nezgode voznikov motornih sani so največkrat posledica trčenja z oviro na poti in so pogosto povezane z uživanjem alkohola in drog, prekomerno hitrostjo in vožnjo ponoči. Motorne sani lahko vozijo le osebe, ki so dopolnile 16 let starosti.
Na vsaki vožnji je treba nositi čelado za motorne sani, ki preprečuje nastanek resnih poškodb glave. Čelade za motorne sani so zasnovane za zaščito glave in obraza pri trkih ali padcih, med vožnjo ščitijo pred udarci drevesnih vej ali grmovja, pred mrazom in glasnim hrupom. Podobne so motorističnim čeladam, dodatno pa imajo napredni sistem za upravljanje pretoka zraka, ki omogoča dotok svežega zraka, hkrati pa preusmerja topel izdihani zrak skozi odvodne odprtine na dnu čelade in preprečuje rosenje obraznega ščitnika – vizirja.
Čelado za motorne sani je treba zamenjati na 3-5 let, ker se zaščitna funkcija čelade sčasoma poslabša zaradi staranja plastike, smol, lepil in oblog iz pene. Poleg tega se nenehno razvijajo novi materiali, proizvodne metode in oblikovanje, s tem pa se spreminjajo tudi varnostni standardi, zato starejše čelade morda ne ustrezajo več trenutnim varnostnim standardom.
Z motornimi sanmi se ni dovoljeno voziti v cestnem prometu in v naravnem okolju, razen po zasneženih gozdnih cestah, po katerih se ne odvija promet, v skladu s predpisi, ki urejajo gozdove, in na nekategoriziranih cestah, kjer se ne odvija promet, pod pogoji, kot jih določi lastnik. Vožnja je dovoljena tudi na območjih, ki so s prostorskimi akti določena kot površine za rekreacijo in šport ter namenjena tudi vožnji z vozili na motorni pogon v skladu s predpisi, ki urejajo prostor.
Natančno preberemo navodila proizvajalca, ki podrobno opisuje osnove varne uporabe in upravljanja motornih sani. Udeležimo se tudi tečaja varne vožnje, kjer se bomo usposobili za varno upravljanje sani na različnih vrstah površin. To pomeni, da moramo znati varno voziti motorne sani na vsakem terenu, tako na trdem snegu, pršiču, globokem snegu kot tudi na makadamski cesti.
Prometno cesto previdno prečkamo na mestu, kjer je to dovoljeno. Trčenja motornih sani in drugih motornih vozil se najpogosteje zgodijo ravno na križiščih s prometnimi cestami.
Vedno vozimo trezni in nadzorujemo hitrost vožnje. Prevelika hitrost je glavni dejavnik tveganja za smrtne poškodbe zaradi motornih sani.
Otroci ne sodijo na motorne sani kot sopotniki.
Na gorskih območjih vnaprej preverimo obvestila o plazovih, pri sebi imamo posebno varnostno opremo za primer plazov in nikoli ne potujemo sami.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
