Varna pot v šolo

Za hojo v šolo in iz nje izberemo ulice s pločniki ali pešpoti

Že pred začetkom šolskega leta skupaj z otrokom izberemo najvarnejšo pot do šole, ki naj bo čim krajša, naj poteka po pločniku in naj prečka čim manj cest. Nekajkrat pojdimo skupaj po izbrani poti in otroku razložimo, zakaj smo raje izbrali to pot in ne druge. Pokažimo mu, kako ravnamo, in razložimo, zakaj je to najbolj varno.

Med hojo po pločniku otroka držimo za roko. Otrok naj hodi po notranji strani pločnika, mi pa po sredini, tako da smo odrasli vedno med otrokom in cesto. Pozorni bodimo pri prečkanju hišnih dovozov, saj nas vozniki morda ne bodo videli, zlasti pri vzvratni vožnji.

Če na poti ni pločnikov, z otrokom hodimo ob levi strani ceste (v nasprotni smeri od prometa), ker lahko na tak način ves čas spremljamo nasproti vozeče avtomobile in se jim umaknemo. Otrok naj hodi čim bolj levo, stran od roba vozišča, mi pa smo vedno med otrokom in cesto. Če je steza ob cesti ozka, hodimo z otrokom drug za drugim, tako da držimo otroka za roko pred seboj.

Otroka oblačimo v oblačila svetlih in fluorescentnih barv ali z našitimi odsevnimi trakovi. V mraku in ob slabi vidljivosti naj nosi odsevnik – kresničko, pripet na vidnem mestu na desni strani, ki je obrnjena proti vozišču, tako da prosto niha in odseva svetlobo, če jo osvetlijo avtomobilski žarometi. Učenci prvega in drugega razreda osnovne šole morajo na poti v šolo in iz nje obvezno nositi poleg kresničke tudi rumeno rutico, nameščeno okoli vratu.

Prečkanje ceste

Prečkanje ceste je zelo zahtevna naloga, ki je otroci, mlajši od 10-11 let, ne zmorejo sami. Osvojili jo bodo postopno z opazovanjem in vajo. Otroka začnimo čim prej učiti pravil varnega prečkanja ceste in vadimo po naslednjih fazah:

1. Otroka vedno držimo za roko in izberemo najvarnejše mesto za prečkanje ceste. Če v bližini ni podhoda ali nadhoda za pešce, cesto prečkamo na prehodu za pešce. Ceste ne prečkamo med parkiranimi avtomobili ali sredi ulice.
2. Ustavimo se korak od roba pločnika ali od roba ceste. Opomnimo otroka, da ga vozniki morda ne bodo videli, in da je pomembno, da pred prečkanjem ceste vzpostavi očesni stik z voznikom. Opozorimo ga na ovire, kot so ograje, zidovi in grmičevje, ki lahko ovirajo vidljivost voznikom in pešcem.
3. Pogledamo levo, desno in še enkrat levo ter poslušamo prihajajoči promet. Otroka spomnimo, da se lahko avto približuje, tudi če ga ne sliši. Električna in hibridna vozila so na primer zelo tiha, tudi ko se premikajo.
4. Cesto prečkamo le, če z obeh strani ne prihaja nobeno vozilo ali takrat, ko voznik ustavi in nam jasno pokaže, da lahko prečkamo cesto. Otroka posebej opozorimo na avtomobile, ki zavijajo, in na kolesarje, kadar prečkamo kolesarsko stezo.
5. Na cesto stopimo šele takrat, ko se vozilo ustavi oziroma se ustavijo vozila z obeh smeri, če je promet zelo gost. Prečkamo jo z običajno hitrostjo in ne v teku.
6. Na polovici ceste se ustavimo, še enkrat pogledamo desno in preverimo, ali se približujejo vozila. Če niso dovolj oddaljena, počakamo, da se ustavijo, in šele nato nadaljujemo pot.
7. Med prečkanjem ceste se nikoli ne vračamo nazaj.
8. Postopoma prepustimo otroku, da nas vodi. Pohvalimo ga za vse, kar pravilno naredi pri učenju varne hoje v prometu.

Kdaj lahko otrok sam prečka cesto?

Priporoča se, da otroka, mlajšega od 10-11 let, v prometu vedno spremljamo. Spremstvo je potrebno toliko časa, dokler otrok ne glede na svojo starost ne pokaže, da razume nevarnosti v prometu in je sposoben varnega ravnanja. Včasih je treba spremljati tudi starejšega otroka, npr. pri prečkanju ceste z gostim prometom.

Da bi lahko otrok sam varno prečkal ulico, mora prej osvojiti 3 pomembne veščine:

1. Sposoben je izbrati varno mesto za prečkanje ceste.
2. Zna pravilno oceniti hitrost vozila.
3. Sposoben je oceniti vrzeli v prometu, ko je prečkanje ceste varno, in prečkati cesto.

Da bi se lažje odločili, ali je naš otrok že pripravljen za varno samostojno prečkanje ceste, vadimo z njim po vseh prometnih ulicah, ki jih bo moral naš otrok prečkati na poti v šolo, in ocenimo, ali je že osvojil vse tri pomembne veščine za varno prečkanje ceste. Če tega ni sposoben, bo moral v prometu še nekaj časa hoditi skupaj z nami ali drugo odraslo osebo.

Hoja v prometu brez uporabe mobilnega telefona, slušalk …

Otroku povejmo, da je v prometu nevarno hoditi med pogovorom po mobilnem telefonu, med pošiljanjem sporočil, brskanjem po spletu ali med poslušanjem glasbe s slušalkami, ker uporaba elektronskih naprav zmanjša našo pozornost. Zlasti pri najstnikih moramo to večkrat ponoviti. V primeru, da morajo nujno uporabiti mobilni telefon, naj se ustavijo na varnem območju in se pogovorijo.

Otrok v avtomobilu

V avtomobilu naj bo mlajši šolski otrok vedno nameščen in pripet v otroškem varnostnem sedežu.

Če želimo, da se otrok vozi v avtomobilu nameščen tako, da je s hrbtom obrnjen v smer vožnje, je v prodaji tovrsten sedež i-Size, ki ga otrok lahko uporablja vse do okrog 7. leta starosti otroka ali do telesne višine 125 cm. Otroka v sedežu pripnemo s 5-točkovnim sistemom varnostnih pasov in pazimo, da so trakovi poravnani (niso zviti) in se otroku tesno prilegajo. Dolžino in višino trakov varnostnega pasu prilagodimo otroku tako, da sta odprtini, skozi kateri potekata naramna trakova pasu, v višini otrokovih ramen. Med pasom in otrokovo ključnico naj bo največ za prst prostora, zato v hladnih dneh otroku slečemo vrhnja debela oblačila in ga šele potem pripnemo z varnostnimi pasovi.

Uporabljamo lahko tudi varnostni sedež i-Size (višina otroka 100-150 cm) (jahač), ki je v avtomobilu nameščen tako, da je otrok v njem obrnjen v smer vožnje. Sedež jahač ima obvezno hrbtno naslonjalo, ki naj bo premakljivo, da se lahko spreminja po višini, in naj ima vodila za varnostni pas. S pomočjo sedeža jahača otrok doseže enako višino v sedečem položaju, kot jo imajo odrasli, in zato lahko pravilno uporablja običajni 3-točkovni varnostni pas, ki je vgrajen v avtomobilu. Otrok naj bo pripet z varnostnim pasom tako, da je pas poravnan in se tesno prilega otrokovemu telesu. Pri tem mora zgornji (ramenski) trak 3-točkovnega varnostnega pasu potekati skozi vodilo na jahaču, po sredini otrokove rame in čez prsni koš, spodnji (medenični) trak pasu pa preko otrokove medenice (ne preko trebuha) in pod obema rogljema jahača. Šolski otrok se lahko sam pripne s pasom, vendar starši preverimo, ali je pripet pravilno.

Kdaj lahko otrok uporablja samo varnostni pas, ki je vgrajen v avtomobilu?

Skladno z veljavno zakonodajo mora otrok uporabljati varnostni sedež vsaj toliko časa, da doseže 140 cm telesne višine ali 36 kg telesne teže, kar je okrog 10. leta starosti, lahko pa tudi dlje.

Varnostni pasovi v avtomobilu so zasnovani za odrasle osebe, zato je pomembno, da najprej v petih korakih preverimo, kje otroku potekata ramenski in medenični trak varnostnega pasu. Otrok lahko namesto sedeža jahača začne uporabljati samo varnostni pas, kadar:

1. lahko sedi popolnoma naslonjen na naslonjalo avtomobilskega sedeža;
2. in ima hkrati kolena udobno upognjena čez rob sedeža v vozilu;
3. medenični trak varnostnega pasu se mu prilega nizko in tesno čez boke ter se ne dviguje na trebuh;
4. ramenski pas poteka čez prsnico in sredino rame, pri čemer se ne dotika otrokovega vratu;
5. ves čas potovanja lahko sedi pravilno pripet v sedežu, kot je opisano zgoraj.

Če se medenični in ramenski trak 3-točkovnega varnostnega pasu ne prilegata pravilno, se mora otrok za nekaj časa vrniti k uporabi sedeža jahača.