Lišmanioza je bolezen kože, sluznic in notranjih organov, ki jo povzročajo zajedalci, bičkarji iz vrste Leishmania. Bolezen se lahko manifestira v različnih oblikah, najpogosteje pa se pojavljata kožna in visceralna (prizadetost notranjih organov) oblika te bolezni.
Ocenjujejo, da letno zboli približno 1,5 milijonov ljudi s kožno obliko in pol milijona za visceralno obliko. Okužbe so pogostejše so pri prebivalstvu subtropskega in tropskega sveta. Od potnikov v tropski in subtropski pa so najbolj izpostavljene osebe, ki bodo na teh področjih bivale dlje časa, kot so misionarji, vojaki, prostovoljci. Lišmenioze ni v Avstraliji in Oceaniji.
Več kot 90% primerov obolelih s kožno obliko lišmenioze se okuži v Afganistanu, Alžiriji, Braziliji, Iranu, Iraku, Peruju, Saudski Arabiji in Siriji. Več kot 90% primerov obolelih z visceralno obliko je iz Indije, Bangladeša, Nepala, Sudana in Brazilije. Bolezen se pojavlja v približno 90 državah, tudi v državah južne Evrope in ZDA (Texas). Pogosteje se pojavlja na podeželju, lahko pa se pojavi tudi v mestnih predelih.
V Sloveniji lišmanioze ni, posamično, vendar redko se pojavlja v nekaterih predelih na Balkanu (npr.Kosovo). Po 2. svetovni vojni se je pojavlja tudi v Makedoniji, južni Srbiji, Črni Gori, Dalmaciji in Istri, južni Hercegovini.
Povzročitelji so bičkarji iz vrste Leishmania(L. donovani, L. tropica, L. braziliensis).
Rezervar povzročitelja so gozdne živali (lisica, volk, glodalci), domače živali (pes ) in redko tudi človek. Povzročitelja bolezni prenašajo dvokrilci iz rodu Phlebotomus in Lutzomya, t.i. peščene muhe. So zelo majhne mušice, težko opazne, ki neslišno letijo. Bolj so aktivne v mraku in ponoči (od mraka do zore). Mušica se okuži s pikom okužene živali ali človeka. Zbolevajo tako otroci kot odrasli.
Redko se obolenje prenese z noseče matere na otroka, s krvjo ali okuženimi iglami.
Bolezen se lahko kaže v različnih oblikah, najpogosteje pa se pojavljata kožna in visceralna oblika te bolezni.
Kožna lišmanioza: Čas od okužbe do bolezenskih znakov je od 2 tedna do 3 leta. Na mestu ugriza okužene mušice se pojavi ena kožna sprememba ali več. Postopoma nastane razjeda, velika 2 cm ali več. Obdajajo jo manjše razjede, lokalne bezgavke se povečajo. Razjede se pogosto zagnojijo (neprijetne in grde kožne spremembe, ki pa bolnika življenjsko ne ogrožajo). V nekaj mesecih, pa tudi po letu dni se razjede zacelijo, na mestu katerih ostanejo brazgotine. Možni so tudi zasevki, ki se pojavljajo na oddaljenih delih kože, bolezen pa lahko traja 20 let in več. Več mesecev ali let po kožni spremembi (od 1 meseca do 24 let kasneje) se lahko pojavijo spremembe na sluznici nosne, ustne votline, žrela, sapnika, redko spolovil z odmrtjem tkiva in nastajanjem defektov.
Visceralna lišmanioza: Inkubacija od 10 dni do 34 mesecev. Okužba lahko poteka brez znakov bolezni, z nekaj zdravstvenimi težavami ali subakutno oz. kronično z vročino, povečanimi jetri in vranico, slabokrvnostjo in pomanjkanjem levkocitov oz. oslabljenim obrambnim sistemom. Pojavi se lahko utrujenost, izguba apetita, napetost v trebuhu, kašelj, hujšanje, potenje, pogoste so driske. Koža na posameznih delih telesa lahko postane siva. Nezdravljena bolezen se lahko konča s smrtjo zaradi pljučnice, sepse, krvave driske, tuberkuloze, krvavitev ali hude slabokrvnosti. Možne so ponovitve bolezni 6 mesecev do 2 leti po zdravljenju.
Za bolezen smo dovzetni vsi. Tveganju so bolj izpostavljeni tisti, ki se veliko zadržujejo v naravi, še posebej od mraka do zore (raziskovalci, vojaki, misionarji, popotniki,…. ) na območjih, kjer so okužene mušice.
Zdravimo z zdravili, ki učinkujejo na leišmanije.
Učinkovitega preprečevanja bolezni z zdravili ali cepljenjem ni. Preprečevanje okužb z lišmenijami je možno le z upoštevanjem ukrepov zaščite pred piki insektov.
Verjetnost pika insekta zmanjšamo tako, da:
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
