Mišja mrzlica (Hemoragična mrzlica z renalnim sindromom – HMRS)

Pomemben mejnik predstavlja leto 1951, ko so se z boleznijo srečali vojaki Združenih narodov, ki so bili nameščeni v Koreji. Virus je tako tudi dobil ime po reki Hantaan, ki teče med Severno in Južno Korejo, ob kateri so odkrili okužene miši.

Pri nas se pojavljata predvsem virusa Puumala in Dobrava, ki povzročata hemoragično mrzlico z renalnim sindromom (HMRS), ki jo imenujemo tudi mišja mrzlica. Mišja mrzlica prizedane predvsem ledvice.

Zgibanka z informacijami o mišji mrzlici.

Povzročitelj

Hemoragično mrzlico z renalnim sindromom oziroma mišjo mrzlico povzročajo RNA virusi iz rodu Orthohantavirus, ki spadajo v družino Hantaviridae. Naravni gostitelji virusov so glodalci. Posamezne vrste hantavirusov so povezane z določenimi gostitelji in geografskimi območji. Bolezen pri ljudeh povzročajo predvsem virusi Hantaan, Seoul, Puumala in Dobrava. V Sloveniji bolezen povzročata predvsem virusa Puumala in Dobrava.

Inkubacijska doba

Čas od okužbe do nastanka znakov bolezni je običajno 2 do 4 tedne, lahko pa vse od nekaj dni do dveh mesecev.

Način prenosa

Povzročitelj kroži v naravnih žariščih predvsem med glodavci, kot so miši, voluharji in podgane, ki so dolgotrajni nosilci virusa.  Povečano število obolenj je običajno povezano s povečanim številom miši in podobnih glodavcev.

Ljudje smo naključni gostitelji virusa. Največkrat se virus mišje mrzlice na ljudi prenese preko vdihavanja drobnih delcev oziroma aerosolov onesnaženih z urinom, krvjo, iztrebki ali slino okuženih glodavcev. Posebno tvegano je  čiščenje zaprtih prostorov, kjer se zadržujejo okuženi glodavci, zlasti če se pri delu dviguje prah.

Uživanje ali stik preko poškodovane kože ali sluznice z živili in vodo, ki so jo z virusom mišje mrzlice onesnažili glodalci, predstavlja tveganje.

Ugriz ali opraskanje okuženega glodalca je tvegano za prenos virusa mišje mrzlice.

Povzročitelji mišje mrzlice se ne prenašajo med ljudmi. Izjema je prenos iz matere na plod v nosečnosti.

Dovzetnost za okužbe

Bolezen se običajno pojavlja v pomladanskih, poletnih in jesenskih mesecih, ko se ljudje več zadržujejo v naravi oziroma opravljajo različna dela na poljih, vrtovih in v gozdovih.

Pogosto je povezana z opravili na vrtu, polju, dejavnostmi v naravi – taborjenjem, kopanjem, zlasti na divjih kopališčih, rekreacijo oziroma čiščenjem mest, kjer so vidni sledovi in ali iztrebki glodavcev. Bolezen se pogosteje pojavlja na podeželju pa tudi v mestih, kjer glodavci z iztrebki onesnažijo predmete in živila v kleteh, skladiščih in podobnih objektih.

Hantavirusi se iz okuženih glodavcev izločajo z urinom, iztrebki, slino in krvjo ter lahko posledično onesnažijo okolje. V zunanjem okolju ohranijo infektivnost tudi po izsušitvi izločkov, pri čemer je čas njihovega preživetja odvisen predvsem od okoljskih dejavnikov, kot so temperatura, vlažnost, izpostavljenost sončni svetlobi in vrsta površine. V ugodnih razmerah ostane virus infektiven več dni.

Simptomi in znaki bolezni

Mišja mrzlica  ima razlnolik potek, od blažjega do hujšega. Bolezenski znaki so deloma odvisni tudi od vrste virusa, ki je okužbo povzročil.

Bolezen običajno poteka v več fazah.

V prvi fazi, ki traja nekaj dni, je prisotna povišana telesna temperatura, mrzlica, močan glavobol ter močne bolečine v ledvenem predelu in trebuhu. Pojavijo se bolečine pri gibanju očesnih zrkel, pordelost očesnih veznic in obraza. Pri lažji obliki bolezni se v tej fazi obolenje tudi konča in pride do ozdravljenja brez posledic.

Če se razvije težji potek bolezni, pa nastopi po nekaj dneh visoke vročine hipotenzivna faza, za katero je značilen nenaden padec krvnega tlaka. Bolnik postane nemiren, pojavijo se motnje zavesti, krči ter krvavitve v koži in sluznicah.

Temu obdobju sledi obdobje, kjer prevladujejo znaki akutne okvare ledvic (zmanjšano izločanje urina ter prisotnost beljakovin in krvi v urinu). V hujših primerih se lahko razvije akutna odpoved ledvic, zaradi katere je potrebno zdravljenje z dializo. Za to obdobje je značilna tudi povečana nagnjenost h krvavitvam. To obdobje traja običajno nekaj dni. Redkeje se stanje poslabšuje do smrtnega izida bolezni.

Smrtnost po okužbi z virusom Puumala je nizka (0,1-0,4 %), višja je pri bolnikih, ki so okuženi z virusom Dobrava.

Pojav povečanega izločanja seča (poliurija) je značilen za fazo okrevanja. Polirično obdobje traja več tednov ali mesecev in se konča s postopno ozdravitvijo oz. normalizacijo delovanja ledvic.

Pri bolnikih, ki so preboleli mišjo mrzlico se razvije doživljenjska zaščitna imunost. Ponovne okužbe niso opisane.

Kužnost

Bolezen se ne prenaša s človeka na človeka.

Zdravljenje

Zdravljenje je simptomatsko. Bolnikom znižujemo visoko telesno temperaturo, skrbimo za nadomeščanje tekočin in  okrnjeno ledvično funkcijo nadomestimo z dializo. V povprečju traja hospitalizacija deset dni, pri težjih potekih je okrevanje precej dolgo.

Preprečevanje okužb

Cepiva proti mišji mrzlici zaenkrat še ni na voljo. Ker se virusi največkrat prenašajo z vdihavanjem aerosolov, okuženih z izločki glodavcev, je pomemben ukrep preprečevanja bolezni predvsem zatiranje glodavcev oziroma deratizacija. Pomembna je splošna in osebna higiena ter higiena okolja in prostorov.

Nasveti za preprečevanje okužb z virusom mišje mrzlice

V domačem okolju:

• poskrbimo, da glodavcem preprečimo dostop v stanovanjske hiše, bloke, vikende in druge stanovanje objekte kakor tudi v ute, lope in ostale zgradbe.
• poskrbimo za varno odstranjevanje odpadkov hrane, da ne privabljamo glodavcev,
• živila in pijačo hranimo v zaprtih posodah, da preprečimo morebitne okužbe,
• izvajamo redno deratizacijo,
• pri čiščenju dalj časa zaprtih prostorov upoštevamo naslednje:

– pred začetkom čiščenja temeljito prezračimo prostor tako, da na stežaj odpremo vsa okna in vrata za najmanj 30 min. V času prezračevanja nismo v prostoru;

– med tem pripravimo raztopino klornega razkužila, kjer eno enoto razkužila (npr. Varikine), zmešamo z devetimi enotami vode. Če uporabimo že pripravljeno razkužilo, upoštevamo navodila proizvajalca;

– površine, kjer so iztrebki ali mrtve miši, razkužimo s pomočjo razpršila, v katerem je pripravljeno razkužilo. Lahko uporabimo pršilke porabljenih čistilnih sredstev. Minimalni čas delovanja razkužila je 5 minut;

– pri delu si zaščitimo roke z rokavicami iz lateksa. Razkužene iztrebke ali mrtve glodavce poberemo s papirnato brisačo in jih odstranimo v vrečko in odvržemo med komunalne odpadke. Po odstranitvi poginulih glodavcev in iztrebkov, razkužimo še ostale površine in predmete, ki so lahko onesnaženi z iztrebki in so zato kužni;

– po razkuževanju je potrebno prostor in površine še mokro očistiti. Pri tem pazimo, da ne pride do dvigovanja prahu, v katerem so iztrebki glodavcev in njihovih ostankov;

– po končanem razkuževanju in čiščenju odstranimo uporabljene rokavice v vrečko za smeti med splošne komunalne odpadke ter si roke temeljito umijemo z vodo in milom;

Pri bivanju v naravi:

• pazimo, da zaščitimo hrano in pijačo pred glodavci,
• hrane ne puščamo na tleh,
• ne pijemo vode iz izvirov v naravi,
• ne poležavamo na golih tleh,
• skrbimo za higieno rok.

Pri opravljanju (poklicno) dela v naravi:

• pri delu v naravi pazimo na svoje osebne stvari in jih ne puščamo dlje časa nezaščitene na tleh,
• pri delu, pri katerem se zelo praši, uporabljamo zaščitno masko,
• skrbimo za higieno rok predvsem po opravljeni potrebi in pred hranjenjem, med opravljanjem dela ne kadimo,
• ne pijemo vode iz izvirov v naravi,
• poskrbimo, da odstranimo ostanke hrane, ki privabljajo glodavce.
• ne poležavamo in posedamo na golih tleh.

Kako ravnati s poginulimi mišmi?

Pogin miši v letih, ko je populacija le-teh povečana, ni nenavaden pojav. Posamezno poginulo miš ali drugega poginulega glodavca lahko  zakopljemo, sežgemo ali odložimo med preostanek komunalnih odpadkov.

Večje količine poginulih miši  se zapakirajo v biološko razgradljivo neprepustno embalažo. Glede nadaljnjega postopanja svetujemo, da obrnejo na Veterinarsko higiensko službo Nacionalnega veterinarskega inštituta.