Kuga

Za obdobje 1954-1997 WHO v svetovnem merilu navaja preko 80.000 primerov kuge pri ljudeh in dobrih 6.500 smrtnih primerov, skoraj 60% primerov je bilo v Aziji. Na leto WHO prijavijo 1.000-2.000 primerov, dejansko število je najbrž višje. Večina primerov v zadnjih 20 letih je bila na podeželskih/kmetijskih območjih. Upad incidence kuge gre pripisati predvsem izboljšanju življenjskega standarda in zdravstvenih služb. V razvitem svetu je največ primerov kuge v ZDA, predvsem na zahodu/jugozahodu države. V Sloveniji kuge ni.

Povzročitelj
Kuga je bakterijska infekcijska bolezen, ki jo povzroča enterobakterija Yersinia pestis, ki je Gram-negativen bacil.

Inkubacija
Inkubacijska doba je 2-8 dni, za pljučno obliko bolezni pa največkrat 2-4 dni.

Način prenosa in dovzetnost za okužbo
Kuga je zoonoza, rezervoar so torej  živali, predvsem glodavci. Iz okuženega glodavca se kuga prenese na človeka preko bolhe. Ljudje so za Yersinio pestis naključni gostitelji in ne prispevajo k naravnemu ciklusu bolezni.
Načeloma je vsakdo dovzeten za okužbo. Po preboleli bolezni se razvije delna imunost. Človek  ponovno zboli za kugo, če je količina jersinij v bolhi velika.

Znaki bolezni
Obstaja več pojavnih oblik kuge, najpogostejša je bubonska kuga. Bolezen nastopi nenadno z visoko vročino, mrzlico, splošno šibkostjo in glavobolom. V nekaj urah sledi pojav izjemno povečanih in bolečih področnih bezgavk – bubo, najpogosteje v pazduhah, dimljah ali na vratu. Septična kuga lahko nastane brez primarnega buba, pogosteje pa je Y. pestis prisotna v krvi v kasnejših fazah bubonske kuge. Bakterijski endotoksin povzroči strjevanje krvi znotraj žile, nastopi tromboza in s tem zamašitev drobnih žil, kar lahko privede do propada tkiv in gangrene, lahko so potrebne tudi amputacije. Pri majhnem odstotku obolelih se pojavlja meningitis. Prihaja tudi do krvavitev v kožo – nastanka izpuščaja/petehij (drobnih, pikčastih podkožnih krvavitev), krvavitve iz pljuč. Brez zdravljenja je septična kuga skoraj vedno usodna.
Pljučna kuga je najbolj virulentna in najredkejša oblika. Najpogosteje nastane z razsojem okužbe iz buba, možna je pa tudi primarna okužba s aerosoliziranimi kapljicami – možen je prenos s človeka na človeka, brez posredovanja živali. Začetni znaki so podobni kot pri drugih hudih okužbah dihal, kasneje se pojavi še izkašljevanje krvi. Brez zdravljenja je smrtnost blizu 100%.
Bolezen se prenaša z ugrizi okuženih bolh, kapljično, z direktnimi stiki z bolniki, z indirektnimi stiki – predvsem kontaminirana zemlja ali živalska tkiva, s praskami ali ugrizi okuženih živali, npr. mačk, možna je tudi laboratorijska okužba.

Zdravljenje
Ob sumu na kugo je potrebno zdravljenje začeti takoj, brez čakanja na mikrobiološke izvide. Bolniki morajo biti v izolaciji. Zdravilo prve izbire je streptomicin (15 mg/kg telesne teže na 12 ur) v mišico 10-14 dni. Lahko se uporabi tudi doksiciklin ali ciprofloksacin. Bolnike je potrebno natančno spremljati zaradi morebitne potrebe po intenzivnem podpornem zdravljenju, če nastopi septični šok, večorganska odpoved, dihalna stiska.

Zaščita pred boleznijo in preprečevanje
Ob tesnem stiku z zbolelimi za kugo, ob verjetni izpostavljenosti okuženim bolham, ob stiku s kontaminiranim biološkim materialom ali ob laboratorijski izpostavljenosti povzročitelju kuge je potrebno jemati antibiotike v zaščitne namene, da se prepreči razvoj bolezni.  Za zaščito se predpiše doksiciklin.
Obstaja tudi cepivo proti kugi, vendar glede na to, da je kuga pri ljudeh redka bolezen, se cepljenje rutinsko ne izvaja. Potrebno ni niti za prebivalce na območjih z znano enzootično kugo ali potnike na ta območja. CDC (Centres for Disese Control and Prevention, Atlanta, ZDA) svetuje cepljenje le za ljudi, ki prihajajo v stik z Y. pestis zaradi narave njihovega dela – predvsem laboratorijsko in raziskovalno delo ali terensko delo na enzootičnih območjih npr. ob naravnih nesrečah.

Zatiranje kuge v krajih, kjer se pojavlja
Za pripravljenost na izbruhe kuge je potrebno poznati naravna žarišča bolezni, skupaj s temeljnimi podatki o epidemiologiji in epizoologiji okužbe, vključno s podatki o predhodnih izbruhih. Potreben je nadzor znanih žarišč, ki se lahko aktivirajo po večletnem mirovanju brez obolelih ljudi zaradi ekoloških sprememb, izgube habitata ipd. Za uspešen nadzor prenosa kuge je najprej potrebno omejiti vektor (bolhe).