V trgovinah in na spletu je na voljo široka paleta različnih izdelkov za otroke, zato je dobro poznati informacije o varnostnih zahtevah za otroško opremo, ki se najpogosteje uporablja. Ko izberemo varno opremo, pa ne smemo pozabiti, da se večina poškodb majhnih otrok zgodi predvsem zaradi nepravilne uporabe.
Med previjanjem na previjalni mizi, postelji ali kavču je treba imeti otroka ves čas pod nadzorom in ga držati z roko, čeprav se trenutno še ne obrača sam.
Ob nakupu izberemo previjalno mizo s širokim podnožjem, ki zagotavlja stabilnost, površina za previjanje pa mora imeti dvignjene robove na treh stranicah, ki preprečujejo padec otroka. Nekatere previjalne mize imajo tudi varnostni pas, s katerim otroka lahko pripnemo. Čeprav je otrok pripet z varnostnim pasom, ga nikoli ne pustimo brez nadzora odrasle osebe. Zgodilo se je že, da je dojenček zaradi svojega gibanja v nekaj minutah zdrsnil izpod varnostnega pasu in padel s previjalne mize.
Otroka lahko previjamo tudi na tleh na brisači in na tak način preprečimo padec z višine.
Že pred previjanjem si na doseg roke pripravimo vse, kar potrebujemo, vendar zunaj otrokovega dosega. Včasih se zgodi, da bi morali med previjanjem nujno za trenutek oditi iz sobe, da bi se oglasili na klicanje drugega otroka, hišni zvonec ipd. V takem primeru vzamemo dojenčka s seboj, vendar bodimo pazljivi, če je moker, ker nam lahko zdrsne iz rok, ko ga prenašamo.
Uporaba kopalnega ležalnika ali stolčka poveča tveganje otroka za utopitev. Zaradi lažnega občutka varnosti lahko starši otroka pustijo v kopalni kadi za nekaj trenutkov samega, v tem času pa se skupaj s kopalnim ležalnikom ali stolčkom prevrne ali z njega zdrsne v vodo in se utopi. Kopalni ležalnik in stolček nista varnostna pripomočka in ne moreta nadomestiti nadzora odrasle osebe.
Če se kljub temu odločimo za njegovo uporabo, je treba pri nameščanju otroka v kopalni ležalnik dosledno upoštevati navodila proizvajalca, npr. o največji dovoljeni globini vode v kopalni kadi, da ne bi voda segla otroku čez usta. Kopalni stolček pa se sme uporabljati šele, ko otrok zmore samostojno sedeti, in se preneha uporabljati, ko se otrok začne postavljati v stoječi položaj. Kopalni ležalniki in stolčki imajo običajno na spodnji strani gumijaste čepke, ki se prisesajo na dno kopalne kadi, ob pogosti uporabi pa sčasoma postanejo neučinkoviti in lahko nenadoma popustijo. Prav tako se gumijasti čepki ne prisesajo dobro in hitro popustijo, če ima dno kopalne kadi teksturo, tovarniško izdelano nedrsečo površino, ali če je dno opraskano, okrušeno ali ponovno prebarvano. Zato izberemo kopalni stolček, ki ima dodatni mehanizem za pritrditev, npr. držalo, s katerim ga pritrdimo na rob kopalne kadi, ki preprečuje, da bi se zaradi nagibanja otroka stolček skupaj z otrokom prevrnil.
Dojenček naj vedno spi v svoji posteljici. Otroška posteljica mora biti dovolj globoka, da otrok ne more sam splezati ven. Najkasneje takrat, ko se začne dvigovati na roke in kolena ali je že star 5 mesecev, prestavimo dno na najnižji položaj tako, da je posteljica globoka najmanj 50 cm. Na stranicah posteljice ne uporabljamo mehkih prešitih obrob, iz posteljice odstranimo tudi vse velike igrače, saj se otrok lahko povzpne nanje in pade iz posteljice.
Posteljna ograja mora imeti navpične letvice z razmikom od 4,5 do 6,0 cm, da otrok ne more sam splezati ven ali potisniti glave skozi odprtine med letvicami, ker se lahko zadavi. Iz posteljice odstranimo tudi vzglavnik, polnjene odeje in mehke igrače, ker se dojenček lahko z njimi zaduši. Na vzmetnici ne uporabljamo plastične prevleke, prekrijemo jo z bombažno rjuho, ki se tesno prilega.
Posteljico postavimo tako, da bodo zavese, vrvice od žaluzij ali rolet in kabli otroškega alarma zunaj dosega otroka in tako zmanjšajmo tveganje za zadavitev otroka. Prav tako iz posteljice odstranimo vse igrače na vrvici, ki so razpete preko posteljice takoj, ko se začne dojenček dvigovati na roke in kolena ali je že star 5 mesecev.
Ko otrok zraste v višino 90 cm (med 2. in 3. letom starosti) je čas, da ga preselimo v večjo otroško posteljo. Če imamo pograd, naj otroci, mlajši od 6 let, spijo na spodnji postelji pograda, ker se med spanjem precej premikajo po postelji in večkrat padejo z nje.
Uporaba otroškega gnezda znatno poveča tveganje dojenčka za zadušitev. Gnezdo ima dvignjene, oblazinjene stranice in dno z mehkim polnilom. Če se dojenček v gnezdu prekotali ali obrne obraz v mehko dno ali stranice, lahko s tem prekrije nos in usta, kar povzroči zadušitev ali ponovno vdihavanje izdihanega zraka. V gnezdu se poveča tudi tveganje za sindrom nenadne smrti dojenčka.
Če se kljub temu odločimo za uporabo otroškega gnezda, ga uporabljamo izključno kratek čas in samo takrat, ko je dojenček buden, odrasla oseba pa ga aktivno opazuje. V gnezdu otroka vedno položimo na hrbet, njegova glava pa naj bo obrnjena stran od mehkih robov, da ostanejo dihalne poti povsem proste.
Gnezdo je treba postaviti na ravno, stabilno in nizko trdno površino. Ne odlagamo ga na rob postelje, kavča ali drugih visokih površin, od koder bi lahko skupaj z otrokom zdrsnilo na tla. Prav tako ga nikoli ne dvigujemo ali prenašamo, ko je v njem dojenček.
Otroški ležalnik/gugalnik ne vpliva ugodno na otrokov razvoj. Dojenčka ovira pri samostojnem dvigovanju nog in medenice od podlage ter obračanju na bok, kar zavira ustrezen gibalni razvoj. Poveča tudi tveganje otroka za poškodbe, ker lahko ležalnik skupaj z otrokom pade z dvignjene površine. Nekateri modeli ležalnikov/gugalnikov imajo funkcijo tresenja (vibriranja), zaradi česar niso varni za uporabo in nikakor niso primerni za spanje. Tresenje namreč lahko pri dojenčku povzroči poškodbe možganov.
Ležalnik (brez funkcije tresenja) uporabljamo le izjemoma in za kratek čas (največ 30 minut), da odložimo otroka, če med nujnim opravilom rabimo proste roke in nimamo druge možnosti. Otrok naj bo v ležalniku vedno pod nadzorom odrasle osebe in pripet s 5-točkovnim sistemom varnostnih pasov, ki preprečuje, da bi otrok zdrsnil z ležalnika. Če otrok v ležalniku zaspi, spečega takoj premestimo v posteljico.
Ležalnika ne postavljamo na mizo, kuhinjski pult ali sedežno garnituro, ker se zaradi gibanja otroka v njem lahko premakne do roba in skupaj z otrokom pade na tla. Prav tako ležalnika ne uporabljamo na mehkih površinah, kot so postelja, kavč, vzglavnik, blazina, ker se ležalnik lahko prevrne, otrok pa se na mehki površini zaduši. Najbolje je, da otroški ležalnik uporabljamo le na tleh.
Visoko tveganje predstavljajo vibrirajoče blazine, ki se lahko dodatno namestijo na ležalnik. Na blazini je dojenček nameščen (pripet) v trebušnem položaju in v tem položaju največkrat zaspi. Spanje na trebuhu poveča tveganje za zadušitev z blazino in za sindrom nenadne smrti dojenčka.
Večina poškodb otrok, povezanih s stolčkom za hranjenje, je posledica padcev, ker otrok ni bil pripet ali ni bil pravilno pripet z varnostnimi pasovi, in ni bil pod nadzorom odrasle osebe.
Ne dovolimo, da otrok stoji v otroškem stolčku. Vsakič, ko je nameščen v stolčku za hranjenje, ga pripnemo s 5-točkovnim sistemom varnostnih pasov in mu prilagodimo dolžino varnostnih pasov. Spodnji trije pasovi okrog pasu in med nogami preprečujejo, da bi zdrsnil s stolčka, ramenski pasovi pa preprečujejo, da bi v stolčku vstajal. Nameščena pomična mizica ne zagotavlja varnosti otroka v sedežu in ne nadomešča pripenjanja z varnostnimi pasovi.
Otroka nikoli ne pustimo v stolčku brez nadzora odrasle osebe, čeprav je pripet z varnostnimi pasovi. Vedno mu pomagajmo, da se usede, saj se stolček lahko prevrne, če bi otrok sam skušal splezati nanj. Ne dovolimo, da bi starejši otrok plezal po stolčku medtem, ko v njem sedi malček, ker se stolček lahko prevrne.
Stolčka za hranjenje ne postavljamo preblizu pulta ali mize. Otrok se lahko od te površine z nogami odrine tako močno, da se stolček prevrne.
Stolček za hranjenje, ki se natakne na mizo, ni dobra zamenjava za samostoječega. Če nameravamo tovrstni stolček uporabljati med jedjo zunaj ali na potovanju, poiščemo takšnega, ki se pritrdi na mizo. Prepričamo se, da je miza dovolj težka, da lahko prenese otrokovo težo, ne da bi se prevrnila. Preverimo tudi, ali se otrok z nogami lahko odrine od nosilca mize, saj lahko v takem primeru stolček zdrsne z mize.
Uporaba otroške hojce se odsvetuje, ker ne vpliva ugodno na otrokov razvoj, pokončno držo, ravnotežje in hojo, poleg tega se poveča tudi tveganje otroka za poškodbe. Uporaba otroške hojce ni nikoli varna, tudi če je v bližini odrasla oseba. Večina poškodb s hojco se zgodi medtem, ko starši ali skrbniki otroka opazujejo, vendar se preprosto ne morejo dovolj hitro odzvati. Otrok v hojci se lahko v 1 sekundi premakne za več kot 90 centimetrov!
Otroci se s hojco najpogosteje skotalijo po stopnicah, če ne uporabljamo varnostnih ograjic na stopnicah, in lahko utrpijo hude poškodbe glave. V hojci je otrok tudi višji, zato lažje doseže kabel grelnika, potegne prt z mize in polije nase vročo kavo, ali prime za ročaj posode z vročo tekočino, ki jo prevrne nase in se popari. Lahko se tudi zastrupi, ker lažje doseže zdravila, gospodinjske kemikalije, alkoholne pijače, filtre elektronskih cigaret, če jih neustrezno hranimo na kuhinjskem pultu ali na omaricah.
Eden od načinov, kako lahko zaščitimo svojega otroka pred poškodbami, je, da zavržemo otroško hojco. Bolj varno je, da uporabimo večjo stajico ali modularne ograje, ki omogočajo ustvarjanje prostorne igralne površine, ko otrok potrebuje več prostora za igro, gibanje in raziskovanje.
Dojenčka v prvih mesecih življenja običajno vozimo v globokem vozičku, lahko pa uporabljamo tudi športni tip vozička, ki mu hrbtno naslonjalo spustimo v povsem ležeči položaj tako, da je dno vozička ravno in brez naklona. Dna vozička ne prekrivamo z dodatnimi debelimi odejami ali vzglavniki, ker je to nevarno za zadušitev otroka. Takoj ko pridemo domov, spečega otroka premestimo v posteljico. Ko otrok začne sedeti samostojno, hrbtno naslonjalo dvignemo v povsem pokončni položaj.
Večina poškodb, povezanih z otroškim vozičkom, se zgodi v prvem letu otrokovega življenja, največkrat zaradi padca iz športnega tipa vozička, v katerem otrok ni bil pripet z varnostnimi pasovi in/ali ni bil pod nadzorom odrasle osebe. Zato pripnimo otroka s 5- točkovnim sistemom varnostnih pasov vsakič, ko je nameščen v vozičku. Spodnji trije pasovi okrog pasu in med nogami preprečujejo, da bi otrok zdrsnil z vozička, ramenski pasovi pa preprečujejo, da bi otrok na vozičku vstajal. Z nezapetimi ali delno zapetimi varnostnimi pasovi se lahko otrok tudi zadavi.
Dojenček v prvih mesecih življenja se lahko v športnem vozičku zadavi, čeprav je naslonjalo za hrbet pravilno spuščeno v ležeč položaj. Če pustimo dojenčka v vozičku brez nadzora odrasle osebe in nepripetega z varnostnimi pasovi, lahko že samo zaradi svojega gibanja zdrsne skozi odprtino med sedalom vozička in naslonjalom za roke, pri čemer se mu glava v odprtini zatakne in se zadavi.
Nevarne za zadavitev otroka so tudi igrače na vrvici, ki so razpete preko vozička, zato jih odstranimo iz vozička takoj, ko se začne dojenček dvigovati na roke in kolena ali je že star 5 mesecev.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
