Telesno kaznovanje je nasilje, ki ga starši in drugi izvajajo nad otroki v imenu »discipline«. Telesno kaznovanje pomeni kršitev otrokovih pravic; mednarodno pravo človekovih pravic zahteva prepoved in odpravo vsakršnega telesnega kaznovanja – tudi v družinskem okolju. Telesno kaznovanje povzroča škodo, številna tveganja in nobene koristi.
Zakon o preprečevanju nasilja v družini ne dopušča nobenega ravnanja (oziroma kaznovanja), ki v otroku vzbuja strah, bolečino, ponižanje, občutke manjvrednosti oziroma ogroženosti. Tako ravnanje je v zakonu opredeljeno kot fizično oziroma psihično nasilje, ob čemer so organi in organizacije dolžni izvesti vse postopke in ukrepe, ki so potrebni za zaščito otroka.
Po svetu vsakodnevno telesno kaznovanje s strani staršev/skrbnikov doživlja približno šest od desetih otrok. Približno trije od desetih odraslih menijo, da je telesno kaznovanje potrebno za »pravilno« vzgojo otroka (1). Raziskava, izvedena v Sloveniji, je pokazala, da tretjina staršev telesno kaznuje lastne otroke, 37 % otrok četrtega razreda in 39 % otrok sedmega razreda pa je izjavilo, da so telesno kaznovani; večina jih je menila, da so bili tepeni po krivici.
Raziskava o obremenjujočih izkušnjah v otroštvu, izvedena med odraslimi prebivalci (vzorec: 4.939 oseb; povprečna starost 47 let), kaže na vseprisotnost nasilja v slovenskem prostoru. Fizično nasilje v otroštvu je potrdilo kar 43 % vprašanih, čustveno nasilje dobrih 55 %, spolno nasilje pa 6 %.
Telesno kaznovanje vključuje udarjanje otrok z rokami in predmeti, brcanje, tresenje in številne druge oblike bolečega in ponižujočega ravnanja. Vse oblike telesnega kaznovanja oziroma telesnega nasilja so škodljive. »Šeškanje« otroka je prav tako nasilje in ni sprejemljivo. Vemo, da nekateri še vedno mislijo, da so »udarci po riti« sprejemljivi, vendar to ni res, povezani so z netipičnim delovanjem možganov, podobno kot pri hujših zlorabah, kar spodkopava pogosto navedeni argument, da manj grobe oblike telesnega kaznovanja niso škodljive.
Telesno kaznovanje sproži škodljive psihične in fiziološke odzive. Otroci poleg bolečine doživljajo žalost, strah, jezo, sram in krivdo. Občutek ogroženosti povzroči tudi fiziološki stres in aktivacijo živčnih poti, ki se sprožijo ob spopadanju z nevarnostjo. Pri otrocih, ki so večkrat telesno kaznovani, se običajno pojavijo visoka hormonska odzivnost na stres, preobremenjenost živčnega in srčno-žilnega sistema ter spremembe v strukturi in delovanju možganov.
Telesno kaznovanje je škodljivo. Poleg tega, da povzroča bolečino in strah, vpliva tudi na oblikovanje otrokove osebnosti. Zaradi strahu pred kaznijo se otroci izogibajo staršev, lahko postanejo neiskreni ter podredljivi, vse to je povezano tudi z njihovo samopodobo.
Telesno kaznovanje/nasilje vpliva na pojav vedenj kot so ustrahovanje drugih, pretvarjanje, bežanje od doma, izostajanje od pouka, vedenjske težave v otroštvu in mladosti. Nekateri otroci in mladostniki se vpletejo v kazniva dejanja. Telesno kaznovanje prav tako lahko zmanjša zmožnost empatije, sposobnost presojanja kaj je prav in narobe, sposobnost reševanja konfliktov na miren način ter samouravnavanje. V nasilnem okolju se otrok ne nauči, kako naj konstruktivno izraža svoja občutja ali stisko. Tako okolje oteži, da bi razumel, kako njegovo vedenje vpliva na druge. Nasilje dolgoročno vpliva na otrokovo telesno in duševno zdravje ter socialno funkcioniranje.
Raziskava Child Abuse and Neglect (2011) kaže, da otroci, ki so telesno kaznovani, prej uporabijo udarce ali fizično nasilje, ko rešujejo konflikte s svojimi vrstniki.
Telesno kaznovanje:
Nasilje je družbeni in tudi javnozdravstveni problem in ne le individualni problem posameznika ali družine; dolgoročno ga lahko zmanjšujemo in omejujemo z ustreznim ukrepanjem na zasebni in strokovni ravni.
Otroke je težko zaščititi, če zakonodaja ne prepoveduje telesnega kaznovanja, saj nekateri lahko to razumejo, kot da so nekatere oblike ali stopnje nasilja nad otroki sprejemljive. V Sloveniji velja Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki izrecno prepoveduje vse oblike nasilja, tudi telesno kaznovanje. Kljub temu je nasilje še vedno prisotno v vsakdanjem življenju nekaterih otrok. Tudi zdravstveni delavci imajo pomembno vlogo pri prepoznavanju, preprečevanju in odzivanju na nasilje v družini. Poznavanje zakonodaje, pravilnikov, postopkov lastne stroke in pomena multidisciplinarnega sodelovanja je ključno za ustrezno odzivanje in ukrepanje.
Hkrati pa je pomembno, da so zdravstveni strokovnjaki ozaveščeni o problematiki in dinamiki nasilja; da prepoznajo znake, ki kažejo, da otrok doživlja nasilje. Ključno je, da prepoznajo otroka, ki doživlja nasilje ter da tudi ob sumu nasilja ustrezno ukrepajo in sum prijavijo policiji, centru za socialno delo ali državnemu tožilstvu.
Tako kot odrasli, imajo tudi otroci pravico do spoštovanja njihovega dostojanstva in telesne nedotakljivosti ter do enakega zakonskega varstva. Vseh 47 držav članic Sveta Evrope je, v skladu z mednarodnimi in regionalnimi instrumenti o človekovih pravicah, neposredno zavezanih k spremembi svojih zakonov ter izvajanju izobraževalnih in drugih ukrepov za prepoved in odpravo vseh oblik telesnega kaznovanja otrok, vključno v družinskem okolju.
Ozaveščanje, tudi na področju zdravstva, je poleg pravne reforme in spremembe politik pomemben korak za odpravo telesnega kaznovanja otrok. Pomembno je celovito ozaveščanje otrok in vseh, ki živijo ali sodelujejo z njimi ter splošne javnosti o prepovedi kakršnegakoli telesnega kaznovanja in poniževanja otrok. Prav tako je ključno zagotoviti celovito ozaveščanje o človekovih pravicah otrok, vključno s pravico do spoštovanja njihovega dostojanstva in telesne nedotakljivosti.
Pripravila: Anja Bohinec, CPRZ
Uporabljeni viri in literatura:
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
