Sladkorna bolezen

Najbolj značilni so izrazita žeja, pogosto uriniranje, utrujenost, nepojasnjena hitra izguba telesne teže in zamegljen vid. Pojavijo se, ko se raven krvnega sladkorja dvigne prek 10 mmol/l.

Pri sladkorni bolezni tipa 2 – in to je njena največja zahrbtnost – je krvni sladkor lahko že več let previsok, vendar ne toliko, da bi posameznik to zaznal. Zato se je priporočljivo redno udeleževati preventivnih pregledov; ti vključujejo tudi laboratorijsko preverjanje krvnega sladkorja, s čimer lahko odkrijejo sladkorno bolezen oziroma njeni predstopnji ali prepoznajo dejavnike tveganja za njen razvoj.

Tveganje je zagotovo večje pri tistih s predstopnjama sladkorne bolezni (mejna bazalna glikemija in motena toleranca za glukozo, ki še nista sladkorna bolezen) ter pri osebah:

• starejših od 45 let,
• s čezmerno telesno težo ali debelostjo,
• ki imajo sladkorno bolezen v ožji družini,
• z visokim krvnim tlakom (≥ 140/≥ 90) ali zvišanimi maščobami v krvi,
• ki se premalo gibajo,
• ženskah, ki so imele sladkorno bolezen v nosečnosti, ali je bil otrok ob porodu težji od 4 kg.

Za sladkorno bolezen tipa 1 je značilno hitro propadanje beta celic trebušne slinavke, in sicer v nekaj dneh ali tednih. Težave so zato izrazite in posameznik hitro poišče zdravniško pomoč.

Nasprotno pa se pri sladkorni bolezni tipa 2 krvni sladkor zvišuje (zelo) počasi. Čeprav tihe začetne poškodbe na žilju že nastajajo, nekoliko previsoke vrednosti krvnega sladkorja še ne povzročajo težav. Te posameznik po navadi zazna šele, ko je krvni sladkor že zelo visok (prek 10 mmol/l), kar se lahko zgodi celo čez nekaj let, denimo ob pojavu zapletov. Sladkorno bolezen tipa 2 je zato nujno odkriti takoj, ko se pojavi, oziroma čimprej.

Sladkorna bolezen tipa 2, ki jo ima do 95 odstotkov oseb s sladkorno boleznijo, se najpogosteje pojavlja v odrasli dobi, pri čemer s staranjem delež strmo narašča. Zaradi nezdravega življenjskega sloga mlajših ljudi ter otrok in mladostnikov, ki je povezan tudi s povečevanjem telesne teže in pomanjkanjem gibanja, je utemeljena bojazen, da se bo starostna meja ob pojavu sladkorne bolezni v prihodnje znižala, s čimer bo že siceršnje breme bolezni le še večje.

Sladkorna bolezen tipa 1 je še vedno pogostejša pri otrocih in mladostnikih, vendar se lahko pojavi v katerem koli življenjskem obdobju.

Sladkorna bolezen tipa 1

Pri tej vrsti previsok krvni sladkor zdravimo z inzulinom, in to od samega začetka ter skozi vsa življenjska obdobja.

Sladkorna bolezen tipa 2

Način zdravljenja pri tej vrsti je odvisen od kliničnega poteka bolezni ter od tega, kdaj jo odkrijemo. Če se to zgodi dovolj zgodaj, ko je delovanje beta celic trebušne slinavke še vedno dobro, lahko sprva, a zgolj prehodno zadoščajo zdrav način prehranjevanja, zadostna telesna dejavnost, primerna telesna teža, izogibanje stresu ter skrb za ravnovesje med delom, počitkom in spanjem.

Zaradi napredujočega propadanje beta celic pa je sčasoma neizogibno zdravljenje z zdravili, ki na različne načine znižujejo oziroma uravnajo vrednost krvnega sladkorja. Delujejo lahko na trebušno slinavko, jetra, mišice, ledvice ali prek kompleksnega sistema drobnih molekul, ki učinkujejo na več organskih sistemov.

Zdravljenje se praviloma začne z zdravili v obliki tablet, ko pa se z napredovanjem sladkorne bolezni delovanje trebušne slinavke postopno izčrpa, je treba uvesti druga zdravila, ki jih posameznik vbrizga v podkožje, sčasoma tudi inzulin. O načinu zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2 se zdravnik dogovori s posameznikom.

Zdravo in uravnoteženo prehranjevanje naj izhaja iz obstoječih prehranjevalnih navad ter ob upoštevanju priporočil, ki jih posameznik dobi v procesu edukacije. Temelji naj na uživanju neškrobne zelenjave, zmanjšanju vnosa dodanega sladkorja in žitnih izdelkov z malo prehranskih vlaknin ter na izbiri polnovrednih živil namesto visoko procesirane hrane.

Na vrednost krvnega sladkorja vpliva tudi telesna dejavnost, saj se med gibanjem in še nekaj ur po njem  sladkor zniža, ima pa tudi siceršnje ugodne učinke. Zadostna oziroma priporočena telesna dejavnost:

• od 150 do 300 minut zmerno naporne telesne dejavnosti na teden (oseba s sladkorno boleznijo se zmerno zadiha),
• izvajanje vaj za krepitev mišične moči vsaj dvakrat na teden,
• pri čemer naj bo telesna dejavnost enakomerno razporejena prek vsaj treh dni v tednu, med dvema vadbama pa naj ne mineta več kot dva dneva brez telesne dejavnosti,
• starejšim od 65 let svetujemo vaje za izboljšanje ravnotežja in preprečevanje padcev vsaj dvakrat na teden,
• prekinjanje dolgotrajnejšega sedenja (več kot 30 minut) z aktivnimi odmori.

Obutev naj bo primerna, priporočeno je tudi, da si posameznik pregleda noge pred dejavnostjo in po njej.

Zaželena je čim bolj normalna telesna teža. Za čezmerno prehranjene ali debele osebe je priporočljivo zmanjšanje telesne teže za od 5 do 10 odstotkov in nato njeno dosledno vzdrževanje.

Pri zgodnjem odkritju predstopenj sladkorne bolezni tipa 2 (mejna bazalna glikemija in motena toleranca za glukozo) lahko bolezen preprečimo ali odložimo na poznejše življenjsko obdobje.

Pri sladkorni bolezni tipa 2 (ki zaradi počasnega naraščanja krvnega sladkorja lahko poteka neopazno) pa nam zgodnja diagnoza omogoča:

• izrazito upočasnitev napredovanja bolezni,
• bistveno zmanjšanje tveganj za zaplete (bolezni srca in ožilja, okvare oči, ledvic in živcev)
• ter izboljšanje kakovosti življenja.

Zaradi svoje pogostosti, zahtevne in kompleksne obravnave ter zapletov, ki jih povzroča, sladkorna bolezen predstavlja veliko breme – tako za posameznike in njihove svojce oziroma bližnje kot tudi za zdravstvo in družbo kot celoto.

Število oseb s sladkorno boleznijo podobno kot v svetu tudi v Sloveniji strmo narašča, na kar denimo kaže porast prejemnikov zdravil za zdravljenje sladkorne bolezni – število teh se je med letoma 2010 in 2024 zvišalo za 41 odstotkov.

Zaradi staranja prebivalstva in nezdravega načina življenja je trend zviševanja pričakovati tudi v prihodnje.

Sladkorna bolezen traja vse življenje, zdravljenje je kompleksno in zahteva posameznikovo polno sodelovanje, pogosto pa tudi sodelovanje njegovih bližnjih. Kako s sladkorno boleznijo živeti čim bolj kakovostno? Odgovore, podporo in veščine posameznik pridobi v programih edukacije, v katerih ga za to področje izobražene medicinske sestre usposobijo za t. i. samostojno vodenje sladkorne bolezni. V edukaciji se prepletajo izobraževanje (pridobivanje verodostojnih informacij), usposabljanje za izvajanje veščin (izbor prehrane, napotki, povezani z rednim gibanjem, ter specifične veščine, kot so prilagoditev prehrane glede na izmerjene vrednosti krvnega sladkorja ali vbrizgavanje zdravil), grajenje notranje motivacije ter podpora dejanskim dolgoročnim spremembam življenjskega sloga.

Osebam s sladkorno boleznijo je na voljo strukturirana edukacija v verificiranih programih tako na primarni kot sekundarni ravni zdravstvenega varstva. V centrih za krepitev zdravja oziroma zdravstvenovzgojnih centrih izvajajo delavnico »Sladkorna bolezen tipa 2« in deseturni program »S sladkorno boleznijo skozi življenje«, možni pa so tudi individualni posveti. Osebam, ki jih obravnavajo v diabetološkem timu, je na voljo več strukturiranih programov, npr. »TABLETKA«, pa tudi individualne edukacije.

Osebam, ki sicer še nimajo sladkorne bolezni, vendar je njihov krvni sladkor že previsok (predstopnji sladkorne bolezni: mejna bazalna glikemija in motena toleranco za glukozo), je na voljo program Zvišan krvni sladkor.

Ker je sladkorna bolezen v vedno večji meri odraz ekonomskih in socialnih determinant zdravja, kot sta revščina in slabša izobraženost, ter splošnega staranja prebivalstva, je za njeno uspešno obvladovanje potrebno usklajeno delovanje zdravstvenega sistema in celotne družbe. Zato smo v Sloveniji sprejeli najprej Nacionalni program za obvladovanje sladkorne bolezni 2010–2020 ter za tem še Državni program za obvladovanje sladkorne bolezni 2020–2030.