Z medresorskim sodelovanjem do boljšega duševnega zdravja

Udeleženci strokovnega posveta so prisluhnili pestremu programu, v katerem so svoje znanje in izkušnje podelili številni strokovnjaki, ki delujejo na področju duševnega zdravja v naši regiji. Iz več zornih kotov smo preverili trenutno stanje na področju duševnega zdravja v regiji ter opredelili izzive, ki nas čakajo v prihodnosti. Deležniki smo se strinjali, da lahko skozi sodelovanje, ki povezuje različne stroke in področja (zdravstvo, socialo, izobraževanje, gospodarstvo,…) veliko naredimo tako za izvajalce programov in storitev kot tudi za posameznike, ki pomoč potrebujejo. Povezovanje omogoča prenos dobrih praks in rešitev.

Po uvodnih pozdravih je regijska koordinatorica za duševno zdravje Nastja Salmič Tisovec iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje OE Novo mesto udeležencem posveta predstavila Nacionalni program duševnega zdravja MIRA ter program Centri za duševno zdravje odraslih. Poudarila je, da je popolnitev mreže služb na področju duševnega zdravja s Centri za duševno zdravje (za otroke in mladostnike ter za odrasle) osrednja in prioritetna naloga nacionalnega programa duševnega zdravja v obdobju 2018-2028. V preteklih letih so namreč Centri  več kot uspešno zaživeli že v vseh regijah po Sloveniji (letos poleti jih je bilo že 37, zaposlujejo pa skoraj 600 strokovnjakov iz različnih področij). Salmičeva je poudarila, da Centri občanom v svojih regijah omogočajo hitro, učinkovito, strokovno in celostno obravnavo, za katero ni potrebna napotnica. Regijska koordinatorica za duševno zdravje je navzoče seznanila tudi z informacijo, da sta centra v okrnjeni zasedbi ta mesec končno zaživela v našem prostoru, s čimer bomo pripomogli k boljši dostopnosti do storitev, predvsem pa izboljšali duševno zdravje v regiji.

Vpogled v trenutne razmere med mladostniki je predstavila svetovalna delavka Irena Avsenik, ki deluje na Kmetijski šoli in biotehniški gimnaziji Grm. Pove, da so težave, ki jih v šolskem sistemu srečujejo pri naših učencih kot tudi učiteljih, drugačne kot pred 20 leti. Znanje, ki ga strokovni delavci pridobijo tekom izobraževanj za uspešno podporo učencem nekako ne zadoščajo, prav tako jih je občutno premalo. “Priložnost za izboljšanje stanja vidimo prav v medsebojnem povezovanju strokovnih služb, s čimer bi razširili mrežo pomoči. Med seboj bi se morali bolje poznati. Tako specifične potrebe in težave, s katerimi se soočamo, kot tudi storitve in pomoči, ki si jih lahko ponudimo.” še doda. Avsenikova omeni tudi, da veliko upov polagajo na predstavljen program Centrov za duševno zdravje, v katerih povezani interdisciplinarni timi pristopajo takoj in tam, kjer so težave prisotne – na terenu, s celo družino.

Mateja Malnarič, koordinatorica obravnave v skupnosti, Barbara Peterlin in Ana Čolić iz Center za socialno delo Dolenjska in Bela krajina pojasnijo vlogo CSD na področju duševnega zdravja in pojasnijo, da je za učinkovitost nudenje pomoči in podpore uporabnikom s težavami v duševnem zdravju zelo pomembno medresorsko sodelovanje. Le s skupnimi močmi in povezovanjem različnih služb lahko uporabnike usmerjajo k samostojnemu in kvalitetnejšemu življenju ter prispevajo k njihovi boljši sprejetosti v družbi. Pomembno je, da deležniki pri soustvarjanju in nudenju pomoči poznamo vlogo in pristojnosti drug drugega.

Na strokovnem posvetu smo prisluhnili tudi Amini Nur iz Šenta, slovenskega združenja za duševno zdravje, ki je v novomeškem in širšem dolenjskem prostoru s programom Dnevni center za osebe s težavami v duševnem zdravju prisoten že dvajset let. Nurova poudari osnovno vodilo njihovega dela: “Izjemno pomembno nam je to to, da vsakega uporabnika vidimo kot človeka, nekoga z močnimi področji in potenciali. Da ohranjamo dostojanstvo posameznika in krepimo njegove zmožnosti za čim bolj samostojno in kvalitetno življenje. Da mu pomagamo zbrati pogum in znanje za čim bolj samostojno odločanje o lastnem življenju.”

Nurova pove tudi, da  je v zadnjih dvajsetih letih opaziti nekaj sprememb. Danes je na voljo več strokovnih služb, ki pa žal še vedno delujejo nepovezano in razpršeno, mnoge se med seboj slabo ali pa sploh ne poznajo. Pove, da se opazi ogromno rezerve in možnosti za napredek – v povezovanju in sodelovanju. Tudi za uporabnike je taka razdrobljena in ponavljajoča se obravnava večinoma precej obremenjujoča, počasna, neredko celo kontraproduktivna. Sami uporabniki pa nekako ostajajo konstantna stalnica. Pravi, da gre za razlika v tem, da jim je danes omogočena bolj optimistična prihodnost – sistem jih prej prepozna in nudi boljšo ter bolj raznoliko obravnavo kot pred leti, prav tako je farmakološka terapija močno napredovala in je manj obremenjujoča v smislu stranskih učinkov. Opaža tudi, da v dnevni center z leti prihaja vse več posameznikov, ki sicer nimajo kroničnih psihiatričnih težav, se pa znajdejo v neki trenutni življenjski stiski, iz katere se ne zanjo ali pa ne zmorejo izviti brez nekaj strokovne pomoči. “Da bi na področju duševnega zdravja zmanjkalo dela, se nam vsekakor ni za bati. Bi si pa zelo želela, da bi vedno več pozornosti in energije lahko namenili tudi preventivi in da bi bolje poskrbeli za tiste, ki jih težave dolgoročno spravijo na kolena. Tukaj bomo pomembni vsi deležniki in samo s sodelovanjem nam bo to tudi uspelo.” so besede s katerimi optimistično zaključi Nurova.

Zlata Dragan iz novomeške enote Ozare pravi, da zaznavajo potrebo in si zelo želijo, da bi tudi v naši regiji končno v polni meri začela delovati tako CDZO kot CDZOM. Izkušnje iz drugih regij namreč kažejo, da sta tako prvi kot drugi nepogrešljiva za boljše duševno zdravje ljudi oz. je pomoč hitreje dostopna. Pove tudi, da je za večjo učinkovitost pri pomoči osebam s težavami v duševnem zdravju, nujno sodelovanje posameznih služb, tako na formalni kot neformalni ravni (ne samo zdravstvo, ampak tudi sociala, šolstvo in druge pomembne službe v posameznikovem življenju).

Jacinta Doberšek iz CDZO Posavje je v svojem prispevku navzočim predstavila, kako so vzpostavili in na kakšen način v praksi delujejo Centri za duševno zdravje odraslih Posavje. Izpostavila je izzive s katerimi so se pri sami vzpostavitvi in delovanju soočali in kakšen pa tudi doprinos in vlogo centrov na duševno zdravje ljudi v njihovem okolju.

Rdeča nit posveta, ki pravi, da je medresorsko povezovanje in sodelovanje ključno na varovanje, ohranjanje in krepitev duševnega zdravja vsakega posameznika, je bila večkrat izpostavljena in potrjena s strani strokovnjakov, ki delujejo na področju duševnega zdravja. Medresorsko povezovanje in sodelovanje namreč uporabnikom oz. pacientom olajša njihovo pot soočanja s težavami ter jim zagotavlja kar se da ustrezno, celostno in pravočasno obravnavo. Za mnogo predstavljenih težav se kot primerna in ustrezna rešitev zdita programa Centrov za duševno zdravje, tako za otroke in mladostnike kot tudi za odrasle, ki sta ta mesec zaživela tudi v Zdravstvenem domu Novo mesto. Sodelujoči smo se v zaključni razpravi strinjali, da v regiji močno potrebujemo takšne nizkopražne programe na področju duševnega zdravja, saj bi s tem pomembno izboljšali dostopnost do storitev za vse segmente prebivalstva, hkrati pa bi razbremenili bolj specializirane izvajalce, ki se trenutno soočajo z dolgimi čakalnimi dobami.