Jaz, varen otok sredi viharja – pogovor o odpornosti, okrevanju in povezanosti

V Sloveniji se vsaka četrta družina sooča s posledicami alkoholizma. Odraščanje s staršem, ki je zasvojen, globoko zaznamuje otroka in mladostnika ter pusti posledice, ki segajo daleč v odraslost. Ker ti otroci ne morejo spremeniti družinskih okoliščin, pogosto sami iščejo pot do svoje moči, stabilnosti in odpornosti, da lahko psihološko preživijo. Namen letošnje ozaveščevalne kampanje je osvetliti pomen opolnomočenja otrok alkoholikov.

Na pogovornem omizju smo s psihologinjo Karmen Henigsman iz NIJZ spregovorili o tem, kako lahko pripomoremo h krepitvi notranjih in zunanjih virov moči otrok alkoholikov, ki lahko prispevajo k njihovemu okrevanju in grajenju varnih odnosov. Na dogodku sta se nam s svojimi dragocenimi osebnimi izkušnjami pridružili tudi Sara Mirtek in Kristina Lidija Sirk.

Karmen Henigsman iz NIJZ je povedala, da so otroci, ki odraščajo v družini z alkoholizmom, podani v mnoge izzive odraščanja, saj v družini vladajo nestabilne, nekonsistentne in kaotične razmere. Otrok je pogosto na preži za tem, kdaj bo njegov starš spet pil, kdaj bo postal agresiven, kdaj odsoten, kdaj bo spet prišlo do konflikta oz. v veliko primerih tudi nasilja. Tovrstne situacije pred njega postavljajo zahteve po tem, da razvije strategije, ki mu pomagajo preživeti. Tekom odraščanja so te strategije pogosto povezane s tremi nenapisanimi pravili: ne čuti, ne govori in ne zaupaj.

Pravilo Ne čuti nastane, ker se otrok zgodaj sooči s kompleksnimi občutji, kot so sram, zaradi dogajanja v družini, občutek strahu zaradi nepredvidljivosti, jeza in kdaj tudi sovraštvo do starša, ki pije. Na drugi strani pa do istega starša čuti ljubezen. Ti občutki postanejo veliko breme za otroka, ki še ni zmožen razviti zadostnih mehanizmov regulacije čuste. Prav tako zaradi pogoste izpostavljenosti obremenjujočim izkušnjam, za otroka preprosto postane preveč in čustva odreže. Razlog, da si prepove čutenje je zato, da lahko v takšni družini preživi in funkcionira. Ta del se bo pri otroku v vsakdanjem življenju kazal tako, da pogosto ne bo zaznal kaj čuti ali kaj potrebuje, ves čas bo usmerjen na potrebe in skrb za druge, svojih pa ne prepozna oz. jih ne tretira kot pomembne.

Pravilo Ne govori je pogosto povezano predvsem s stigmo, ki bdi nad zasvojenostjo z alkoholom. Otroci se zgodaj naučijo, da se o zasvojenosti starša, doma ne pogovarjajo, da ne bi razburili starša, ki pije ali s tem vznemirili katerega izmed članov družine. Posledično postanejo zelo izurjeni skrbniki družinske skrivnosti, zaradi katere se zasvojenost z alkoholom skrbno skrije za štiri stene. Prav tako jih je strah, da bi s tem, ko bi o tem govorili izven družine, lahko izdali svojo družino ali pa bili diskriminirani. Ti otroci pogosto ne govorijo o svojih starših ali o njihovem vsakdanu doma, kot to počnejo ostali otroci. Ko jih sprašujete o domačem okolju, boste prejeli kratke odgovore ali pa odgovore, ki preusmerijo pozornost na nekaj lahkotnega.

Pravilo Ne zaupaj se oblikuje preko otrokove prve izkušnje odnosa, tj. odnos s starši. V družinah z zasvojenostjo z alkoholom, je pogosto, da je prva podoba odnosa ta, da se ne morejo zanesti na starša, saj so domače okoliščine pogosto ogrožujoče. Tako so se zgodaj primorani zanašati predvsem nase in iskati svoje vire moči za spoprijemanje znotraj sebe. Zaradi stigme pa se pogosto ne zaupajo tudi zunanjemu svetu. V vsakdanjem življenju se to odslikava tako, da pogosto ne govorijo o svojih stiskah, se ne obrnejo po pomoč tudi glede običajnih stvari, kot je npr. pomoč pri delu za šolo, ali pri zamujeni snovi.

Vsa pravila se prenesejo v odraslost in dobivajo podobne oblike, zato se odrasli otroci iz tovrstnih družin pogosto soočajo z občutki depresije, anksioznosti in težavami v partnerskih odnosih, ki si jih po eni strani želijo, po drugi strani pa se jih bojijo, saj zanje predstavljajo potencialen vir nove bolečine povezane z zapustitvijo ali zavrnitvijo. Pogosto imajo občutek, da je njihova vrednost pogojena s tem, koliko ustrezajo potrebam drugih, zato pogosto pozabljajo na svoje, saj so že v otroštvu pogosto bili osredotočeni predvsem na to, da lahko zadovoljujejo potrebam domačega okolja in s tem skušajo ohranjati mir.

Za opolnomočenje otrok iz tovrstnih družine je ključno, da najdejo način, da odžalujejo svoje izgubljeno otroštvo in si pustijo ranljivosti ter potlačenim čustvom na plano. Pomembno je, da pridobijo izkušnjo tega, da se obrnejo po pomoč in jo tudi prejmejo. Velik vir okrevanja so lahko tudi udeležbe v podpornih skupinah, ki tem otrokom omogočajo prepoznati medgeneracijske vzorce in jih tako tudi preseči.

Vlogo pri okrevanju otrok pa igramo tudi vsi člani skupnosti, lahko že kot sosedje, družinski prijatelji, tete, strici itn.. Veliko je že, da jim prisluhnemo, pokažemo, da nam je mar glede tega kako so, kaj jih veseli, kaj ne in kako se počutijo. Lahko smo vir tistega varnega okolja, ki ga potrebujejo, ko so v stiski tako, da smo zanesljivi in ponudimo svojo varno točko, če jo bodo potrebovali. Otroku lahko že ena pozitivna izkušnja osebe, ki je stabilna in konsistentna ter sočutna, ponudi novo izkušnjo odnosa in zmanjša tveganja za negativne izide odraščanja v družini z alkoholizmom.

Pomemben del okrevanja otrok pa je tudi družba, ki ne stigmatizira alkoholizma in slednje ponotranji kot bolezen, ki ni stvar izbire, prav tako ne stvar šibkega karakterja. Ko do osebe, ki pije, pokažemo spoštovanje in ohranjamo njeno dostojanstvo, je to tudi otroku sporočilo, da nam lahko zaupa.