Respiratorni sincicijski virus (RSV) je eden najpogostejših povzročiteljev okužb dihal pri dojenčkih in majhnih otrocih. Večina otrok se z njim okuži že v prvih dveh letih življenja. Pri nekaterih dojenčkih okužba povzroči težji potek bolezni in zahteva bolnišnično zdravljenje.
Respiratorni sincicijski virus je zelo pogost in nalezljiv virus, ki povzroča okužbe dihal. Najpogosteje kroži v jesensko-zimskih mesecih in zgodaj spomladi.
V prvih mesecih življenja imunski sistem dojenčka še dozoreva, dihalne poti pa so ozke in občutljive. Zaradi tega lahko RSV pri nekaterih dojenčkih povzroči resnejše težave z dihanjem in potrebo po bolnišničnem zdravljenju.
RSV lahko pri najmlajših dojenčkih povzroči bronhiolitis ali pljučnico, zaradi česar je včasih potrebno zdravljenje v bolnišnici. RSV je najpogostejši vzrok hospitalizacij zaradi okužb dihal pri dojenčkih v prvem letu življenja.
Zaradi RSV so sicer najbolj ogroženi dojenčki v prvih mesecih življenja, prezgodaj rojeni otroci, dojenčki s kroničnimi boleznimi srca ali pljuč in otroci z oslabljenim imunskim sistemom. Okužbi so bolj izpostavljeni dojenčki iz družin s starejšimi sorojenci, ki obiskujejo vrtec.
A vseeno, več kot 70 odstotkov dojenčkov, ki jih zdravijo v bolnišnici zaradi zapletov z RSV, je sicer zdravih, rojenih ob predivdenem roku poroda in brez pridruženih bolezni. Okužbe spodnjih dihal so pomemben dejavnik tveganja za dolgotrajno obolevnost dihal, ki se kaže kot ponavljajoče piskanje v prsnem košu, astma in okvarjena pljučna funkcija.
Kako lahko zaščitimo dojenčka pred RSV?
Dojenčka lahko proti RSV zaščitimo bodisi s cepljenjem nosečnice – tako je pred okužbo zaščitena že mati, pa tudi dojenček takoj po rojstvu – ali pa z dolgo delujočimi monoklonskimi protitelesi, ki jih bomo v Sloveniji začeli uporabljati letos jeseni (2026).
Oba načina zaščite sta približno enako učinkovita, zaščita pred težkim potekom okužbe v prvih mesecih življenja pa je zelo dobra – okoli 80-odstotna.
Dojenčki tistih mam, ki bodo cepile v nosečnosti, ne bodo potrebovali tudi zaščite z dolgo delujočimi monoklonskimi protitelesi, saj bodo zaščiteni že z materinimi protitelesi. Ta se po cepljenju ustvarijo pri nosečnici in se prek posteljice prenesejo na plod, nato pa otroka ščitijo v prvih mesecih življenja, ko je najbolj občutljiv za okužbo z RSV.
Če se nosečnica ne bo cepila ali pa bo rodila manj kot 2 tedna po cepljenju proti RSV, pa bo dojenček do 6. meseca starosti lahko za zaščito prejel dolgodelujoča monoklonska protitelesa.
Kaj so dolgodelujoča monoklonska protitelesa?
Monoklonska protitelesa so laboratorijsko izdelana protitelesa, ki prepoznajo in nevtralizirajo določen virus. Dolgodelujoča monoklonska protitelesa proti RSV so zasnovana tako, da v telesu ostanejo dlje časa in zagotavljajo zaščito skozi celotno sezono kroženja RSV.
Po prejemu protiteles je dojenček zaščiten takoj, saj zaščitna protitelesa že krožijo v njegovem telesu in lahko ob stiku z virusom preprečijo razvoj hujše bolezni. Za zaščito zadostuje en odmerek pred začetkom ali med sezono RSV.
Če bo dojenček rojen v času sezone RSV, bo lahko prejel zaščitna protitelesa že v porodnišnici, pred odpustom. Če bo rojen zunaj sezone RSV, pa jih bo pred oz. ob začetku sezone lahko prejel pri izbranem pediatru.
Čeprav protitelesa ščitijo pred RSV, pa dolgodelujoča monoklonska protitelesa niso cepivo. Pri cepljenju imunski sistem sam ustvari zaščitna protitelesa in imunski spomin. Pri monoklonskih protitelesih pa otrok prejme že pripravljena protitelesa, ki zagotavljajo neposredno zaščito.
Tovrstno zaščito za novorojenčke in dojenčke nudijo v številnih evropskih državah, v Sloveniji je brezplačna za vse novorojenčke in dojenčke do 6. meseca starosti, saj jo krije obvezno zdravstveno zavarovanje.
Dolgo delujoča monoklonska protitelesa predstavljajo pomemben napredek pri zaščiti dojenčkov, saj lahko zmanjšajo breme bolezni, število hospitalizacij in stisko otrok ter njihovih družin v času kroženja RSV. Raziskave kažejo, da pomembno zmanjšajo število hospitalizacij in drugih resnih zapletov zaradi RSV.
Ali so dolgodelujoča monoklonska protitelesa varna?
Pred pridobitvijo dovoljenja za uporabo so dolgodelujoča monoklonska protitelesa prestala obsežna klinična preskušanja, v katerih so spremljali njihovo učinkovitost in varnost.
Najpogostejši neželeni učinki po aplikaciji protiteles so blagi, lahko se pojavi bolečina, rdečina ali oteklina na mestu vboda, prehodna razdražljivost, blago povišana telesna temperatura ali izpuščaj.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
