Okužba s Clostridioides difficile

Nastopi lahko po zdravljenju z antibiotiki, ki porušijo normalno črevesno mikrobioto, kar omogoča razrast bakterije. Poleg tega so pomembni dejavniki tveganja tudi višja starost in hospitalizacija. Pojavlja se po vsem svetu, tudi v Sloveniji, in predstavlja eno izmed pogostejših bolnišničnih okužb.

Zgodovinsko

Prvi opisi psevdomembranoznega vnetja debelega črevesa, ki lahko nastane v sklopu okužbe s Clostridioides difficile (CDI), segajo v konec 19. stoletja, ko je leta 1893 zdravnik Finney opisal primer hudih krvavih drisk in značilnih psevdomembran v črevesju pri bolnici po operaciji. Ta pojav danes povezujemo s toksini C. difficile. To bakterijo sta prvič izolirala Ivan C. Hall in Elizabeth O’Toole leta 1935 iz blata zdravih dojenčkov ter jo prvotno poimenovala Bacillus difficilis zaradi težav pri izolaciji in počasne rasti v kulturi. Kasneje je bila uvrščena v rod Clostridium, danes pa se imenuje Clostridioides difficile. V naslednjih desetletjih po odkritju je bila bakterija sprva malo zanimiva, saj je veljala za del normalne črevesne flore. Povezava med to bakterijo in hujšo obliko driske, povezano z uporabo antibiotikov, je bila dokazana leta 1978. Od takrat naprej je Clostridioides difficile prepoznan kot pomemben povzročitelj bolezni, zlasti v bolnišnicah in ostalih zdravstvenih ustanovah.

Povzročitelj

Clostridioides difficile je anaerobna, gram-pozitivna bakterija, ki lahko proizvaja toksine. Čeprav je lahko del normalne črevesne mikrobiote, se lahko ob zdravljenju z antibiotiki, ki porušijo ravnovesje črevesnih bakterij, C. difficile razraste in z izločanjem toksinov povzroči okvaro črevesne sluznice. Tvori spore, ki so zelo odporne in lahko preživijo na površinah ter tako prispevajo k prenosu okužbe.

Epidemiologija

CDI se pojavljajo po vsem svetu, v zadnjih desetletjih pa se je njihova pogostost povečala. Pojavnost teh okužb je najvišja v zdravstvenih ustanovah, vendar se pojavljajo tudi v skupnosti.

Način prenosa

Clostridioides difficile se prenaša predvsem po fekalno‑oralni poti s sporami, ki se izločajo z blatom okuženih oseb ali asimptomatskih nosilcev in lahko kontaminirajo okolje, površine in predmete. Prenos se pogosto zgodi zaradi stika s kontaminiranimi površinami ali predmeti in pomanjkljive higiene rok ter nato z vnosom v usta. Inkubacijski čas, ki predstavlja čas od izpostavitve bakteriji do pojava simptomov, ni povsem natančno definiran, vendar študije kažejo, da je pri večini bolnikov običajno manj kot en teden, čeprav je lahko v nekaterih primerih tudi daljši.

Klinična slika

Okužba s Clostridioides difficile se lahko kaže na različne načine. Osebe so lahko brez izraženih simptomov (so le nosilci bakterije) ali pa imajo blage do hujše simptome, redkeje težje zaplete. Najpogostejši simptom okužbe je novonastala vodena driska, pogosto z več kot tremi odvajanji na dan.  Pojavijo se lahko tudi bolečina v trebuhu, vročina, slabost, izguba apetita in splošna oslabelost. V hujših primerih lahko okužba napreduje v psevdomembranozni kolitis, ki je resno vnetje debelega črevesa s tvorbo značilnih psevdomembran in lahko privede do toksičnega megakolona (močno razširjeno debelo črevo), sepse ali smrti, če ni pravočasno in ustrezno zdravljen. Simptomi se lahko pojavijo med ali po antibiotični terapiji, običajno v nekaj dneh ali tednih po izpostavitvi, in so odvisni od stopnje vnetja črevesja ter odziva imunskega sistema posameznika.

Zdravljenje

Zdravljenje je odvisno od resnosti bolezni. Vključuje lahko prenehanje jemanja sprožilnih antibiotikov, podporno oskrbo z nadomeščanjem tekočin in elektrolitov ter predpis nove antibiotične terapije za zdravljenje CDI.

Preprečevanje prenosa

Temeljni ukrepi za preprečevanje vključujejo dosledno higieno rok (umivanje z milom in vodo), uporabo kontaktnih zaščitnih ukrepov (rokavice in predpasniki) pri negi okuženih bolnikov ter čiščenje okolja z ustreznimi sporocidnimi sredstvi. Pomembna je smotrna uporaba antibiotikov in zgodnja identifikacija ter izolacija okuženih bolnikov v bolnišničnem okolju.

Literatura:

1. Present and past perspectives on Clostridioides difficile infection – Revista de Gastroenterología de México (2018).
2. Czepiel, J., Dróżdż, M., Pituch, H., et al. Clostridium difficile infection: review. European Journal of Clinical Microbiology & Infectious Diseases, 38, 1211–1221 (2019).
3. Finn E., Andersson F.L., Madin‑Warburton M. Burden of Clostridioides difficile infection (CDI) — a systematic review of the epidemiology of primary and recurrent CDI. BMC Infectious Diseases. 2021;21:456.
4. European Society of Clinical Microbiology and Infectious Diseases: 2021 update on the treatment guidance document for Clostridioides difficile infection in adults.