Lepra (gobavost) je nalezljiva bolezen, ki jo povzročata bakteriji Mycobacterium leprae in Mycobacterium lepromatosis. Prizadene kožo, živčevje, dihala, oči in testise ter lahko povzroči telesno iznakaženost in invalidnost. Značilno se pojavlja predvsem v državah tretjega sveta tropskega in subtropskega geografskega pasu. V Sloveniji sodi med bolezni, ki so izkoreninjene.
Zgodovinsko
Gobavost uvrščamo med bolezni starega sveta in je bila v zgodovini opisana že v starih civilizacijah Indije, Egipta, Mezopotamije in Kitajske. Bolezen se je iz Azije širila po celotni Evropi in dosegla epidemične razsežnosti v času križarskih vojn (11.-13. stoletje). Zato jo označujemo kot bolezen fevdalne dobe. V 15. stoletju je epidemija nekoliko pojenjala, še do 19. stoletja pa so se po posameznih predelih Evrope ohranila endemična žarišča, npr. v Skandinaviji. Bolnike so nastanili v posebnih ustanovah, imenovanih leprozoriji ali lazareti (po svetem Lazarju, zaščitniku bolnikov z gobavostjo). Bolezen je leta 1873 prvi pod mikroskopom diagnosticiral Armaur Hansen, zato lepro imenujemo tudi Hansenova bolezen. V štiridesetih letih 20. stoletja je bolezen postala ozdravljiva.
Povzročitelj
Lepro povzročata znotrajcelična bacila Mycobacterium leprae in Mycobacterium lepromatosis. Ti bakteriji se razmnožujeta zelo počasi, zato je tudi inkubacijska doba bolezni dolga. Najbolje rasteta pri temperaturi 33°C, zato so predilekcijska mesta pri človeku hladni predeli telesa (koža, testisi, nosna sluznica, uhelj)
Epidemiologija
Lepra je endemična v Aziji, Afriki, Južni Ameriki in otokih Pacifika. V teh geografskih področjih gobavost še vedno predstavlja velik zdravstveni problem (na leto je prijavljenih okoli 200 000 novih okužb). Obolevajo predvsem revni ljudje v kmečkem okolju. Največja pojavnost bolezni je v Indiji, Braziliji, Indoneziji, Nepalu in Bangladešu. Zaradi potovanja v endemske države se pojavljajo posamezni primeri po celem svetu.
Način prenosa bolezni
Način prenosa okužbe ni natančno poznan. Domnevajo, da se prenaša kapljično, pri stiku z okuženo zemljo ali s pikom insektov. Zbolevajo tudi živali pasavci, raziskujejo pojav tudi pri drugih vrstah. Glavna dejavnika tveganja za okužbo sta življenje v prenaseljenih skupnostih in dolgotrajen, tesen stik z obolelim. Tako naj bi prišlo do prenosa bolezni s kapljicami iz nosu in ust, za kar pa je potreben dolgotrajen stik (običajno nekaj mesecev) z obolelo osebo, ki se ne zdravi. Možno je, da so prenašalci tudi asimptomatski nosilci. Prenos načeloma ni možen pri kratkih tesnih stikih, kot so rokovanje, objemanje, sedenje za isto mizo itd.
Inkubacijska doba je zelo različna. Najkrajša zabeležena je nekaj tednov, najdaljša pa 40 let. V povprečju inkubacijska doba znaša 3 do 10 let.
Klinična slika
Klinična slika je odvisna od imunskega odgovora organizma in od trajanja bolezni. Pri bolnikih z okvarjeno imunostjo se razvije tuberkuloidna lepra, pri bolnikih z ohranjeno imunostjo pa lepromatozna lepra.
Gobavost se tipično kaže s prizadetostjo kože in perifernega živčevja. Prizadeti so lahko tudi drugi organi ali organski sistemi, npr. oči in sluznica zgornjih dihal. Za lepro so značilne rdečkaste lise po koži telesa, izguba las, obrvi in trepalnic, zmanjšan občutek za dotik, toploto in bolečino ter krvavitev iz nosu. Prizadete so tudi mišice, zmanjšana je gibljivost prstov, zapestij in stopal. Pogoste so poškodbe in okužbe na udih, zato lahko bolniki izgubijo prste. Bolezen lahko povzroči tudi deformacije obraza, slepoto in pri moških neplodnost.
Zdravljenje
Bolezen je ozdravljiva. Za zdravljenje se uporablja kombinacija zdravil dapson, rifampicin in klofazimin v skupnem trajanju 6 ali 12 mesecev oziroma dlje (odvisno od oblike bolezni).
Zgodnje prepoznavanje in uvedba zdravljenja preprečita nastanek kronične, nepovratne invalidnosti. Če gobavosti ne zdravimo, se lahko razvijejo deformacije različnih delov telesa, predvsem rok, nog in obraza s hudo funkcionalno okvaro prizadetih delov.
Preprečevanje prenosa
Glede profilakse kontaktov bolnika, s katerimi je bil bolnik z lepro v stiku, so mnenja deljena. V nekaterih endemičnih področjih se priporoča kemoprofilakso z dapsonom pri svojcih bolnikov, saj je tesen, dolgotrajen stik z obolelim dejavnik tveganja za razvoj lepre. V neendemičnih državah se kemoprofilakse z dapsonom ne priporoča. Bolnikove družinske člane moramo natančno poučiti o značilnostih lepre, ti pa morajo v primeru kakršnih koli znakov takoj poiskati zdravniško pomoč. Izolacija bolnikov, ki se je izvajala v preteklosti, nima nikakršne znanstvene osnove. Tudi medicinsko osebje pri pregledovanju in zdravljenju takih bolnikov potrebuje le osnovno zaščito.
Učinkovitega cepiva proti gobavosti še ne poznamo, vendar že potekajo raziskave in preizkusi tudi na tem področju.
Viri:
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.