Osnovne informacije o hrupu

Hrup je zvok, ki je glasen, neprijeten ali neželen. V naravnem in življenjskem okolju vzbuja nemir, moti človeka in škoduje njegovemu zdravju ali počutju ali škodljivo vpliva na okolje.

Hrup ni enolično definiran, ker vsebuje poleg definirane fiziološke tudi osebno noto, torej odnos posameznika do določenega zvoka. Izraza hrup in zvok sta med seboj povezana, vendar jih moramo razlikovati. Zvok ali zvočno valovanje je pojav, ki nastane pri mehanskem nihanju materialnih delcev v nekem mediju, ki ima maso in elastičnost, v slišnem področju frekvenc. Hrup je ena od oblik zvočnega valovanja. Vsako zvočno valovanje nosi neko informacijo. Če je ta informacija razumljiva, koristna ali prijetna, potem je to želena informacija, če pa je informacija nerazumljiva, nekoristna ali moteča, potem je to neželena informacija. Hrup je torej neželena oblika zvoka katerega definicija ni odvisna samo od jakosti zvoka in frekvence ter informacije, ki jo sporoča, temveč tudi od poslušalca, njegove trenutne aktivnosti,  razpoloženja in zdravstvenega stanja.

Ljudje smo hrupu lahko izpostavljeni na delovnem mestu ali v drugačnem okolju, na primer v mestu ob glavnih prometnih cestah, v bližini industrijskih obratov, železniških prog ali letališč, na javnih prireditvah, v diskotekah in gostinskih lokalih ali doma, kjer hrup povzročajo različni gospodinjski aparati, televizijski in radijski sprejemniki in tudi otroške igrače. Predvsem mladi so pogosto izpostavljeni čezmerni obremenitvi z zvokom pri uporabi prenosnikov za poslušanje glasbe.

Različne vrste hrupa so lahko ocenjene na osnovi več preprostih meritev. Pri tem imajo pomembno vlogo različne frekvence zvoka, celotna reven zvočnega tlaka in spreminjanje teh parametrov v času. Izpostavljena je razlika v načinu vrednotenja enakomernega / monotonega hrupa (na primer hrup cestnega prometa, ki se ocenjuje z ravnjo povprečne ekvivalentne energije zvoka, izmerjenega z A-uteženim načinom, v času T (L_Aeq,T) in hrupa ločenih dogodkov (na primer letalski ali železniški promet, pri katerem se dodatno poda še utežena raven izpostavljenosti zvoku – SEL in / ali maksimalna raven zvoka  (L_Amax). V primeru manjšega števila hrupnih dogodkov, ki se pojavljajo nepovezano, je boljši kazalec motenj spanja ali drugih aktivnosti ocena maksimalne ravni hrupa (L_Amax). Te preproste meritve in ocene imajo določene omejitve, predstavljajo pa praktičnost in ekonomičnost v procesu standardizacije pristopov.

Zaznavanje hrupa je v veliki meri subjektivno, kar predstavlja težavo pri določanju sprejemljivih mejnih vrednosti v okolju. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO, 1999, 2009) je v Smernicah o hrupu v okolju in Smernicah o hrupu v nočnem času podala priporočene mejne vrednosti. Mejne vrednosti so različne za različna bivalna področja in za določen čas dneva. Meritve in vrednotenje hrupa je zato odvisno od primera do primera, primerjave zato pogosto sploh niso možne. Meritve in interpretacije rezultatov zato lahko opravljajo le za to usposobljene in pooblaščene osebe in ustanove.

Svetovna zdravstvena organizacija v smernicah opisuje tudi možne učinke hrupa na zdravje, ki ga definira kot stanje popolne fizične, duševne in družbene dobrobiti in ne le odsotnost bolezni ali slabega počutja (SZO, 1948). Škodljivi učinek na zdravje pa je sprememba v morfologiji in fiziologiji organizma, ki se kaže kot poškodba funkcionalnih sposobnosti ali kot okvara zmožnosti obvladovanja dodatnega stresa ali povečanja občutljivosti organizma za druge škodljive učinke iz okolja (SZO, 1994). Definicija zajema kratkotrajne in dolgotrajne učinke na zmanjšanje fizične, duševne ali socialne funkcije človeka oziroma človeškega organa.

Hrup lahko povzroča:

• poškodbe sluha (naglušnost, šumenje v ušesih ali tinitus),
• motnje spanja ali počitka,
• povišan krvni tlak,
• motnje pri koncentraciji, učenju in pogovoru,
• zmanjšano učinkovitost pri delu,
• vznemirjenost,
• poslabšanje psihičnega stanja,
• povečano tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni

Razmerje med ravnjo hrupa, ki nima učinka na zdravje ljudi in ravnjo, ki ima najmanjši učinek, je osnova za opredelitev mejnih vrednosti dopustne izpostavljenosti. Te vrednosti pridobimo z epidemiološkimi študijami odnosa med ravnjo hrupa in učinkom na ljudi. Učinki hrupa so pogojeni ne samo z njegovo ravnjo, temveč tudi s spremembami v času, frekvenčnim spektrom zvoka in aktivnostmi, ki jih v času izpostavljenosti opravljamo. Učinkov, ki jih pričakujemo pri ljudeh ne moremo preprosto predvideti na podlagi učinkov na poskusnih živalih niti ne moremo sklepati na učinke, do katerih pride v domačem okolju na podlagi znanih učinkov v industrijskem okolju. Na primer, 85 dBA na delovnem mestu lahko povzroči manjšo motnjo kot 60 dBA v bivalnem okolju ponoči.

Slovenska zakonodaja, ki ureja hrup v okolju, določa mejne in kritične vrednosti hrupa in sicer letne povprečne vrednosti za določeno obdobje dneva (dan, večer, noč) in konične vrednosti, predvsem v primeru hrupa krajših dogodkov (na primer prelet letala). Različne mejne vrednosti so določene tudi glede na občutljivost območja za škodljive učinke hrupa: I. stopnja varstva pred hrupom za površine na mirnem območju na prostem (na primer naravovarstvena območja); II. stopnja varstva pred hrupom za površine podrobnejše namenske rabe prostora, na katerem ni dopusten noben poseg v okolje, ki je moteč zaradi povzročanja hrupa (na primer stanovanjska območja); III. stopnja varstva pred hrupom na katerem je dopusten poseg v okolje, ki je manj moteč zaradi povzročanja hrupa (na primer območja centralnih dejavnosti kot so na primer poslovna središča); IV. stopnja varstva pred hrupom, na katerih ni stavb z varovanimi prostori (na primer stanovanja, šole in zdravstvene ustanove) in je dopusten poseg v okolje, ki je lahko bolj moteč zaradi povzročanja hrupa (na primer industrijsko območje).

Mejne vrednosti je torej za posamezen primer potrebno preveriti v odgovarjajoči zakonodaji.

Pred hrupom se zaščitimo tako, da najprej zmanjšamo raven hrupa ali glasnosti pri samem viru, če je to mogoče. Na primer, zmanjšamo glasnost zvoka na prenosnem predvajalniku glasbe. V primeru, ko to ni mogoče (primer je hrup zaradi prometa), je potrebno poskrbeti za primerne protihrupne ograje, ki zmanjšajo raven hrupa, preden ta doseže bivalna območja.  V skrajnem primeru, kar je pogosto na delovnem mestu, je potrebno uporabiti osebno zaščitno opremo kot so zaščitne slušalke in ušesni čepki. Po vsaki izpostavljenosti visokim ravnem hrupa je priporočljivo, da vsaj nekaj časa preživimo v mirnem in tihem okolju. Na ta način se nastale poškodbe še lahko popravijo, sicer lahko pride do trajnih poškodb sluha.

Slovenska zakonodaja, ki ureja hrup v okolju

• Uredba o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (Uradni list RS, št. 121/04, 59/19, 44/22 – ZVO-2 in 53/22)
• Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uradni list RS, št. 43/18, 59/19 in 44/22 – ZVO-2)
• Pravilnik o prvem ocenjevanju in obratovalnem monitoringu za vire hrupa ter o pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, št. 105/08 in 44/22 – ZVO-2)
• Pravilnik o zaščiti pred hrupom v stavbah (Uradni list RS, št. 10/12, 61/17 – GZ in 199/21 – GZ-1)
• Uredba o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup (Uradni list RS, št. 118/05 in 44/22 – ZVO-2)
• Pravilnik o emisiji hrupa strojev, ki se uporabljajo na prostem (Uradni list RS, št. 106/02, 50/05, 49/06 in 17/11 – ZTZPUS-1)
• Zakon o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/06 in 139/20)
• Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20)

Vprašanja