25. november, mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami simbolizira začetek 16-dnevne akcije, namenjene ozaveščanju in preprečevanju nasilja nad ženskami, ki se zaključuje 10. decembra, ko obeležujemo svetovni dan človekovih pravic.
Nasilje nad ženskami in dekleti je ena od najbolj sistematičnih in pogostih kršitev človekovih pravic na svetu. Države Evropske unije pri tem niso izjema. Zaskrbljujoči so podatki, ki kažejo, da je vsaka tretja ženska žrtev fizičnega in/ali spolnega nasilja, večinoma s strani intimnega partnerja (Svet Evropske unije, 2024).
Obeleževanje mednarodnega dneva boja proti nasilju nad ženskami je pomemben korak k ustvarjanju družbe, v kateri so vse ženske in dekleta varne ter enakopravne.
Svetovna zdravstvena organizacija (2024) izpostavlja, da je nasilje velik javnozdravstveni problem in kršitev človekovih pravic žensk ter da je nasilje nad ženskami mogoče preprečiti. Zdravstveni sektor ima pri tem pomembno vlogo, saj zagotavlja zdravstveno oskrbo ženskam, ki so žrtve nasilja ter jih po potrebi usmerja k drugim podpornim storitvam.
Obeležitev 25. 11. pomaga osvetliti problem nasilja nad ženskami, ki je pogosto skrit, prezrt in stereotipiziran; ozaveščanje strokovne in splošne javnosti je ključno za prepoznavanje in preprečevanje nasilja nad ženskami.
Ta dan spodbuja razpravo o družbenih normah, predsodkih, stereotipih in vrednotah, ki prispevajo k nasilju nad ženskami. Nujno je, da se družbene norme spreminjajo; da naslovimo stereotipe in neresnična prepričanja, saj tako prispevamo k bolj pravičnemu in varnemu svetu za vse ženske in dekleta.
Globalno gledano ta dan povezuje vse ženske – iz različnih kultur in skupnosti v skupnem boju proti nasilju na podlagi spola; to ustvarja občutek solidarnosti in povezanosti.
Nasilje nad ženskami je resen problem, ki se pojavlja v vseh družbah, ne glede na ekonomske, kulturne ali politične razmere. V družbi še vedno prevladujejo številni predsodki in stereotipi, ki zamegljujejo in otežujejo razumevanje te problematike in ovirajo učinkovito reševanje težav. Pomembno je, da naslavljamo stereotipe in predsodke, saj to prispeva k oblikovanju družbenega okolja, v katerem je nasilje popolnoma nesprejemljivo.
Relativizacija nasilja in obtoževanje žrtev:
»Če bi jo pretepanje res motilo, bi ga zapustila …«
»Če ne bi jezikala, je ne bi udaril…«
»Sama si je kriva, kaj pa se je tako oblekla …«
Stereotipi in miti o nasilju v družini in nad ženskami utrjujejo in ohranjajo nasilje; hkrati pa vplivajo na to, da se nasilje obravnava in dojema kot zasebna zadeva, kar zmanjšuje občutek družbene odgovornosti za ukrepanje. To lahko ovira prepoznavanje in preprečevanje nasilja ter spodbuja kulturo pasivnosti in neukrepanja (Heise, 1998).
Dejstvo: Povzročitelji nasilja so pripadniki vseh ras, nacionalnosti in družbenih slojev. Žrtve iz premožnejših družin pogosto težko poiščejo pomoč, ker se bojijo vpliva, moči in položaja povzročitelja nasilja.
Dejstvo: Ženske pogosto ne zapustijo nasilnega odnosa zaradi sramu, strahu, ekonomske odvisnosti, stanovanjske stiske in nezaupanja v institucije. Razlogi se med seboj pogosto prepletajo, kar dodatno oteži odhod iz nasilnega razmerja/okolja. Pomembno je razumeti, da je odločitev, da ostanejo v nasilnem odnosu, pogosto posledica omejenih možnosti in strahu, ne pa njihovega pristanka na nasilje. Ženske v takšnih odnosih pogosto vztrajajo tudi zaradi otrok, saj menijo, da bi jih ločitev prikrajšala za družino in očeta.
Dejstvo: Povzročitelj nasilja izgubi notranjo samokontrolo zaradi naučenih vzorcev vedenja, nezmožnosti reševanja konfliktov na miren način – brez nasilja, pomanjkanja spoštovanja do žensk ter prepričanja o njihovi podrejenosti, ne pa zaradi dejanj ali izjav njegove partnerke. Za nasilje ni opravičila.
Dejstvo: Alkohol ni vzrok za nasilje, je pa lahko dejavnik tveganja. Nekateri povzročitelji nasilja pijejo alkohol, da bi imeli opravičilo za nasilno dejanje, saj tako kasneje navajajo, da so bili pijani, da se dejanja se spomnijo in da se niso mogli nadzorovati. Raziskava o nasilju v intimno-partnerskih odnosih (2010) je pokazala, da med povzročitelji nasilja ni več alkoholikov, kot jih je v običajni populaciji moških.
Dejstvo: To prepričanje ne le zavaja, temveč tudi zmanjšuje resnost nasilja, odvrača ženske od prijave nasilja in ignorira resne posledice, ki jih doživljajo žrtve. Takšna prepričanja dodatno stigmatizirajo ženske, ki želijo poiskati pomoč ter prispevajo k nadaljevanju nasilja.
Ženske so pogosto obtožene, da manipulirajo in poskušajo preprečiti stike otrok z očetom; torej da »odtujujejo otroke«.
Koncept »starševskega odtujevanja« se nanaša na tezo, da eden od staršev namerno odreka stike drugemu staršu iz maščevalnih vzgibov. Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (2023) opozarjajo, da je ta koncept neznanstven ter da nima strokovnih podlag, kljub temu pa opažajo, da se je uporaba tega spornega koncepta razširila.
»Uporaba koncepta starševskega odtujevanja je posebej nevarna v primerih nasilja v družini, saj se lahko izkorišča zoper žrtve nasilja v družini. Priznavanje koncepta odtujevanja lahko ustvari dvom v starševske sposobnosti žrtve nasilja, krivda in (so)odgovornost za nasilje se prenese iz povzročitelja nasilja na žrtev, hkrati pa se zmanjša pomen dejanskega nasilja, ki se je v družini zgodilo.« (MDDSZ, 2023)
Evropski parlament je leta 2021 sprejel resolucijo, v kateri poziva države članice, naj prepovedo uporabo koncepta »starševskega odtujevanja« v obravnavi v sodnih in drugih postopkih. Obtožbe o odtujitvi je potrebno razumeti kot podaljšanje mehanizmov moči in nadzora, ki jih nasilni partnerji pogosto izvajajo v družinskih odnosih.
Brez sistemskih ukrepov in odpravljanja neenakosti ter prevladujočih stereotipov težko odpravimo nasilje nad ženskami.
Stereotipi imajo pomemben vpliv na odziv institucij, vključno z zdravstvenimi ustanovami, ki imajo ključno vlogo pri obravnavi žrtev nasilja. Zdravstveni delavci so pogosto prvi, ki se srečajo z žrtvami, zato je njihovo razumevanje teh dinamik ključno za zagotavljanje ustrezne podpore in pomoči. Pristop, ki vključuje prepoznavanje in obravnavo nasilja kot dejavnika, ki vpliva na zdravje, pripomore k celostni zdravstveni oskrbi žensk in k boljšim zdravstvenim izidom. Z naslavljanjem stereotipov lahko zagotovimo boljši institucionalni odziv ter pravične in ustrezne postopke.
Viri in literatura:
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
