Kdo je odgovoren za varno hrano?

Živila, ki jih kupujemo za domačo uporabo, so pogosto onesnažena z naravno prisotnimi patogenimi mikroorganizmi. Patogenih mikroorganizmov ne moremo videti, vonjati, okusiti ali zaznati z otipom, ko pa jih zaužijemo, lahko povzročijo resne bolezni in v najtežjih primerih celo smrt. Blažjih primerov okužb pa z rednim spremljanjem pogosto sploh ne odkrijemo, saj povzročajo le kratkotrajne lažje težave, oziroma neugodje, zato zdravstvena oskrba niti ni potrebna.

Bolezni, ki so pogojene z uživanjem živil, predstavljajo družbeni problem tako v materialnem, kot tudi v nematerialnem smislu (bolečine, prizadetost). V moderni družbi je preprečevanje bolezni in izboljšanje zdravja prioriteta, ne samo za vlade in industrijo, temveč tudi za potrošnike.

Odgovornost za varno hrano je med deležniki deljena:

Nosilci živilskih dejavnosti so primarno odgovorni. Zagotavljanje varne hrane zahteva celostni pristop skozi celotno živilsko verigo, kar pomeni, da mora vsak nosilec živilske dejavnosti v katerem koli njenem delu zagotoviti, da varnost hrane ni ogrožena. V tem smislu morajo nosilci živilskih dejavnosti v okviru notranjega nadzora, za katerega so odgovorni, izvajati programe dobre higienske prakse in postopke, ki temeljijo na načelih sistema HACCP v skladu z Uredbo (ES) 852/2004 o higieni živil.

 

Država svojo soodgovornost izkazuje z izvajanjem uradnega nadzora s strani pristojnih organov v sestavi posameznih ministrstev, ki pri nosilcih živilskih dejavnosti preverjajo skladnost z živilsko zakonodajo.

 

Potrošniki smo pomemben končni člen v živilski verigi, ki zagotavljamo varno hrano ter preprečujemo bolezni, ki se z njo lahko prenašajo. Potrošniki imamo glede zagotavljanja varne hrane mnoge odgovornosti – jo kupujemo, shranjujemo, obdelujemo, pripravljamo ter nudimo tako drugim kot sebi. Zavedati se moramo varnostnih zahtev in lastnosti posameznih vrst živil. Postopki rokovanja z živili v domačem okolju lahko vplivajo na preživetje in razmnoževanje patogenih mikroorganizmov, kakor tudi na navzkrižno onesnaženje drugih živil. Zelo pomembno je, da se z živili postopa tako, da ne povečujemo tveganja za bolezni, ki se prenašajo s hrano.