Nekemične zasvojenosti – izziv 21. stoletja?

Nekemične zasvojenosti postajajo vse večji izziv

Nacionalna konferenca obvladovanja nekemičnih zasvojenosti je bila izvedena pod okriljem Programa MIRA, Nacionalnega programa duševnega zdravja, ki celovito naslavlja in ureja področje duševnega zdravja v Sloveniji. Program si prizadeva k povezovanju obstoječe mreže služb in vzpostavljanju novih struktur na področju duševnega zdravja, ki bodo ustrezno in pravočasno odgovarjale na vse večje potrebe in stiske ljudi. Med slednjimi vse večje breme predstavljajo nekemične oblike zasvojenosti, predvsem prekomerna raba zaslonov oziroma digitalna zasvojenost med mladimi, kar je še posebej prišlo do izraza v času epidemije COVID-19. Tako raziskave kot povratne informacije s terena nas opozarjajo na povečan pojav omenjene problematike tudi v Sloveniji, zato je raziskovanje in ukrepanje na tem področju ključno za ohranjanje blaginje. S tem se strinja tudi dr. Špela Selak, psihologinja in komunikologinja ter vodja interdisciplinarne delovne skupine za nekemične zasvojenosti Programa MIRA, ki dodaja: »Področje nekemičnih zasvojenosti prepoznavamo kot vse bolj pomemben javnozdravstveni izziv tudi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Za obvladovanje te problematike na nacionalnem nivoju že potekajo številne naloge in projekti, pri čemer pozornost usmerjamo predvsem v razvoj preventivnih aktivnosti in programov za različne ciljne skupine. Poudariti je treba, da je področje nekemičnih zasvojenosti večplasten problem, ki zajema celotno populacijo, s samo problematiko pa se pri svojem delu srečujejo številni strokovnjaki v različnih sektorjih. V  prihodnje bo imelo pomembno vlogo pri uspešnem naslavljanju izzivov s tega področja predvsem povezovanje med različnimi resorji,  strokami in deležniki ter uporabniki na vseh ravneh.«

Digitalna zasvojenost, zasvojenost z igrami na srečo in zasvojenost s spolnostjo in pornografijo med najpogostejšimi oblikami zasvojenosti

Zasvojenost smo nekoč povezovali predvsem z rabo psihoaktivnih substanc kot so na primer droge in alkohol. Danes pa je jasno, da ima zasvojenost širše razsežnosti, saj se lahko vzpostavi tudi ob vsakodnevnih vedenjih, ki ne vključujejo uporabe različnih psihoaktivnih substanc, npr. ob uporabi interneta, igranju videoiger in iger na srečo ali gledanju pornografije. Med najpogostejše oblike nekemičnih zasvojenosti zagotovo sodijo digitalne zasvojenosti oziroma škodljiva raba digitalnih naprav, ki je v zadnjih desetletjih z vzponom digitalne tehnologije močno narasla, tako v Sloveniji kot po svetu. Prezgodnja in prekomerna uporaba zaslonov lahko neugodno vpliva na otrokov razvoj in zdravje, tako telesno kot duševno. Med drugim jo povezujemo tudi z razvojem zasvojenosti. V zadnji izdaji Mednarodne klasifikacije bolezni je med digitalnimi zasvojenostmi trenutno opredeljena le zasvojenost z videoigrami. V Sloveniji so po podatkih raziskave »Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju« iz leta 2018  znaki zasvojenosti z videoigrami prisotni pri 10,2 % mladostnikov, starih 11, 13, 15 in 17 let. Po besedah Nuše Klepec, psihologinje in svetovalke v Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta LOGOUT, je »igranje videoiger ena izmed najpogostejših prostočasnih aktivnosti, ki je tako otrokom in mladostnikom kot tudi odraslim zelo pomembna.« O vzrokih za nastanek zasvojenosti z videoigrami pravi, da je »v večini primerov problematično igranje videoiger posledica neustreznih strategij spoprijemanja. Posameznik beži v igranje videoiger od stisk in težav, ki ga bremenijo v resničnem življenju, npr. težave v šoli, v odnosih, kaotična družinska situacija in osamljenost. Igranje je sicer lahko povsem ustrezen način sproščanja in razbremenitve, težava pa nastane, ko igranje iger posamezniku onemogoča, da bi se aktiviral in se dejansko soočil s problemi iz resničnega življenja.« Problematiko, povezano s prezgodnjo, prekomerno in na sploh škodljivo rabo zaslonov so prepoznali tudi strokovnjaki v Sloveniji, ki so se odzvali s pripravo nacionalnih smernic za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih.

V slovenskem prostoru se v okviru področja nekemičnih zasvojenosti pogosto srečujemo tudi z zasvojenostjo z igrami na srečo, ki je tudi umeščena v zadnjo izdajo Mednarodne klasifikacije bolezni. V primerjavi z digitalnimi oblikami zasvojenosti je slednja že dlje časa prepoznana kot duševna motnja. Kljub temu pa je pravočasno prepoznavanje te zasvojenosti oteženo. Bernardo Spazzapan, psihiater v Centru za zdravljenje zasvojenosti v ZD Nova Gorica, ki se s patologijo zasvojenosti ukvarja že več desetletij, je izpostavil naslednje: »Ker ne gre za uživanje snovi, ni fizičnih znakov, kot se dogaja pri zasvojenosti z drogo ali alkoholom. Zato se sam pacient in njegovo okolje ne zavedajo škodljivih učinkov te bolezni, dokler ne nastopi faza dolgov in posledično motenj v obnašanju. Zaradi tega in zaradi hitrega nagrajevanja v obliki denarnih nagrad je patologija močno prisotna zlasti med mlado populacijo.« O vzrokih za porast zasvojenosti z igrami na srečo dodaja, da je » …očiten tudi velik prehod na spletno igranje, ki ga je obdobje izolacije zaradi epidemije COVID-19 še bolj utrdilo.«. Po mnenju Bernarda Spazzapana so »daleč najbolj razširjene igre na srečo in posledično igre, ki največ pacientov privedejo do zdravljenja, športne stave. Organizatorji teh iger so uspeli prepričati gledalce športnih dogodkov, da  se užitek ob športnih zmagah poveča z istočasnim igranjem na srečo oziroma možnostjo pridobitve denarne nagrade«.

Z razbijanjem mitov o duševnih motnjah, zmanjševanjem tabujev in ozaveščanjem ter  destigmatizacijo duševnih stisk, se tako po svetu kot pri nas v zadnjih 20-ih letih več pozornosti namenja drugim oblikam nekemičnih zasvojenosti. Ena od teh je zasvojenost s spolnostjo in pornografijo. O razširjenosti te problematike v Sloveniji je na voljo zelo malo podatkov. Peter Topić, transakcijski analitik in CSAT (Certified Sex Addiction Therapist), ustanovitelj in direktor Inštituta za zasvojenosti in travme, meni: »Seksualno kompulzivno vedenje je težava, s katero se vse pogosteje soočajo in rešitve zanjo iščejo strokovnjaki na področju duševnega zdravja po vsem svetu. Še vedno težko razumemo in si vse prepogosto zatiskamo oči pred spoznanjem, da lahko tudi nekaj tako prvinskega in lepega, kot je človeška spolnost, postane resna težava in preraste celo v zasvojenost.« O svojem področju dela je povedal: »Strokovnjaki se v praksi pogosto srečujemo tudi z zasvojenimi, ki skorajda nimajo več spolnih odnosov, in to včasih po več let. Nekateri trdijo, da ne čutijo želje po spolnosti s partnerjem, drugi pravijo, da jih partner ne privlači več ali da se ob njem preprosto ne vzburijo. Ob tem pa se ure in ure zadržujejo na pornografskih spletnih straneh in masturbirajo tudi po večkrat na dan. Kljub zmanjšani želji po spolnosti s partnerjem spolno željo še vedno imajo, a je ta postala vezana predvsem na vire intenzivnega vzburjenja in visoko stimulativnih pornografskih vsebin na spletu. Noben partner ne more doseči intenzivnosti stimulacije, ki jo omogoča internetni seks s svojimi neskončnimi možnostmi.«

Strokovna javnost poziva k ukrepanju

Konference se je udeležilo skoraj 100 strokovnjakov, ki se pri svojem delu srečujejo s področjem nekemičnih zasvojenosti. Poleg plenarnih predavanj je na konferenci potekal forum strokovnjakov, na katerem so prisotni dobili vpogled v trenutno stanje skozi njihove izkušnje, saj se pri svojem delu neposredno ali posredno soočajo s to problematiko. Udeležence konference so seznanili s primeri dobrih praks na področju obvladovanja nekemičnih zasvojenosti. Izpostavljeni so bili izzivi, ki jih strokovnjaki prepoznavajo pri raziskovanju, preprečevanju in nudenju pomoči na tem področju v Sloveniji. Osvetljeni so bili predlogi in ukrepi na sistemski, regionalni oziroma lokalni ali organizacijski ravni, ki so bili prepoznani kot nujni za uspešno delo na področju nekemičnih zasvojenosti. Izsledki foruma strokovnjakov bodo objavljeni na spletni strani Programa MIRA.

Nacionalna konferenca je pomembno prispevala k povezovanju različnih deležnikov, ki se pri svojem delu srečujejo s problematiko, k izmenjavi znanj in izkušenj ter k oblikovanju predlogov ukrepov in aktivnosti na tem področju. Je primer dobre prakse na področju medsebojnega povezovanja in multidisciplinarnega sodelovanja različnih strok ter resorjev v luči iskanja skupnih rešitev in nadaljnjega uspešnega obvladovanja stisk na področju nekemičnih zasvojenosti.