Legioneloza je bolezen, ki jo povzročajo bakterije iz rodu Legionella (legionele). Večinoma poteka kot pljučnica in jo imenujemo legionarska bolezen. Lahko pa poteka kot vročinska bolezen brez pljučnice in jo imenujemo pontiaška vročica. Poznamo več kot 50 vrst legionel, približno 20 vrst je povezanih z obolenji pri ljudeh. V Evropi je najpogostejša povzročiteljica legioneloze Legionella pneumophila serološke skupine 1.
Kratice, okrajšave, definicije
IVN … Interna vodovodna napeljava; pomeni cevi, opremo in naprave, ki so nameščene med pipami, ki se običajno uporabljajo za pitno vodo tako v javnih kot tudi v zasebnih prostorih, in odjemnim mestom (Uredba o pitni vodi, 2.člen);
SOPV … sistem za oskrbo s pitno vodo (v nadaljnjem besedilu: vodovod) je sistem elementov vodovoda, kot so cevovodi, črpališča, vodohrani, naprave za pripravo pitne vode in druga pripadajoča oprema, ki pretežni del rednega obratovanja deluje kot samostojen sistem, hidravlično ločen od drugih vodovodov in ima enega upravljavca; priključki so del vodovoda (Uredba o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 88/12 in 44/22 – ZVO-2), člen 2).
Prednostni prostori so objekti z uporabniki, ki so potencialno izpostavljeni tveganjem, povezanim s pitno vodo, kot so bolnišnice, zdravstvene ustanove, domovi za starejše, otroški vrtci, šole, druge vzgojno-izobraževalne ustanove, stavbe z nastanitvenimi zmogljivostmi, restavracije, bari, športni centri in ustanove za prostočasne dejavnosti in rekreacijo, kazenske ustanove, in sanitarni objekti v sklopu kampov in podobno (Uredba o pitni vodi, 2. člen)
Legioneloza je bolezen, ki jo povzročajo bakterije iz rodu Legionella (legionele). Večinoma poteka kot pljučnica in jo imenujemo legionarska bolezen. Lahko pa poteka kot vročinska bolezen brez pljučnice in jo imenujemo pontiaška vročica. Poznamo več kot 50 vrst legionel, približno 20 vrst je povezanih z obolenji pri ljudeh. V Evropi je najpogostejša povzročiteljica legioneloze Legionella pneumophila serološke skupine 1.
Legionele so prisotne v naravnih vodnih okoljih, kot so reke, jezera, ribniki in mlake, najdemo pa jih lahko tudi v zemlji in blatu. Število bakterij v naravnem okolju je majhno, zato naravno okolje običajno ne predstavlja vira okužbe za ljudi.
Težava nastane, ko legionele iz naravnega okolja zaidejo v umetno okolje: v sistem za oskrbo s pitno vodo (SOPV), naprave namenjene hlajenju (hladilni stolpi), v bazene s kopalno vodo, bazene z industrijsko vodo, vodomete itd.
V umetnem okolju se legionele ob primerni temperaturi in drugih dejavnikih okolja močno namnožijo in začnejo predstavljati nevarnost za zdravje ljudi. Legionele se najbolje razmnožujejo v topli vodi pri temperaturah nad 20 °C in do približno 50 °C. Prisotnost vodnega kamna, rje in usedlin v SOPV omogoča legionelam rast v obliki biofilma in jim zagotavlja hranilne snovi. Biofilm je skupek bakterij in njihovih zunajceličnih produktov, ki jih ščiti pred neugodnimi okoljskimi dejavniki in delovanjem dezinfekcijskih sredstev. Prav tako se ugodni pogoji za razrast legionel in tvorbo biofilmov vzpostavijo zaradi zastajanja vode, ko v delih SOPV dalj časa ni pretoka vode (v slepih vodih in mrtvih rokavih, ob sanacijah in daljši neuporabi interne vodovodne napeljave (IVN) v objektu). Pri tem se temperatura tople vode zniža, temperatura hladne vode pa se dvigne in tako se ustvarijo ugodni pogoji za razrast legionel. Na temperaturo vode v SOPV lahko vpliva tudi povečane temperature zraka v toplih mesecih leta.
Običajna pot okužbe je preko kužnega aerosola – vdihavanja drobnih kapljic, ki so razpršene v zraku in vsebujejo legionele. Manjše kot so kapljice z legionelami, večja je možnost za okužbo. Kapljice s premerom manj kot 5 μm lažje dosežejo globlje dele dihal kot kapljice večjega premera. Posebno nevarni so aerosoli z legionelo onesnažene vode, ki nastajajo ob prhanju, v bazenu, kjer voda brbota (vodne atrakcije, škropljenje), ob izpuhih iz hladilnih stolpov, v okrasnih fontanah itd. Nevarnost za okužbo predstavljajo npr. slabo vzdrževana IVN in nekatere klimatske naprave, pri katerih zrak prihaja v stik z onesnaženo vodo in se kapljice te vode razpršijo v prostor. Nevarnost predstavlja voda s temperaturo nad 20 °C in do približno 50 °C, iz katere nastaja aerosol.
S pitjem z legionelo onesnažene vode se ne moremo okužiti, saj gre popita tekočina v želodec, kjer legionele uniči kisel želodčni sok. Izjemoma bi se s pitjem lahko okužili bolniki z močno oslabljenim imunskim sistemom.
Okužba z legionelo ni nalezljiva. Prenos med ljudmi ni bil dokazan, kar pomeni, da se lahko okužimo zgolj iz onesnaženega vodnega vira in ne od bolnika, ki je zbolel z legionelozo.
Inkubacijska doba (čas od okužbe do pojava bolezni) običajno traja od 2 do 14 dni, v redkih primerih pa tudi od 16 do 20 dni od izpostavljenosti viru okužbe. Povprečna inkubacijska doba traja 6-7 dni.
Bolj dovzetni za okužbo z legionelami so ljudje, starejši od 50 let, kronično bolni (še posebej ljudje s kronično obstruktivno pljučno boleznijo, emfizemom, sladkorno boleznijo, kronično ledvično boleznijo ali boleznijo jeter), bolniki z oslabljenim imunskim sistemom (bolniki po presaditvah organov ali na kemoterapiji), bolniki z rakom, nekdanji in trenutni kadilci, alkoholiki ter novorojenčki. Več potrjenih okužb z legionelami so ugotovili pri moških.
Po okužbi z legionelami se lahko razvijeta dve različni obliki bolezni: pontiaška vročica ali legionarska bolezen.
Pontiaška vročica je lažja oblika okužbe in je po poteku podobna gripi. Bolezenski znaki se pojavijo iznenada, z vročino, glavobolom in bolečinami v mišicah. Pri polovici bolnikov se pojavijo še znaki okužbe zgornjih dihal – bolečine v žrelu in nahod. Bolezen traja 2-7 dni, mine sama po sebi in ne pušča posledic.
Legionarska bolezen poteka kot pljučnica, ki je po simptomih in znakih ne moremo ločiti od drugih bakterijskih pljučnic. Potek legionarske bolezni je različno težek – mlajše, zdrave osebe prebolijo lažjo pljučnico in se jim hitro povrne zdravje. Težek, zapleten potek, ki zahteva zdravljenje v bolnišnici, je pogostejši pri starejših, kronično bolnih, ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom in kadilcih. Poleg pljuč so lahko prizadeti še drugi organi (npr. jetra, ledvice, možgani). Legionarska bolezen se začne z utrujenostjo, izgubo teka, glavobolom, povišano telesno temperaturo in bolečinami v mišicah. Temperatura lahko naraste na 40 °C in več. Približno tretjina bolnikov ima drisko, bolečine v trebuhu, slabost in bruhanje. Bolniki največkrat suho pokašljujejo, izpljunek se pojavi kasneje, lahko je gnojen ali celo krvav. Bolniki ob globokem vdihu občutijo bolečino v prsnem košu, ki je posledica vnetja poprsne mrene (plevre). Ob težjem poteku so posebno starejši bolniki zaspani in/ali zmedeni.
Legionarska bolezen je poimenovana po legionarjih, ki so se leta 1976 v Filadelfiji v Združenih državah Amerike udeležili državnega srečanja Ameriške Legije in pri katerih je prišlo do izbruha te bolezni. Po legionarjih so poimenovali tudi na novo identificirano bakterijo, ki je pri njih povzročila okužbo – Legionella pneumophila.
Pontiaška vročica je poimenovana po mestu Pontiac v Michiganu v Združenih državah Amerike, kjer so leta 1968 identificirali prve primere te bolezni. Več zaposlenih na zdravstvenem uradu je zbolelo z znaki gripe, niso pa imeli pljučnice. Ko je leta 1976 prišlo do izbruha v Filadelfiji, je zdravstveni urad še enkrat analiziral vzorce iz leta 1968 in ugotovili so, da je pri zaposlenih šlo za okužbo z novo identificirano bakterijo Legionella pneumophila.
Legioneloza je redka, a resna bolezen. V Sloveniji beležimo tudi več kot 190 prijavljenih primerov letno (196 prijavljenih primerov v letu 2019, 120 prijavljenih primerov v letu 2020). Okrog 5 % bolnikov umre. Smrtnost je višja pri nekaterih skupinah bolnikov, npr. pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom.
Ne. Čeprav so legionelo kot povzročiteljico legionarske bolezni oz. pontiaške vročice identificirali šele leta 1976, so bili potrjeni tudi nekateri primeri iz leta 1947. Predvidevamo, da se je legioneloza pojavljala že pred tem.
Legionarska bolezen nima posebnih kliničnih znakov, ki jo jasno razlikujejo npr. od drugih vrst pljučnic, zato je za postavitev diagnoze treba narediti laboratorijske teste na vzorcu izpljuvka, krvi ali/in urina. Najpogosteje uporabljena metoda za dokazovanje legionarske bolezni je testiranje urina bolnika na prisotnost antigena bakterije Legionella pneumophila serološke skupine 1, ki vzrok več kot 90% primerov bolezni.
Pontiaška vročica mine sama od sebe. Legionarsko bolezen pa zdravimo z antibiotiki, zato ob znakih bolezni čim prej poiščimo zdravniško pomoč.
Bolnik, ki nima težkega poteka se lahko zdravi v domačem okolju. Pri težjih oblikah legioneloze pa bolnik potrebuje bolnišnično zdravljenje.
Bolniki s pontiaško vročico ali legionarsko boleznijo niso kužni, saj se legionele ne prenašajo med ljudmi. Zato ob stiku z bolnikom ni posebnih ukrepov.
Pri okužbi z legionelo nastanejo tudi protitelesa, ki pa ne ščitijo pred ponovno okužbo.
Če menite, da imate legionelozo, se obrnite na svojega zdravnika, ki bo opravil klinični pregled in vam podal nadaljnje napotke.
Cepiva proti legionelozi ni.
Okužbo preprečujemo s skrbnim vzdrževanjemsistemov za oskrbo s pitno vodo, zlasti IVN objektov in naprav, ki ustvarjajo aerosol in so možen vir okužbe. Za vsak prednostni objekt, v katerem je možna uporaba prhe ali naprav, ki povzročajo povečano izpostavljenost aerosolu, s tem pa tudi večje tveganje za pojav legioneloz, je treba izdelati natančen Načrt preprečevanja legioneloz, s katerim v IVN objekta vzdržujemo število legionel v čim nižjem številu oz. pod mejno vrednostjo in tako kar se da zmanjšamo tveganje za pojav bolezni.
Več v dokumentu Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) Navodila za izdelavo Načrta preprečevanja legioneloz, ki je prvenstveno namenjen za prednostne prostore, smiselno pa ga lahko uporabljamo tudi za IVN vsakega objekta – na naslednji povezavi.
Tudi za svoj dom lahko smiselno uporabimo dokument NIJZ Navodila za izdelavo Načrta preprečevanja legioneloz. Posebno pozorni moramo biti pri objektih, ki so dalj časa zaprti in IVN ni v uporabi. Več o tem na naslednji povezavi.
Jemanje vzorcev in potrjevanje legionel v IVN gospodinjstev samo po sebi običajno nima posebnega smisla. Legionele se lahko v vodovodu pojavljajo občasno ali pod mejo zaznave, zato tudi negativen izvid ne pomeni, da jih v omrežju ni. Bolj pomembno je, da preprečujemo razmnoževanje legionel v IVN našega doma in s tem zagotavljamo odsotnost legionel v IVN oziroma, da je njihovo število čim nižje. V ta namen izvajamo preventivne ukrepe navedenem v dokumentu NIJZ Navodila za izdelavo Načrta preprečevanja legioneloz*, ki vključujejo:
*Opomba: Nekoliko spremenjeno Navodilo za izdelavo načrta preprečevanja legioneloz bo v kratkem objavljeno v Uradnem listu.
Bolniki, ki imajo močno oslabljen imunski sistem (npr. bolnikom po presaditvi kostnega mozga in notranjih organov, zdravljenim s kemoterapijo, visokimi odmerki kortikosteroidov ali nekaterimi biološkimi zdravili) naj razmislijo in se posvetujejo s svojim zdravnikom glede uporabe bazenov. Topla bazenska voda (posebno če nastaja aerosol kot npr. v whirlpool-u) je lahko vir legionel, ki za takega bolnika predstavljajo zelo veliko tveganje in ogrožajo njegovo zdravje.
Zdravniki o vsakem primeru legioneloze poročajo Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje (NIJZ). V epidemiološki službi NIJZ zdravje strokovnjaki spremljajo pojavljanje legioneloz, preučujejo značilnosti posameznega primera in poskušajo odkriti vir okužbe, če je to mogoče. Če se na enem mestu pojavi več primerov okužb, strokovnjaki to zaznajo in začnejo z epidemiološko preiskavo, med katero odvzamejo vzorce vode, določijo vir okužbe, svetujejo o ukrepih za preprečevanje legioneloz in omejijo izbruh.
Potovanje predstavlja določeno tveganje za okužbo z legionelo, povezano pa je z bivanjem na križarkah, v hotelih, letoviščih in toplicah, s kopanjem v bazenih, kjer voda brbota in nastaja aerosol, prhanjem v hotelih, obiskovanjem okrasnih fontan, rastlinjakov ter zadrževanjem v objektih s hladilnimi napravami. Tveganje za okužbo z legionelo je večje, če bivamo v starejših nastanitvah ali s slabšimi higienskimi pogoji in spadamo v skupino ljudi, ki je bolj dovzetna za okužbo.
Pred potovanjem lahko preverimo, ali je bilo v zadnjem času na destinaciji, kamor potujemo, zaznanih več primerov okužb z legionelo. V Evropski uniji države članice informacije o primerih legioneloze posredujejo evropskemu sistemu spremljanja legioneloz ELDSNet (European Legionnaires’ Disease Surveillance Network), ki ga koordinira ECDC (European Centre for Disease Prevention and Control). Seznam nastanitev v Evropski uniji, kjer so bile ugotovljene okužbe z legionelo in kjer niso mogli oceniti tveganja za okužbo oz. menijo, da lahko obstaja povečano tveganje za potnike je objavljen na povezavi: https://www.ecdc.europa.eu/en/legionnaires-disease/threats-and-outbreaks/accommodation-site.
Pred uporabo prhe v hotelih ali drugih objektih, še posebej tistih, ki dalj časa niso bili v uporabi je priporočljivo, da nekaj minut pustimo teči vročo vodo z zmernim curkom, ki ne povzroča nastajanja aerosola. Vroča voda nad 60 °C legionele uniči, pri 50 °C pa se običajno nehajo razmnoževati. Če se razvijejo znaki legioneloze (lahko tudi do 2 tedna po potovanju), čim prej poiščemo zdravniško pomoč.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
