Čustvena abeceda, jo poznate?

Čustva doživljamo od rojstva dalje, vendar so sprva prisotna bolj kot neko splošno ugodje ali neugodne. Že v nekaj mesecih pa se z razvojem dojenčka pojavijo bolj jasna osnovna čustva, kmalu za njimi pa tudi že bolj kompleksna, sestavljena čustva. Za ustrezno prepoznavanje, razumevanje in odzivanje na čustvena stanja tako pri sebi kot pri drugih, kar na kratko poimenujemo čustvena pismenost (oz. včasih čustvena inteligentnost), so ključnega pomena prva leta življenja ter vzorci, ki se jih naučimo v družini.

Čustva ne doživljamo ves čas, temveč zgolj  ob situacijah, ki so za nas pomembne oz. se dotaknejo naših življenjskih vrednot. Tako lahko ista situacija pri nekom vzbudi zelo močno čustveno reakcijo, spet nekdo drug pa bo ostal povsem ravnodušen. Ker pa smo si posamezniki med seboj različni tudi po načinu, kako dojemamo in vrednotimo svet okoli sebe, so lahko različna tudi čustva, ki jih doživljamo v isti situaciji. Ogled kratkega reklamnega spota na televiziji bo npr. nekoga lahko pustil povsem ravnodušnega in se ogleda v resnici sploh ne bo spomnil, nekdo drug se bo ob tem istem spotu močno nasmejal, spet nekdo tretji se bo zaradi vsebine močno razburil in ujezil.

Osnovna naloga vseh čustev je, da nas aktivirajo za odziv na situacijo in za sprejemanje odločitev. Če si predstavljamo našega daljnega prednika, je bil npr. prav strah tisti, ki je poskrbel za njegov beg pred razjarjenim jamskim medvedom in s tem za preživetje. Čustva nam tudi pomagajo v medosebnih odnosih, saj skoznje lahko ocenimo, v kakšnem stanju so drugi in kakšne so njihove namere. Če se ob nekom počutimo zelo dobro, nas čustvo sreče motivira, da s to osebo preživimo še več časa in da temu odnosu namenjamo več pozornosti.

Pogosto se uporablja delitev čustev na pozitivna in na negativna, kar pa ni najbolj ustrezno. Prav vsa čustva imajo namreč pozitiven namen – pomagajo nam prepoznati pomembne vsebine in se nanje čim bolj primerno odzvati. Namesto o pozitivnih in negativnih čustvih je tako veliko bolj primerno govoriti o prijetnih in neprijetnih čustvih. Podobno lahko pogosto srečamo napačno prepričanje, da so nekatera čustva slaba, bolezenska ali nevarna. To seveda ne drži. Popolnoma vsa čustva so sama po sebi normalna oz. drugače – psihično zdrav posameznik lahko doživi katerokoli izmed čustev, ki jih poznamo. O težav na področju čustvovanja prihaja takrat, ko se čustva pojavljajo v neustreznih okoliščinah, ko nekaj ni v redu z njihovim trajanjem ali pa z intenzivnostjo.

Vsako čustvo se pojavi kot odziv na določene okoliščine in pomen, ki ga pripišemo tem okoliščinam. Včasih pa se zgodi, da iz različnih vzrokov posamezniki v določenih situacijah čustveno ne reagirajo tako kot bi bilo pričakovati in predvsem ne na način, ki bi vodil v najboljši možen odgovor na situacijo. V našem okolju npr. še vedno pogosto zasledimo prepričanje, da sta za moške žalost in jok znak šibkosti. Fantkom se govori, naj vendarle ne jokajo kot kakšne cmerave deklice. Takšni fantki odrastejo v moške, ki stiske ob izgubi nečesa njim dragocenega (selitev, smrt starša, izguba zaposlitve, …) ne znajo izraziti z žalostjo, ki je izjemno pomembno čustvo pri poslavljanju in s tem navajanjem na življenje z izgubo. Namesto tega se zatečejo k jezi, ki pa občutka izgube ne razreši in namesto da bi se stiska postopno zmanjševala, se lahko sčasoma celo povečuje.

Čustva najpogosteje trajajo od nekaj minut. Ko čustvo traja dlje časa, npr. več tednov ali celo mesecev, pa v resnici govorimo že o razpoloženju. Lahko se zgodi, da neko čustvo traja predolgo in s tem izgubi svoj osnovni namen, torej pomoč pri ustreznem reagiranju in prilagajanju. Povsem pričakovano je, da po smrti bližnjega žalujemo, sčasoma pa se mora intenziteta žalosti vendarle zmanjšati. Če so npr. tudi po treh letih čustva tako zelo močna in boleča, kot so bila prvi mesec po smrti, lahko govorimo o podaljšanem oz. kompliciranem žalovanju, ki prinaša kar nekaj zapletov. Po drugi strani pa oseba, pri kateri npr. v vsaki zvezi mnogo prehitro, že po nekaj dneh popolnoma izgine zaljubljenost in interes za zvezo, ne bo nikoli razvila globljega partnerskega odnosa.

Težave se lahko pojavijo tudi na področju intenzivnosti čustvovanja. Najbolj intenzivna čustva poimenujemo afekti. Praviloma so to izjemno močna a kratkotrajna čustva, ki jih spremlja zelo močna telesna reakcija. Čeprav vsi kdaj občutimo afekte, pa so ti praviloma redki, saj so tako za duševnost kot tudi telo izjemno obremenilni. V svoji skrajni obliki lahko človeka tako prevzamejo, da povsem izgubi kontrolo nad svojim vedenjem in reagira povsem avtomatično, impulzivno. Ko npr. vozniku nekdo potrobi, se ta hipoma popolnoma razbesni ter ga začne z divjo vožnjo zasledovati, s čimer ogrožajo tako sebe kot druge udeležence prometa. Tudi premočno doživljanje pozitivnih čustev lahko vodi v težave, npr. razne odvisnosti.

Pomembno je, da znamo ločiti čustva od občutkov. Ti so za razliko od čustev prisotni ves čas, saj so odraz telesnih zaznav in se nanašajo na fizično doživljanje – npr. lakota, napetost, bolečina, utrip srca ipd. Vsako čustvo sicer spremljajo specifični in značilni občutki, vendar moramo znati ta dva pojma razlikovati. Hitro in plitvo dihanje ter vrtoglavica ob izjemno močni tremi npr. ne pomenijo, da doživljamo infarkt. Včasih nam ti telesni občutki lahko služijo tudi kot namig, kaj se v resnici v nas dogaja. Npr. če dekle opazi, da kar naenkrat ob dobrem prijatelju zardeva in čuti metuljčke v trebuhu, vsakič ko pomisli nanj, so njena čustva do tega prijatelja verjetno prerastla zgolj prijateljstvo, četudi si sama tega morda še ne prizna.

Prav tako je izrednega pomena, da se zavedamo, kako čustva vplivajo na naše vedenje. Pogosto zasledimo napačno prepričanje, da določenemu čustvu (npr. jezi) avtomatično sledi določena oblika vedenja (npr. agresija). To nikakor ne drži. Četudi čustva nastanejo spontano in avtomatično, pa na svoje vedenje vedno lahko vplivamo in si ga izberemo. To sicer ni vedno lahko in zahteva kar nekaj vaje. Ko enkrat znamo in zmoremo svoja čustva ustrezno prepoznati, lahko še pravi čas posežemo v dogajanje in zavestno izberemo, kako bomo reagirali – kaj bomo rekli, kako se bomo vedli. Pri storilcih družinskega nasilja npr. pogosto zasledimo razmišljanje, da so partnerko morali udariti, ker jih je pač tako razjezila. Dejstvo je, da se na doživljanje jeze v partnerskem odnosu lahko odzovemo na množico drugačnih načinov, kar pa velika večina partnerjev v resnici tudi počne.

Kljub temu, da so čustva reden in vsakdanji spremljevalec naših življenj in jih prav zato pogosto zanemarjamo oz. jemljemo za samoumevne, je ravno čustvena pismenost tista, ki lahko močno izboljša kvaliteto našega počutja ter medsebojnih odnosov. K sreči je koristnih virov na to temo vedno več. Ob zavedanju, da ni nikoli prepozno pristopiti k raziskovanju samega sebe, lahko ogromno naredite za svoje boljše duševno zdravje, če nekaj pozornosti namenite tudi tej temi.