O medu kot živilu

Mineralno najbogatejši je kostanjev med, ki vsebuje tudi do 1,3 % mineralnih snovi. Sestava medu je povezana s kakovostjo in vrsto rastline, iz katerih čebele črpajo medičino, npr. antocianini dajejo nekaterim vrstam medu temno barvo. Med vsebuje tudi nekatere encime, hormone ter druge biološko aktivne snovi, zaradi katerih medu in drugim čebeljim izdelkom pripisujemo številne koristi za zdravje ljudi. Ker je med živilo, mu ne moremo pripisovati zdravilnih učinkov, vendar ugodno vpliva pri različnih prehladnih obolenjih in vnetjih.

Seveda pa ob vsem tem ne smemo pozabiti, da je med predvsem energijsko bogato živilo, saj vsebuje različne mešanice sladkorjev. Pomembna sladkorja v medu sta glukoza in fruktoza. Sladkorji so velik dejavnik tveganja za metabolni sindrom, sladkorno bolezen tipa II, debelost ter karies. V dnevni prehrani zato priporočamo omejevanje uživanja sladkorja, tako belega, rjavega, kot tudi ostalih umetnih in naravnih sladil, kamor uvrščamo tudi med. V dnevni obrok hrane naj ne bi vključili več kot 10 % prostih sladkorjev[1] v okviru energijsko priporočenega jedilnika, oziroma ne več kot 3 žličke sladkorja na 4 MJ (1000 kcal)/dan ali približno od 1 do 2 žličk medu na  4 MJ (1000 kcal)/dan. To predstavlja dnevno 2 do 3 žličke medu za otroke in 3 do 5 žličk medu za povprečno telesno aktivne odrasle. Za primerjavo, z eno žlico medu zaužijemo enako količino sladkorja kot z eno pomarančo.

Med lahko uživamo v okviru uravnotežene prehrane kot prehransko dopolnilo. Uživanje medu, v priporočenih količinah, lahko ob redni in uravnoteženi prehrani ter zdravem načinu življenja deluje pozitivno na zdravje. Ob neredni in nezdravi prehrani pa uživanje le-tega ni učinkovito. Priporočamo uživanje različnih vrst medu (smrekov, akacijev, hojev, lipov, cvetlični in drugi).

Med in prehrana dojenčka

Smernice zdravega prehranjevanja dojenčka odsvetujejo uživanje medu pri dojenčkih do dopolnjenega prvega leta življenja, kar je previdnostno priporočilo zaradi možnih onesnaženj medu z bakterijo Clostridium botulinum.

Sladkorni bolniki (diabetiki) in med

Uživanje sladkorja in s tem tudi medu pri sladkornih bolnikih je treba omejiti, ne pa ga popolnoma izključiti iz prehrane. Pri sladkornih bolnikih naj enostavni sladkorji[2] ne bi prispevali več kot 10 % dnevnega energijskega vnosa, sicer pa naj bi izbirali predvsem kompleksne ogljikove hidrate z nizkim glikemičnim indeksom. Kadar obrok vsebuje glukozo (in med jo vsebuje), jo je treba upoštevati pri oceni količine zaužitih ogljikovih hidratov in je zato treba prilagoditi odmerek inzulina oziroma drugih zdravil za zniževanje krvnega sladkorja. Pomembno je upoštevati tudi energijsko vrednost vseh enostavnih sladkorjev. Fruktoza prav tako ni priporočljiva zamenjava za druge sladkorje. Čeprav fruktoza praviloma ne vpliva na nagle dvige krvnega sladkorja pa raziskave navajajo, da prekomerno uživanje fruktoze, katere pomemben vir je tudi med (prekomerno je nad 25 % dnevnega energijskega vnosa), spremeni presnovo maščob in povečuje njihov nivo v krvi (lipidi), povečuje tveganje za inzulinsko odpornost in povečuje kopičenje maščob v predelu trebuha. Ni pa dokazov, ki bi potrjevali, da se morajo sladkorni bolniki izogibati naravno prisotni fruktozi npr. v sadju in zelenjavi.