Vsak stik z zdravstvenim sistemom je (lahko) priložnost za pomoč osebi, ki doživlja nasilje

Zdravstveni strokovnjaki, pa tudi zaposleni v socialnem varstvu, vzgoji in izobraževanju ter drugi, ki pri svojem delu prihajajo v stik z ženskami in otroki, imajo zelo pomembno vlogo pri prepoznavanju, preprečevanju in obravnavi nasilja v družini; so pomemben del podporne mreže, ki lahko prispeva k zmanjševanju stisk, zaščiti žrtev in ustavitvi nasilja.

Prvi stik zdravstvenega strokovnjaka z žensko, ki doživlja nasilje, lahko močno zaznamuje nadaljnji potek obravnave, saj način, kako pristopi k žrtvi, močno vpliva na pripravljenost za razkritje nasilja oziroma njeno odločitev, da o tem spregovori. Če je prvi stik spoštljiv, razumevajoč, empatičen in opolnomočujoč, lahko ženska začuti zaupanje in podporo, kar pripomore k temu, da spregovori o izkušnji nasilja. Prvi stik je zato pogosto prelomna točka, ki lahko pomeni začetek okrevanja in poti iz nasilnega odnosa.

Sočuten in spoštljiv odnos zdravstvenih strokovnjakov do žensk, ki doživljajo nasilje, je izjemno pomemben, saj žrtvam omogoča, da se počutijo varne, slišane in razumljene. Razumevajoč in podporen odnos zmanjšuje občutke sramu, krivde in strahu, ki pogosto spremljajo ženske z izkušnjo nasilja, ter spodbuja odprtost in zaupanje.

Kopčavar Guček (2015) izpostavlja, da je zdravstveno okolje ključno za prepoznavanje nasilja v družini, saj omogoča številne priložnosti za identifikacijo, podporo in pomoč žrtvam.

• Žrtve nasilja pogosteje vstopajo v zdravstveno obravnavo in imajo več stikov z zdravstvenim sistemom,
• ponavljajoči se stiki z zdravstvenim strokovnjakom omogočajo razkritje izpostavljenosti nasilju, še posebej v varnem in zaupnem okolju brez obsojanja (pomembno je, da zdravstveni strokovnjak vzpostavi varen in zaupen prostor),
• zdravstveni delavci imajo z uporabniki pogosto dolgotrajen odnos, kar jim omogoča več priložnosti za prepoznavanje nasilja in tudi dolžnost dokumentiranja posledic nasilnih dejanj.
• Osrednja odgovornost zdravstvenih strokovnjakov pri nasilju v družini je zagotavljanje pomoči in zaščite žrtvam nasilja v družini. Vloga zdravstvenih strokovnjakov ni presojanje verodostojnosti izjav ali izvajanje postopkov pregona in sankcioniranja oseb, ki povzročajo nasilje, saj so za to pristojne druge ustanove, kot so policija, tožilstvo in centri za socialno delo.

Pravni in strokovni okvir za delo zdravstvenih strokovnjakov pri obravnavi nasilja v družini

Zdravstveni strokovnjaki predstavljajo eno izmed ključnih strokovnih skupin, ki pri svojem delu pogosto prihajajo v stik z žrtvami nasilja. Njihovo delovanje usmerjajo etična načela in zakonske obveznosti, ki jih zavezujejo k ustreznemu odzivu na nasilje. Zakonodajo in smernice za zdravstvene strokovnjake pri obravnavi nasilja v družini predstavljamo v nadaljevanju:

• K dolžnosti ravnanja in dolžnosti prijave zdravstvene strokovnjake zavezuje Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Ul. RS, št. 16/2008; novela št. 68/2016).
• Postopki ravnanj in prijave so natančneje opredeljeni v Pravilniku o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti (Ul. RS, št. 38/2011),
• ter v Strokovnih smernicah za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti.

Navedeni dokumenti vzpostavljajo pravni in strokovni okvir, ki zdravstvenim delavcem omogoča ustrezno ukrepanje ter jasno razumevanje njihove vloge in odgovornosti pri obravnavi nasilja v družini.

Nekatere določbe Pravilnika o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, ki opredeljujejo odzivanje zdravstvenih strokovnjakov:

• Nasilje v družini se obravnava kot pomemben zdravstveni problem, pri katerem žrtve nasilja utrpijo kratkotrajne ali dolgotrajne telesne posledice oziroma posledice na področju duševnega zdravja.
• Zdravstveni delavci z žrtvami nasilja ravnajo spoštljivo in sočutno ter jih ne obsojajo, njihovo zdravje in varnost pa sta na prvem mestu.
• Sestavni del obravnave nasilja v družini obsega tudi psihično podporo, svetovanje, posredovanje informacij o drugih oblikah pomoči žrtvam nasilja in postopke obveščanja o nasilju v družini.

Vabimo vas k branju knjige V njeni koži – sistem skozi oči žrtve intimno-partnerskega nasilja. Knjiga med drugim zajema resnične izpovedi triindvajsetih žensk iz različnih okolij v Sloveniji, katerih izkušnje razkrivajo bolečo resničnost nasilja za štirimi stenami. Nekatere zgodbe nas opomnijo, kako lahko ustanove zatajijo in kaj se zgodi, ko sistem odpove prav tam, kjer bi moral nuditi podporo in zaščito. Izpovedi razbijajo mit, da nasilje poteka le na fizični ravni; psihično nasilje, občutki nemoči in družbena stigmatizacija ostajajo temeljni elementi izkustva žrtev.

• Institucije (tudi zdravstvene) morajo žrtve nasilja zaščititi, slišati in podpreti – ne pa jih ponovno raniti, obtoževati ali stigmatizirati.
• Če ustanove oziroma zdravstveni strokovnjaki nasilja ne prepoznajo, ga minimalizirajo ali spregledajo ali se nanj ne odzovejo ustrezno, je to za ženske zelo slabo sporočilo: da ostajajo same, da podpora in pomoč nista na voljo. Sočuten in strokoven odziv je ključen!

Zakaj izpostavljamo knjigo V njeni koži – sistem skozi oči žrtve intimno-partnerskega nasilja?

Resnične zgodbe prinašajo glas tistih, ki so doživljale nasilje in opozarjajo, da tudi sistemi sami pogosto prestopajo njihove meje in ne spoštujejo njihovega dostojanstva. Zato je ključno, da se preventivne in podporne storitve oblikujejo z upoštevanjem izkušenj žrtev in v sodelovanju z njimi.

Vemo, da nasilje močno vpliva na telesno in duševno zdravje, socialno funkcioniranje, pravzaprav na vse vidike človekovega življenja. Posledice se kažejo v številnih vidikih vsakdana žensk, ki nasilje doživljajo. Prav zato je dragoceno prisluhniti izpovedim žensk, ki razkrivajo, kako globoko nasilje zaznamuje njihovo življenje, zdravstveno stanje in tudi zaupanje v (zdravstveni) sistem.

• Prikazujemo izbrane odstavke iz zgodb žensk, zapisanih v knjigi V njeni koži. Ti kratki izseki osvetljujejo izkušnje žensk z nasiljem ter pokažejo, kako pomembno je razumevanje vpliva nasilja na življenje in zdravje ter pomen odziva zdravstvenih strokovnjakov.

»Vedela sem – če bom vztrajala v takem odnosu, ne bom preživela. Začela sem čutiti posledice na zdravju in psihičnem počutju. Nisem več čutila nobenega veselja, nisem sem se mogla sprostiti. Svet je bil siv, ničesar lepega ni bilo več. Čutila sem, kot da je črn oblak ves čas nad menoj. Morala sem nekaj narediti. Težko je opisati z besedami, kako sem globoko v sebi vedela, da če se bom skušala z možem lepo pogovoriti, živa od tam ne bom prišla. Nekaj se mi bo zgodilo.« (str. 99)

»Med tem časom je prihajalo do nasilja in tudi hujših fizičnih poškodb. Imela sem ureznine in modrice. Enkrat me je sin peljal k zdravniku in je hotel, da zdravniku povem, kaj se pri nas dogaja. Obljubila sem mu, da bom. In res sem. Zdravnik pa je rekel, da če hočem spričevalo, to stane. S sabo nisem imela denarja. Postalo mi je nerodno in nisem vztrajala pri dokumentu. […] Razočarana nad zdravnikom in policijo sem se posvetovala z odvetnikom.« (str. 182)

 »Tudi moj zdravnik je bil podporen. Pozna me 15 let, dal mi je bolniško, da sem se lahko malo sestavila.« (str. 221)

»Problem psihičnega nasilja je, da nimaš nič za pokazati. Nobenega dokaza nimaš. Kdaj sem si prav želela, da bi me pretepel, da bi videla neko modrico, da bi rekla, »ok, to je to«, tukaj so pa res moje meje. Pri psihičnem nasilju se ti zdi, da je mogoče vse samo v tvoji glavi.« (str. 120)

»Ob dogovorjenem času sem šla v zdravstveni dom. Spomnim se, da je bil ponedeljek. Tam sem povedala vse, saj zaradi slabega psihičnega stanja pregleda sploh nisem mogla delati. Videli in slišali so me, kakšna sem bila. Imela sem podplutbe, pod očesom sem bila vijolična, psihično zlomljena. Zdravstvena delavka, ne vem, kako je bilo gospe v sprejemni ambulanti ime, res bi se ji stokrat zahvalila, mi je takrat rekla: »Gospa, vi morate takoj na center za socialno delo.« Vse je uredila, se dogovorila za moj obisk, mi dala naslov. In res sem se takoj napotila tja, tam so me takoj sprejeli. Vsi do bili zelo prijazni z menoj. Povedali so mi za varne hiše, materinske domove. Res nisem vedela, da to obstaja. Če bi, bi jaz že davno odšla, in ne bi 10 let trpela. To je bila torej zame velika prelomnica.« (str. 334)

• Povezava do knjige V njeni koži. 

Zaključek

Resnične izpovedi iz knjige V njeni koži ponujajo dragocen vpogled v izkušnje žrtev nasilja in razkrivajo, kako pomembno je, da tudi zdravstveni sistem prepozna svojo vlogo pri zaščiti, podpori in opolnomočenju žensk, ki doživljajo nasilje. Področja, kot so socialno varstvo, zdravstvo, vzgoja in izobraževanje ter pravosodje morajo delovati usklajeno, saj nasilje razumemo kot kompleksen medsektorski in multidisciplinarni izziv, ki zahteva skupno strokovno odgovornost.

Nasilje je resen javnozdravstveni problem, ki pušča dolgoročne posledice na telesnem in duševnem zdravju. Razumevanje izkušenj žensk lahko pripomore k bolj sočutni, celostni in učinkoviti obravnavi v zdravstvenem sistemu ter k razvoju politik, ki temeljijo na potrebah žrtev.

V primeru, da doživljate nasilje, poiščite pomoč. Če veste, da nekdo doživlja nasilje, ukrepajte.

Za pomoč se lahko obrnete na:

• center za socialno delo,
• policijo,
• nevladne organizacije s področja preprečevanja nasilja (npr. Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja; Društvo za nenasilno komunikacijo idr.).
• Na voljo je tudi anonimna e-prijava nasilja v družini na naslednji povezavi.

Ko dom postane najnevarnejši prostor za ženske