Po podatkih zadnje raziskave Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (HBSC), ki je zajela slovenske 11, 13 in 15-letnike, je leta 2014 o subjektivnih občutjih depresivnosti (ki ne pomenijo nujno diagnoze klinične depresije) poročala dobra petina sodelujočih. Po podatkih ankete o zdravju in zdravstvenem varstvu (EHIS) pa je istega leta 5,6 % 15 do 19-letnikov poročalo o anskioznosti v zadnjem letu in 7,7 % o depresiji. Glede na diagnostične kriterije so se vsaj blagi simptomi depresije pojavljali pri skoraj tretjini (29%) mladih.
Na razvoj anksioznih motenj in depresije vplivajo številni dejavniki, in sicer individualni, družinski, družbeni, okoljski, skupnostni in kulturni dejavniki. Medtem ko imamo na nekatere dejavnike manj vpliva, lahko na druge z različnimi ukrepi vplivamo v večji meri. Na dobro duševno zdravje otrok in mladostnikov pomembno vpliva predvsem toplo in spodbudno družinsko okolje ter podporni in ljubeči starši. Anksiozne motnje in depresijo prepoznavamo po nekaterih tipičnih znakih oziroma spremembah, ki odstopajo od običajnega vedenja in se pri otrocih ter mladostnikih lahko nekoliko razlikujejo od odraslih. Za obe motnji je značilno, da otrok oziroma mladostnik kaže nekatere spremembe, ki odstopajo od njegovega običajnega stanja in da te spremembe trajajo skozi daljše obdobje, npr. nekaj tednov ali več.
Doživljanje anksioznosti prepoznamo po občutku tesnobnosti, nervoznosti, živčnosti oziroma pretirane zaskrbljenosti. Četudi so ta občutja doživljajsko neprijetna, so tudi koristna, saj nam pomagajo, da se izognemo življenjsko nevarnim situacijam, poleg tega pa nas motivirajo tudi za reševanje vsakodnevnih težav. Doživljanje anksioznosti je povsem običajno v t.i. prehodnih oziroma novih življenjskih situacijah, kot so npr. vključevanje v vrtec, pričetek šole, prehod iz osnovne v srednjo šolo, ob selitvi in drugih spremembah v posameznikovem življenju. Anksioznost pa lahko postane resna težava, kadar je močna, traja dlje časa in moti vsakodnevno življenje.