Namen posveta je bil krepitev medsektorskega dialoga in povezovanja. V medresornem dialogu smo želeli izpostaviti ukrepe in aktivnosti, ki so potrebni za varovanje in krepitev duševnega zdravja otrok in mladostnikov v času kriznih razmer. Zato je bil del posveta izveden interaktivno z razpravami v skupinah, kjer so udeleženci sodelovali pri oblikovanju predlogov ukrepov za različne starostne skupine, kakor tudi za otroke in mladostnike, ki so v ranljivem položaju. Rezultat posveta so zaključki skupinskih razprav, ki so pokrile potrebe mladih: predšolskega obdobja, osnovne in srednje šole, študentov ter ranljivih skupin. Pripravili smo tudi »izjavo za vlado ter ministrstva«, v kateri pozivamo odgovorne k ukrepanju za zaščito duševnega zdravja in celostne dobrobiti mladih v času epidemije.
ŠTEVILO OTROK IN MLADOSTNIKOV, KI POTREBUJEJO POMOČ NARAŠČA
V zadnjem obdobju se v javnosti večkrat pojavljajo različne informacije o slabšanju duševnega zdravja celotne populacije, posebej pa so spremembe očitne pri otrocih in mladostnikih. Dr. Mateja Hudoklin, klinična psihologinja iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, je opozorila: »Tako se prav vsi strokovnjaki, ki delamo na področju zdravstva, npr. v kliničnopsiholoških in pedopsihiatričnih ambulantah našega centra, soočamo z razmerami, ki presegajo naše strokovne in človeške kapacitete«. Če se je med prvim in drugim valom epidemije povpraševanje po pomoči psihologov in pedopsihiatrov zmanjšalo, se je povečal naval v urgentnih ambulantah. Otroci, mladostniki in njihovi starši so odlašali z iskanjem pomoči, potem pa so se težave poslabšale do te mere, da je bilo potrebno iskati urgentno pomoč. Šolanje na daljavo, omejevanje socialnega življenja, negotovost glede lastnega zdravja in zdravja bližnjih, negotove finančne razmere v marsikateri družini – je le nekaj dejavnikov, ki so pomembno vplivali na spremenjeno življenje družin. Kar nekaj otrok je izgubilo pomembno podporo s strani odraslih ali vrstnikov ter varovalne dejavnike, ki so jim omogočali zdrav razvoj. Dr. Hudoklin je z zaskrbljenostjo zaključila: «V ambulantah smo opažali več otrok in mladostnikov z anksioznimi motnjami, depresivno simptomatiko in samomorilnim vedenjem, z znižano motivacijo za šolsko delo in aktivnosti na splošno, motnjami hranjenja ter pretirano rabo zaslonov. V tretjem valu po vrnitvi otrok v šole se je povpraševanje po pomoči začelo povečevati in čakalne vrste se podaljšujejo. Strokovnjaki smo postavljeni pred situacijo, ko nikakor ne moremo zadovoljiti potreb po pomoči, hkrati pa zelo težko sledimo strokovnim standardom v celoti – ker je ljudi, ki potrebujejo pomoč enostavno preveč«.
Podobno zaskrbljenost zaradi porasta težav v duševnem zdravju ranljivih otrok, mladostnikov in njihovih družin, porasta uživanja dovoljenih in nedovoljenih drog med ranljivo populacijo, družinskega nasilja ter porasta dejavnikov tveganja, ki ogrožajo duševno zdravje, izražajo strokovnjaki v socialnem sektorju. Šolski svetovalni delavci izražajo občutek nemoči, saj lahko ob tako velikem povečanju težav in stisk mladih in hkratnem pomanjkanju kadrov (kadrovski normativ izhaja iz leta 1990) le gasijo požare, namesto, da bi delovali preventivno. Ajda Erjavec, šolska svetovalna delavka gimnazije Vič z zaskrbljenostjo ugotavlja;« “Situacija v šolah je neugodna – pri najstnikih v osnovnih in srednjih šolah opažamo porast težav na področju učne in delovne motivacije ter na področju čustvovanja ter socialnih odnosov. Vedno več je kompleksnejše oz. bolj zahtevne psihosocialne in učne problematike, pri reševanju katere so slovenski sistemi pomoči zaradi trenda naraščanja šepali že pred začetkom epidemije.«
Gospa Erjavec nadalje povzema mnenje Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije, kot njegova predsednica; »V vzgojno-izobraževalnih institucijah potrebujemo več konkretne in dolgoročno ciljno naravnane sistemske podpore, da se soočimo z novonastalim poslabšanjem stanja – in odgovor je lahko samo sistematična na dokazih temelječa preventiva. Za kaj takega pa je seveda potrebno opolnomočiti izvajalce. V šolah, vrtcih in drugih VIZ zavodih potrebujemo jasne smernice oz. vsebinska vodila, pa tudi kadre, s katerimi bo možno te novitete uvajati.« Predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije zaključuje z izražanjem stiske: »Trenutno predvsem interveniramo v najbolj kritičnih primerih medtem ko pri blažjih težavah nemočno opazujemo, kako se stanje zaradi nedostopnosti preventive oz. ustrezne pomoči vsesplošno poslabšuje. Žalostno je, da smo že tako malo številčni svetovalni delavci pogosto še vedno obremenjeni tudi s številnimi delovnimi nalogami nestrokovne narave – ne glede na to, da odgovorne že več let opozarjamo oz. prosimo za racionalizacijo dela.«
ZAKLJUČKI IN PREDLOGI UKREPOV iz razprav v petih delovnih skupinah: predšolsko obdobje, osnovna in srednja šola, študenti in ranljive skupine:
Udeleženci vseh petih delovnih skupin so se strinjali, da so izobraževalne ustanove med ključnimi varovalnimi dejavniki, saj za mlade vseh starosti predstavljajo prvo podporno linijo. Zato je izjemno pomembno, da v bodoče ne prihaja do zapiranja vrtcev, šol, srednjih šol, dijaških/študentskih domov ali visokošolskih ustanov. V celotni izobraževalni vertikali je potrebna uvedba in razširitev dokazano učinkovitih razvojno-preventivnih programov in dejavnosti, ki bodo dostopne vsem mladim. Skupno je tudi mnenje, da je potrebno številčno in strokovno podkrepiti izobraževalni kader ter predvsem svetovalne službe, da bodo kos povečanim potrebam po psihosocialni pomoči tako mladim kot njihovim družinam. Prav tako so skupne ugotovitve, da v našem prostoru močno primanjkuje strokovnjakov na področju duševnega zdravja (psihiatrov, pedopsihiatrov, kliničnih psihologov, psihologov ter preverjenih psihoterapevtov) tako v zdravstvu, šolstvu, kot drugje, kar povzroča dolge čakalne dobe in splošno slabo dostopnost do potrebne strokovne pomoči in hkrati onemogoča stopenjsko obravnavo. Vsi sodelujoči so izpostavili tudi izjemno pomembnost sodelovanja, mreženja in povezovanja strokovnih delavcev različnih resorjev pri zagotavljanju dobre podporne mreže.
V vrtcih ter osnovnih in srednjih šolah se je kot ključno v pomoč mladim izkazalo timsko delo in sodelovanje med otroki in mladostniki, družinami, vzgojitelji in učitelji, svetovalci ter drugimi strokovnjaki in inštitucijami. Pomemben povezovalni člen v vzgojno izobraževalnem sektorju so bile svetovalne službe šol in vrtcev, v zdravstvu pa primarno zdravstveno varstvo. Zaradi povečevanja težav in stisk pri mladih so šolski delavci (učitelji, razredniki, svetovalci, ravnatelji) močno preobremenjeni, zato je nujno potrebna sprememba normativov, saj obstoječi ne zadovoljujejo dejanskih potreb. Poudarjena je bila potreba po večji dostopnosti do podpore pedagoškim delavcem v obliki intervizije in supervizije. Veliko povečanje težav v duševnem zdravju je tudi pri študentih, ki so bili prezrta populacija, kar izražajo tudi sami. Kaže se velika potreba po usposabljanju učiteljev/profesorjev za prvo psihološko pomoč ter uvajanju svetovalnih služb in preventivnih aktivnosti tudi v visokošolske ustanove. Duševne stiske so bile še večje pri ranljivih skupinah mladih kjer so se družine soočale s finančnimi, prostorskimi in tehničnimi težavami (slab internet, pomanjkanje računalnikov…), kar je povzročilo neugodno družinsko dinamiko in posledično pri mladih pomanjkanje občutka varnosti, podpore, topline in razumevanja.
Enako problematična je situacija v zdravstvu, kjer obstoječe službe ne zmorejo zadovoljiti vseh potreb po pomoči na področju duševnega zdravja. Čakalne vrste pri kliničnih psihologih, psihologih in pedopsihiatrih, ki so bile nesprejemljivo dolge že pred epidemijo, se podaljšujejo in prav tako preobremenjenost teh strokovnjakov.
Posledično je dostopnost do pomoči vsem mladim in njihovim družinam, ki jo potrebujejo, zelo slaba in lokalno neenakomerna. Strokovni delavci v vseh sektorjih pa doživljajo frustracije, saj ne zmorejo vsem pravočasno nuditi pomoči, ko so težave še obvladljive. Poleg tega so udeleženci poudarili, da je veliko pomanjkanje podpornih svetovalnic in strokovnjakov za duševno zdravje, ki bi bili mladim in njihovim družinam lokalno in hitro dostopne ter na voljo brezplačno.
Zaradi vedno večje potrebe po obravnavi različnih duševnih stisk pri mladih je na vseh strokovnih področjih vedno manj možnosti za izvajanje prepotrebnih preventivnih programov in dejavnosti. Zato je preventivno delo v času epidemije skorajda popolnoma zastalo, kar je po mnenju udeležencev nedopustno in je bistveno prispevalo k aktualnim razmeram. Dodatna težava pa je financiranje tovrstnih programov in dejavnosti, saj razen redkih izjem v nobenem sektorju niso sistematično priskrbljena sredstva, ki bi omogočala sistemsko in dolgoročno financiranje preverjenih preventivnih programov na področju duševnega zdravja, temveč se financirajo projektno oz. kratkoročno.