Šolska prehrana

Svetovni dan hrane: Lokalno pridelana hrana za kakovostne in uravnotežene obroke

15. 10. 2015
Svetovni dan hrane obeležujemo vsako leto 16. oktobra. Svetovna organizacija za hrano in kmetijstvo (FAO) ob Svetovnem dnevu hrane izpostavlja pomen kmetijstva za večjo blaginjo prebivalstva.

Nova Resolucija o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje za obdobje 2015–2025, ki jo je Državni zbor sprejel julija 2015, daje med drugim tudi velik pomen zagotavljanju varne in zdravju koristne ter kakovostne hrane, ki jo zagotavljamo lokalno in na trajnostni način. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) izpostavlja pomen lokalno pridelane hrane za kakovostne in uravnotežene obroke.

Pomembna je kakovost prehrane naših otrok in mladostnikov

V obdobju odraščanja ima uravnoteženo prehranjevanje še posebej velik pomen, saj hrana ne predstavlja le energije za delovanje telesa in njegovo obnovo, temveč predvsem zagotavljanje hranilnih snovi, ki omogočajo optimalno zdravje, rast in telesni ter kognitivni razvoj otrok in mladostnikov. Prav tako lahko z ustrezno prehrano vzdržujemo priporočeno telesno težo. Pomembno je, da otroci uživajo mešano prehrano, kombinirano z vseh priporočenih skupin živil, ki so kakovostna, zaradi veliko vitaminov in mineralov tudi bolj hranilno bogata, visoko predelane industrijske hrane pa naj bo čim manj. 

Vida Fajdiga Turk z NIJZ je povedala: »Naši mladostniki imajo slabe prehranjevalne navade, izbirajo predvsem za zdravje manj ugodna živila. Uživajo predvsem premalo zelenjave in rib, dekleta pa tudi premalo mleka in mlečnih izdelkov. Pogosto posegajo po sladkih in slanih prigrizkih ter sladkih in energijskih pijačah. Zaužijejo tudi manjše število dnevnih obrokov od priporočenih in se neredno prehranjujejo, pogosto izpuščajo zajtrk

Več si lahko preberete na naslednji povezavi.

Nezdrave prehranjevalne navade se kažejo tudi v preveliki količini zaužitih sladkorjev, nasičenih maščob in soli ter premajhni količini zaužitih koristnih maščob in prehranskih vlaknin. Tako prehranjevanje v otroški in mladostniški dobi predstavlja prispevek k tveganju za nastanek nekaterih civilizacijskih bolezni, kot so diabetes tipa II., srčno-žilne bolezni in nekatere vrste raka. Z vidika javnega zdravja predstavlja veliko skrb tudi naraščajoče število prekomerno hranjenih in debelih otrok in mladostnikov. Mag. Matej Gregorič z NIJZ je poudaril: »Posledice neuravnotežene prehrane se lahko pokažejo tudi v hranilni podhranjenosti že pri vrtčevskih otrocih, med katerimi so najpogostejše anemije zaradi pomanjkanja železa, sledijo pomanjkanje vitamina D, vitaminov skupine B, motnje ščitnice zaradi pomanjkanja joda, pomanjkanje folne kisline, vitamina A in cinka,« in nato še dodal: »Podobno situacijo opažamo tudi pri šolarjih.«

Šolsko okolje

Slovenija ima enega izmed najbolje zakonodajno urejenih sistemov organizirane šolske prehrane, ki velja za najbolj racionalen in učinkovit način za izboljšanje prehrane in posledično zdravja otrok in mladostnikov. Z zagotavljanjem kakovostne šolske prehrane lahko vplivamo na optimalno otrokovo rast in razvoj ter boljše umske sposobnosti, ob tem pa tudi na lažje vzdrževanje priporočene telesne teže ter preprečevanje prehransko pogojenih zdravstvenih težav in bolezni. »Pri organizaciji šolske prehrane je po Zakonu o šolski prehrani (Uradni list RS, št. 3/2013) obvezno upoštevanje Smernic za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki jih je v letu 2010 potrdil Strokovni svet RS za splošno izobraževanje,« je povedal Rok Poličnik z NIJZ.  Zakon uvaja tudi ukrep strokovnega spremljanja prehrane s svetovanjem, ki predstavlja način za doseganje večje skladnosti organizirane šolske prehrane in ponujenih obrokov s prehranskimi smernicami. Strokovno spremljanje s svetovanjem izvaja Nacionalni inštitut za javno zdravje.

Glavne ugotovitve strokovnega spremljanja vrtčevske in šolske prehrane v Sloveniji
V letu 2014 je bilo strokovno spremljanje šolske prehrane s svetovanjem izvedeno v 94 vzgojno-izobraževalnih zavodih. Največ je bilo pregledanih osnovnih šol, sledijo vrtci in drugi zavodi. Skupne ugotovitve so, da se sprejete Smernice zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih zavodih (MZ, 2005) v določenih ne uresničujejo v zadostni meri, kljub temu da so po Zakonu o šolski prehrani (Ur. l. RS, št. 3/2013) za vse vzgojno-izobraževalne zavode obvezujoče. V okviru pregledanih in ovrednotenih mesečnih jedilnikov, opažanj, prejetih podatkov ter na podlagi prejetih mnenj s strani vodstva, vodij prehrane in kuharskega osebja ugotavljamo, da:

  •  je nekoliko več odstopanj in problemov zaznati v osnovnih šolah, manj pa v vrtcih, kjer imajo oboji večinoma organizacijo prehrane zagotovljeno iz  lastnih kuhinj. Na splošno pa so rezultati boljši, v kolikor bi jih primerjavi s srednjimi šolami, kjer je organizacija prehrane pogosto prenesena na zasebnega zunanjega izvajalca;
  • so vzgojno-izobraževalne dejavnosti, s katerimi se vzpodbuja zdravo prehranjevanje in kulturo prehranjevanja, presplošno opredeljene in ne odražajo dejanske problematike ter se v praksi slabo uresničujejo;
  • vzgojno-izobraževalni zavodi težko usklajujejo jedilnike glede na želje otrok, staršev in priporočila zdravega prehranjevanja;
  • je med zavrženo hrano največ zelenjave, sicer pa šole beležijo zanemarljivo majhne viške hrane, saj jih večinoma uspejo razdeliti med učence;
  • je na terenu možno zaznati težave pri vključevanju priporočenih živil in zagotavljanju pestrosti jedilnikov;
  • se v obroke prepogosto vključuje pekovske in slaščičarske izdelke ter mlečne izdelke in mlečne deserte z višjo vsebnostjo maščob oz. sladkorja in večjo vsebnostjo aditivov. Prepogosto se v obroke vključujejo tudi mesni izdelki s homogeno strukturo oz. večjo vsebnostjo maščob ter pijače oz. napitki z dodanimi sladkorji; 
  • se prepogosto uporabljajo odsvetovani postopki priprave in odsvetovane vrste maščob, kot tudi uporaba instant juh in omak, dehidrirane zelenjave z ojačevalci okusa ter gotove (oz. polpripravljene) jedi;
  • vzgojno-izobraževalni zavodi v prenizki meri izvajajo samonadzor nad uresničevanjem smernic in načrtovanjem jedilnikov (jedilniki so redko hranilno in energijsko ovrednoteni);
  • se zaznava neustrezno sodelovanje in komunikacija med organizatorjem prehrane, vodstvom ter osebjem v kuhinji;
  • se vzgojno-izobraževalni zavodi pogosto soočajo s prostorskimi omejitvami v kuhinji, pomanjkanjem kadra in preobremenjenostjo vodij kuhinje oziroma organizatorjev prehrane. Ob tem je pomembno, da se redno izobražujejo iz vsebin smernic, kar še zlasti velja za zaposlene v kuhinjah, ki so teh izobraževanj deležni premalokrat;
  • se pojavljajo težave pri javnih razpisih za naročanje živil in slab odziv lokalnih ponudnikov ter visoke cene;
  • se kažejo tudi mnoge ovire pri nabavi in pripravljanju dietne prehrane (slaba ponudba živil na trgu, zahtevnost posameznih diet, odklanjanje dietne hrane, potrebe po ločenem prostoru za pripravo, kadrovski primanjkljaj v kuhinji, nenatančne opredelitve diet v mnenjih zdravnikov).

 

Več o ugotovitvah tega spremljanja si lahko preberete v poročilu na naslednji povezavi.

 

Svetovna organizacije za hrano in kmetijstvo (FAO) ocenjuje, da v skrajni revščini živi približno ena milijarda ljudi. Ti prihajajo iz držav v razvoju, kjer skoraj 80 % prebivalstva živi v ruralnem območju. V teh predelih predstavlja kmetijstvo glavno gospodarsko gonilo države. S primernimi socialnimi ukrepi, kot so ustrezna razvojna politika in uvedba različnih programov, lahko vplivamo na njihov boljši ekonomski status, s tem pa tudi na boljšo izobrazbo, posledično pa  tudi na njihovo boljše zdravje. 

Resolucija o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje za obdobje 2015–2025