Absentizem je več kot vprašanje bolniškega staleža
Zdravje delovno aktivne populacije je pomembno javnozdravstveno vprašanje in pogoj dolgoročne družbene vzdržnosti. Bolniška odsotnost zato ni le strošek zdravstvenega ali širšega socialnega sistema, ampak tudi pomemben kazalnik zdravja delovno aktivne populacije, povezan z zdravstvenim stanjem delavcev, delovnimi razmerami, organizacijo dela in učinkovitostjo preventivnih ukrepov.
V Sloveniji se obseg bolniške odsotnosti povečuje. Leta 2025 je bilo zabeleženih približno 17 milijonov izgubljenih dni, povprečna odsotnost pa je znašala skoraj 21 koledarskih dni na zaposlenega. Število oseb, ki so v bolniškem staležu več kot eno leto, se je v zadnjem desetletju več kot podvojilo in se približalo 10.000.
Vodja projekta CP VZD doc. dr. Anja Kopač je poudarila, da bi moral načrt vračanja na delo postati pomemben element sistema, z jasno opredeljenimi vlogami in pravicami vseh vključenih. »Dlje časa to traja, težja je vrnitev na delo,« je opozorila ter izpostavila potrebo po aktivnejši vlogi medicine dela pri presoji preostale delazmožnosti.
Od ugotavljanja nezmožnosti k ohranjanju delazmožnosti
Osrednje vprašanje razprave je bilo, kako pri dolgotrajnih odsotnostih dovolj zgodaj prepoznati preostalo delazmožnost in možnosti za vrnitev na delo. V ospredju so bili vloga medicine dela, prilagajanje delovnih mest, poklicna rehabilitacija ter boljše povezovanje zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Mag. Ana Vodičar z Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je poudarila potrebo po zakonodajnih spremembah, ki bi omogočile zgodnejše vključevanje specialista medicine dela, prometa in športa ter postopno vračanje na delo. »Menim, da je čas, da se bomo začeli pogovarjati in iskati preostalo delovno zmožnost « je poudarila.
Martin Kurent iz Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa UKC Ljubljana je opozoril na potrebo po prehodu od pasivnega k aktivnemu vodenju bolniške odsotnosti. Po njegovi oceni bi morala medicina dela že po treh do šestih mesecih preučiti posamezni primer in z drugimi deležniki pripraviti načrt vrnitve na delo oziroma, kadar je potrebno, prekvalifikacije za drugo delo.
Vrnitev na delo se začne v delovnem okolju
Vrnitev delavca na delo ni odvisna le od zdravstvenega stanja, temveč tudi od organizacije dela, možnosti prilagoditve delovnega mesta, postopnega vračanja ter sodelovanja med delavcem, delodajalcem in strokovnimi službami. Zato je bila v razpravi poudarjena tudi odgovornost delodajalca za ohranjanje delazmožnosti ter varno in pravočasno vračanje na delo.
Mag. Aleš Bizjak je poudaril, da rešitve obstajajo, vendar jih je treba prenesti v prakso. Podjetja potrebujejo jasne usmeritve, kaj lahko pri zgodnjem vračanju delavcev na delo konkretno naredijo, pri tem pa morajo biti tudi ustrezno podprta.
Med izpostavljenimi predlogi so bili:
- zgodnejše in aktivnejše vključevanje medicine dela;
- načrtovano in postopno vračanje na delo ter pilotno preizkušanje rešitev v praksi;
- prilagoditev delovnega mesta glede na preostalo delazmožnost;
- boljša in dostopna delovna dokumentacija in jasnejše usmeritve za delodajalce;
- tesnejše povezovanje zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Skupna odgovornost in povezovanje sistemov
V razpravi so sodelovali mag. Ana Vodičar, vodja področja za odločanje o pravicah in za medicinske pripomočke, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije; mag. Aleš Bizjak, predsednik Strateškega sveta GZS za zdravje in direktor GZS – Združenja kovinske industrije; Irena Ilešič Čujovič, podpredsednica, Konfederacija sindikatov javnega sektorja Slovenije; Martin Kurent, UKC Ljubljana, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa; in Anamarija Tivold Plevel, vodja Sektorja za izvedenstvo, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.
Okroglo mizo sta moderirali doc. dr. Anja Kopač, vodja projekta CP VZD na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, in dr. Andrea Margan, UKC Ljubljana, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa.
V razpravi je bila poudarjena potreba po tesnejšem povezovanju države, delodajalcev, delavcev, stroke in nosilcev socialnih zavarovanj. Ena sama rešitev ne bo dovolj; potreben je usklajen sklop ukrepov, ki bo bolniško odsotnost obravnaval aktivno in dovolj zgodaj. Skupni imenovalec razprave je bil premik od pasivnega spremljanja odsotnosti z dela k zgodnjemu, usklajenemu in aktivnemu vračanju na delo.
Celosten pristop k varnosti in zdravju pri delu
Projekt Celosten pristop k varnosti in zdravju pri delu (CP VZD) podpira sistematično izboljševanje varnosti in zdravja pri delu ter povezuje javno zdravje, medicino dela in preventivo z delovnimi okolji in ključnimi deležniki pri iskanju skupnih rešitev za varnejša in bolj zdrava delovna okolja.
Projekt »Celosten pristop k varnosti in zdravju pri delu«, s kratkim nazivom »CP VZD« je sofinanciran v Programu evropske kohezijske politike v obdobju 2021–2027 v Sloveniji, v okviru cilja politike 4 »Bolj socialna in vključujoča Evropa za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic«, prednostne naloge 6 »Znanja in spretnosti ter odzivni trg dela, specifičnega cilja ESO 4.4: Spodbujanje prilagajanja delavcev, podjetij in podjetnikov na spremembe, aktivnega in zdravega staranja ter zdravega in dobro prilagojenega delovnega okolja, ki obravnava tveganja za zdravje (ESS+).«
Projekt sofinancirata Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada plus in Proračun Republike Slovenije, kot nacionalni prispevek.
