Zastrupitve

ZDRAVILA

Vsakič, ko jemljemo zdravilo sami ali ga dajemo otroku, preverimo predpisani odmerek

Da bi preprečili nenamerne zastrupitve z zdravili, vsa zdravila hranimo v originalni embalaži. Natančno preberemo navodila proizvajalca o pravilni uporabi zdravila, morebitnih stranskih učinkih in medsebojnem delovanju z drugimi zdravili ter jemljemo ali dajemo le priporočeni odmerek oziroma odmerek, ki ga je predpisal zdravnik. Nikoli ne jemljemo zdravil, ki so bila predpisana nekomu drugemu. Če imamo vprašanja ali pomisleke glede kakega zdravila, ki ga jemljemo, se posvetujemo s svojim zdravnikom ali farmacevtom.

Zastrupitve so eden najpogostejših vzrokov za hospitalizacijo predšolskih otrok zaradi nezgod. So resnejše kot pri odraslih, ker imajo otroci hitrejši metabolizem in manjšo zmožnost encimske nevtralizacije toksičnih snovi.

Vsa zdravila hranimo v zaklenjeni omarici

Doma je treba vsa zdravila, tudi tista, ki jih lahko dobimo brez recepta, varno shranjevati. Vsa zdravila pospravimo v omarico, ki naj bo vedno zaklenjena s ključem ali opremljena z varovalom za zapiranje, da je otroci ne morejo odpreti. Ključ pospravimo na varno, zunaj dosega otrok. Ne pozabimo, da se varovalo za zapiranje omaric lahko varno uporablja le do približno 3. leta starosti otroka oziroma dokler otrok ne zmore sam odpreti varovala. Shranjevanje zdravil v nezaklenjenih omarah ali na policah visoko zunaj dosega otrok ni varno, saj se otrok lahko povzpne na stol ali drug kos pohištva in jih doseže.

Zdravila so pogosto v obliki barvnih tablet, ki spominjajo na bonbone. Da bi otroke zavarovali pred zastrupitvami, ne puščamo nobenih zdravil, npr. tablet/sirupa proti povišani telesni temperaturi, vitaminov, kapljic za nos ipd., na nočni omarici, na kuhinjskem pultu ali v predalih, kjer so otrokom lahko dostopni. Tudi kadar jemljemo/dajemo zdravilo večkrat dnevno in bi ga radi imeli čim bolj pri roki, je treba zdravilo vsakič po zaužitju pospraviti v omarico na ključ. Če potrebujemo opomnik, da bomo zdravilo vzeli/dali ob določenem času, si raje nastavimo alarm na uri ali mobilnem telefonu.

Pokrovček na steklenički zdravila po vsaki uporabi tesno zapremo. Kadar je to mogoče, v lekarni izberemo zdravilo, ki je shranjeno v varni embalaži s posebnim dvofaznim zapiranjem. Tovrstno embalažo odrasli odpremo tako, da zamašek hkrati potisnemo navzdol in ga zavrtimo, česar majhni otroci ne zmorejo. Vseeno pa tako embalažo z dovolj vztrajnosti in časa odpre 10–15 % majhnih otrok, zato je varna embalaža lahko le dodatni ukrep za omejitev dostopa otrok do zdravil, ne more pa nadomestiti varnega shranjevanja v zaklenjeni omarici. 

Stare starše poučimo, da morajo biti vsa zdravila pri njih doma varno pospravljena v omarici na ključ, kadar so pri njih otroci. V omarico naj pospravijo tudi svoj tedenski dozator za tablete.

Ko imamo goste, pospravimo njihove plašče in torbice zunaj dosega otrok

Prijatelji ali sorodniki, ki pridejo k nam na obisk, verjetno ne pomislijo, da bi bila zdravila, ki jih imajo s seboj, lahko nevarna za zastrupitev otrok. Ponudimo se, da njihovo ročno torbico, torbo ali plašč pospravimo zunaj dosega otrok.

Otrokom ne govorimo, da so zdravila bonboni

Ko z otrokom govorimo o zdravilih, jih nikoli ne primerjamo s sladkarijami, čeprav otroka na takšen način hitreje prepričamo, da zaužije predpisano zdravilo. Še posebej bodimo pazljivi pri žvečljivih vitaminskih tabletah in zdravilih v obliki sirupa, ker bi lahko otroke zamikalo, da jih sami vzamejo in pojedo oziroma popijejo. 

Otroku dajemo zdravilo v dozi, kot jo je predpisal zdravnik, pri zdravilih, ki jih lahko sami kupimo v lekarni, pa upoštevamo priložena navodila za uporabo. Pri doziranju zdravila vedno uporabljamo dozirno žličko ali brizgo, ki je priložena zdravilu. Nikakor ne uporabljamo namiznih žlic ali kuhinjskih dozirnikov, ker ne zagotavljajo pravilnega doziranja. 

Otroku ne dajemo zdravil, ki so bila predpisana za nekoga drugega, bodisi otroka ali odraslega. Bodimo še posebej pozorni, če moramo dati otroku zdravilo sredi noči. Ko smo zaspani, bi se nam zlahka zgodilo, da bi v omarici pomotoma zgrabili napačno stekleničko. 

Kadar otroku dajejo zdravilo stari starši ali varuška, jim napišemo jasna navodila za dajanje zdravila (katero zdravilo, koliko in kdaj ga dajo otroku).

GOSPODINJSKE KEMIKALIJE

Doma pogosto hranimo številne zdravju škodljive snovi v obliki čistil, detergentov, sredstev za pranje perila, belil, kozmetičnih izdelkov, gnojil, pesticidov in drugih nevarnih snovi, ki se uporabljajo v gospodinjstvu. 

Nevarne snovi hranimo v zaklenjeni omari

Natančno preberemo in upoštevamo navodila proizvajalca za shranjevanje in uporabo gospodinjskih kemikalij. Pospravimo jih zunaj dosega otrok v predal ali omaro, ki se zaklepa s ključem ali zapira z varovalom za zapiranje. Ključ pospravimo na varno, zunaj dosega otrok. Ne pozabimo, da se varovalo za zapiranje omaric lahko varno uporablja le do približno 3. leta starosti otroka oziroma dokler otrok ne zmore sam odpreti varovala. Shranjevanje nevarnih snovi v nezaklenjenih omarah ali na policah visoko zunaj dosega otrok ni varno, saj se otrok lahko povzpne na stol ali drug kos pohištva in jih doseže.

Gospodinjskih kemikalij ne shranjujemo pod pomivalnim koritom v kuhinji ali v kopalnici, kjer so otrokom prosto dostopni. Otroci ne znajo brati napisov in opozoril na embalaži, zato lahko snov zaužijejo in se zastrupijo. Med zelo nevarne sodijo kapsule detergenta za pranje perila, ki hitro pritegnejo otrokovo pozornost, saj so majhne, živih barv in izgledajo kot sladkarije. Kapsule detergenta povzročajo težje zastrupitve otrok kot detergenti v obliki praška ali gela, celo ogrožajo življenje, ker vsebujejo zelo koncentrirane kemikalije.

Pri nakupu gospodinjskih kemikalij izberemo vedno tiste, ki so shranjene v embalaži s posebnim dvofaznim zapiranjem. Tovrstno embalažo odrasli odpremo tako, da zamašek hkrati potisnemo navzdol in ga zavrtimo, česar majhni otroci ne zmorejo. Vseeno pa tako embalažo z dovolj vztrajnosti in časa odpre 10–15 % majhnih otrok, zato je varna embalaža lahko le dodatni ukrep za omejitev dostopa otrok do nevarnih snovi, ne more pa nadomestiti varnega shranjevanja v zaklenjeni omarici. 

Pogosto se otroci zastrupijo takrat, ko odrasli čistimo in pustimo odprto plastenko s čistilom na tleh, mizi ali omarici. Če je med čiščenjem v bližini majhen otrok, ne puščamo odprtih plastenk s čistili brez nadzora, temveč jih zapremo s pokrovčkom in postavimo zunaj dosega otrok. Po končani uporabi vse kemikalije takoj pospravimo v omarico, ki je zaklenjena s ključem ali zaprta z varovalom.

Gospodinjskih kemikalij nikoli ne prelivamo iz originalne embalaže v druge posode, na primer v steklenice, kjer je bil prej sok, ker lahko pride do usodnih zamenjav. 

STRUPENE RASTLINE

Doma ne gojimo sobnih rastlin, ki so zdravju škodljive. Npr. žvečenje lista filodendrona ali difenbahije povzroči hude bolečine v ustih in otekanje jezika, majhni otroci pa lahko iz radovednosti tudi zaužijejo dele strupenih sobnih rastlin, npr. difenbahije, filodendrona, zamije, taščinega jezika, zlatega potosa, samolista (spatifile), božične zvezde, sobne kale, in se zastrupijo. Zato tovrstne rastline odstranimo iz stanovanja in jih nadomestimo z nestrupenimi rastlinami. 

Kadar naberemo šopek rož v naravi, vedno preverimo vse rastline, preden jih damo v vazo. Zavržemo rastline, ki so strupene, npr. šmarnice, črni teloh. Prav tako so lahko nevarne v lončku posajene rastline, ki imajo zdravju škodljive čebulice, npr. rumene narcise, zvončki. Semena in rastlinske čebulice pospravimo varno zunaj dosega otrok.

Otrokom ne dajemo jesti jedi, ki so pripravljene iz gob, saj so v Sloveniji zastrupitve otrok z gobami zelo pogoste. Otroci se največkrat zastrupijo z gobami zaradi neustreznega in/ali predolgega hranjenja nabranih gob ali jedi iz gob ali ker pojedo surove gobe, ki jih najdejo v bližini doma. Posledice so odvisne od toksinov v gobi in se lahko kažejo kot prebavne motnje pri blagih ali celo odpoved različnih organov pri hudih zastrupitvah. Otroke poučimo, naj nas takoj obvestijo, če na vrtu najdejo kakršnokoli gobo.

Če imamo majhne otroke, se na domačem dvorišču in vrtu izogibamo zasaditvi rastlin, ki imajo bodičaste liste ali strupene plodove, liste, lubje (navadni volčin, navadna bodika, navadni nagnoj, navadna tisa, navadna rožmarinka, navadna trdoleska, bršljan, brin, čistilna kozja češnja, rododendron, robinija ipd.). Še posebej so nevarne rastline, ki imajo vabljive rdeče-rumene plodove, npr. navadna tisa, češmin, bodika (božje drevce) …, ker otroci mislijo, da so užitni in jih lahko zaužijejo. Prav tako so strupene številne lepo cvetoče rastline, npr. navadna šmarnica, teloh, narcisa, navadni jetrnik, vetrnice ipd. Zato vse tovrstne rastline odstranimo z domačega vrta.

OGLJIKOV MONOKSID

Ogljikov monoksid (CO) je smrtno nevaren plin

Pogosto mu pravimo »tihi ubijalec«, ker je popolnoma brez barve, vonja in okusa, in ga človek s svojimi čutili ne zazna niti pri zelo visokih koncentracijah. Otroci so zaradi večje potrebe tkiv po kisiku še dovzetnejši za zastrupitev s CO, zato se zastrupijo hitreje kot odrasli. 

V bivalnih prostorih lahko pride do nastajanja CO, če se pokvari grelnik vode na plin, plinska peč ali pride do nepopolnega zgorevanja bencina, zemeljskega plina, kurilnega olja, premoga, drv… Nastaja tudi pri delovanju avtomobilskega motorja, prenosnega generatorja električne energije (električnega agregata) in drugih naprav, ki jih poganja motor z notranjim zgorevanjem, npr. motornih črpalk, zato jih ne uporabljamo v notranjih prostorih, avtomobil pa zapeljemo iz garaže takoj, ko vžgemo motor. Odprta okna in (garažna) vrata niso dovolj, da v prostoru ne bi nastale visoke koncentracije CO.

Prepoznajmo simptome zastrupitve s CO

Simptomi zastrupitve s CO so zelo podobni tistim pri virozah in gripi (glavobol, slabost, bruhanje, omotičnost, utrujenost, zmedenost, zaspanost), le da oseba nima povišane telesne temperature. Ob takih simptomih običajno ne pomislimo na zastrupitev s CO vse do takrat, ko v prostoru nekdo izgubi zavest. Na prisotnost ogljikovega monoksida nas zgodaj opozorijo javljalniki CO.

Namestimo javljalnike CO

Javljalniki CO zgodaj zaznajo ogljikov monoksid in nas opozorijo nanj. Če javljalnikov nimamo, jih čim prej nabavimo, saj nam lahko rešijo življenje. Od leta 2017 je uporaba javljalnikov CO obvezna tudi v zasebnih prostorih.

Javljalnike CO je treba namestiti v prostorih, kjer se nahaja kurilna ali gorilna naprava, pa tudi v vsakem nadstropju hiše v bližini prostorov, kjer se dlje časa zadržujemo (spalnice, dnevna soba, kuhinja). Javljalnike CO namestimo skladno z navodili proizvajalca. Izogibamo se montaži na mestih, kjer bi bil javljalnik prekrit s pohištvom ali tkaninami. 

Priporoča se, da izberemo javljalnike CO, ki:

• imajo digitalni zaslon, na katerem lahko vidimo, ali je prišlo do spremembe kakovosti zraka v prostoru, preden CO doseže nevarno raven;

• imajo zvočni opozorilni alarm;
• imajo možnost, da je med seboj povezanih več javljalnikov (npr. z brezžično povezavo), tako da se alarm sproži hkrati na vseh javljalnikih v stavbi;
• se napajajo s hišno električno napeljavo in imajo tudi možnost, da se preklopijo na baterijski pogon, kadar zmanjka elektrike;
• imajo zvočno opozorilo, da so baterije prazne in jih je treba zamenjati;
• imajo zvočno opozorilo, da je treba javljalnik nadomestiti z novim, ker se je njegova življenjska doba iztekla;
• imajo priložena jasna navodila proizvajalca za montažo in varno uporabo.

Vzdrževanje javljalnikov CO

Če so baterije v javljalniku prazne, javljalnik ne zagotavlja več varnosti. Zato delovanje javljalnikov na baterije preverimo vsak mesec tako, da pritisnemo na testni gumb. 

Baterije v javljalniku zamenjamo skladno z navodili proizvajalca oziroma, ko se sproži opozorilo na javljalniku, da so baterije prazne. Tudi javljalniki imajo omejen rok uporabe, zato jih moramo zamenjati vsakih 5 let oziroma skladno z navodili proizvajalca. 

Če pride do nastajanja CO v bivalnih prostorih

Če se sproži zvočni alarm javljalnika CO, ne poskušamo najti izvora nevarnega plina, temveč takoj zapustimo dom in gremo na svež zrak. Šele ko smo na varnem zunaj stavbe, telefoniramo z mobilnega telefona ali od soseda v drugi stavbi na številko za klic v sili 112. Zunaj stavbe ostanemo toliko časa, dokler ne prispe osebje reševalnih služb in nam pomaga.