Šolska prehrana – več kot le obrok med poukom

Te se ne osredotočajo le na prehransko ustreznost obrokov, temveč tudi na trajnostne vidike prehranjevanja. Ob tem rezultati nedavne raziskave na 101 osnovni šoli kažejo, da ima sistem šolske prehrane velik, a še ne povsem izkoriščen potencial za spodbujanje trajnostnih prehranskih navad. V kosilih je tako zadovoljivo poskrbljeno za svežo zelenjavo in pitno vodo, medtem ko so stročnice, polnozrnata živila in kaše vključeni redkeje, nekoliko bolj pogosto pa nekatera beljakovinska živila živalskega izvora. Pri načrtovanju prehrane je poudarek na lokalnih in sezonskih živilih, ki se jih šole trudijo v večji meri uvrščati na jedilnike. Prehod na nove smernice tako prinaša številne priložnosti, da se šolska prehrana prepozna kot ključna družbena, zdravstvena in razvojna politika, ki zmanjšuje neenakosti, krepi socialni kapital v obliki različnih povezav šole v lokalnih okoljih ter postavlja temelje za zdravo in trajnostno prihodnost otrok in družbe.

Ob 80. obletnici svojega delovanja FAO ponovno potrjuje zavezanost k trajnostnemu razvoju prehranskih sistemov v sodelovanju z vsemi državami članicami. Ob Svetovnem dnevu hrane 2025 FAO poziva k globalnemu sodelovanju pri oblikovanju mirne, trajnostne in prehransko varne prihodnosti. S skupnimi prizadevanji vlad, organizacij, različnih sektorjev in skupnosti lahko preoblikujemo prehranske sisteme ter današnje izzive spremenimo v priložnosti za boljšo prihodnost vseh. FAO države članice spodbuja, naj se obeležitvi Svetovnega dne hrane pridružijo z organizacijo dogodkov in dejavnosti na nacionalni ravni ter s tem prispevajo k širjenju sporočila solidarnosti in skupnega delovanja za boljšo hrano in boljši svet. Več informacij najdete na naslednji povezavi.

Ob tej obeležitvi NIJZ 15. oktobra 2025 preko mreže Zdravih šol organizira strokovno srečanje z naslovom »Svetovni dan hrane 2025: Mleko in šolska prehrana za boljšo prihodnost«. Namenjeno je vsem, ki so vpeti v šolski prehranski sistem, z namenom, da poiščemo konkretne priložnosti za boljšo prihodnost naših otrok. Posebna pozornost bo namenjena vlogi ukrepa šolska shema sadja, zelenjave in mleka, ki pomembno prispeva k izboljšanju prehranskih navad otrok ter krepitvi lokalne preskrbe in prehranske pismenosti v slovenskih šolah.

Od dobrodelnih pobud do sistemske ureditve

Šolska prehrana na Slovenskem se je od prvih dobrodelnih pobud s strani premožnih posameznikov konec 19. stoletja razvila v pomemben del socialne in javnozdravstvene politike. V 20. letih prejšnjega stoletja so nastale prve mlečne kuhinje, po letu 1960 pa se je začela sistematično razvijati z obvezno vzpostavitvijo šolskih kuhinj ter z vpeljevanjem pomoči za otroke iz socialno šibkejših družin. Danes šolska prehrana v Sloveniji, pa tudi širše, velja za napreden sestavni del vzgojno izobraževalnega sistema, ki je strokovno, kadrovsko in zakonsko podprt ter predstavlja pomemben družbeni kapital. Neprestano vlaganje v razvoj, v sodelovanje sektorjev šolstva, zdravja, sociale in kmetijstva ter nenehno skupno iskanje najboljših rešitev ohranjajo njeno kakovost in dolgoročno vzdržnost. »Dostopnost zdrave prehrane v šolah je že dobro utemeljena kot pomemben dejavnik za ohranjanje zdravja in naslavljanja problematike otroške debelosti, medtem ko se širše naslavljanje ciljev trajnostnega razvoja še vzpostavlja. Ključno vodilo je, da jedilniki po novih smernicah niso le prehransko ustrezni in okoljsko vzdržno naravnani, temveč tudi realno izvedljivi, ekonomsko racionalni, kulturno vključujoči in vzgojno podprti« razlaga doc. dr. Matej Gregorič, prehranski raziskovalec z NIJZ in nadaljuje, »potrebno je razvijati celosten, sistemski pristop, ki vključuje tudi prilagoditve v javnem naročanju živil, organizaciji šolskih kuhinj, izobraževanju šolskega kadra, otrok in staršev ter sodelovanju z lokalnim okoljem«. Tako kot Slovenija se z izzivi današnjega časa na področju šolske prehrane sooča celoten prehranski sistem Evropske unije v okviru zelene in digitalne preobrazbe, kot jo predvideva Evropski zeleni dogovor, h kateremu se je zavezala tudi naša država.

Mladi kot “strokovnjaki” zdrave in trajnostne prehrane

V sodobnem času, ko se svet sooča z resnimi prehranskimi izzivi, postaja jasno, da prehrana ni le osebna izbira, temveč družbeno in kulturno vprašanje. Mladi pri tem igrajo ključno vlogo, saj ne gre le za pasivne prejemnike informacij, temveč za aktivne soustvarjalce sprememb. Z ustreznim znanjem in motiviranostjo ter vključevanjem v odločitve lahko postanejo ambasadorji zdrave in trajnostne prehrane v šolah, doma in v širši skupnosti. »Zdrave navade se ne razvijejo čez noč, temveč so rezultat sistematičnega učenja in izkušenj, ki se začnejo doma ter nadaljujejo v vrtcu in šoli« poudarja Maja Škrlj, dietetičarka z NIJZ. Poleg prehranske vzgoje doma, ki je odvisna od raznolikih pogojev, med drugim tudi od stopnje prehranske pismenosti v družinah, sta vrtec in šola ključni okolji za oblikovanje teh navad in nadaljuje: »Šolski obroki niso le hrana – so učni proces, ki oblikuje odnos do hrane, trajnost in spoštovanje do okolja«. Učinkovita vključitev mladih kot soustvarjalcev prehranskih praks zmanjšuje odpadke, povečuje sprejemanje lokalnih in sezonskih živil ter krepi kritično mišljenje o hrani. Aktivno sodelovanje pri pripravi obrokov, pri delu v šolskih vrtovih ali delavnicah za pripravo hrane daje mladim znanje in odgovornost, ki se prenese tudi v domače okolje.

Javno naročanje kot orodje za trajnost

Javno naročanje hrane v šolah in ostalih vzgojno-izobraževalnih zavodih je pogosto zapleteno in administrativno zahtevno. Še pred dvema desetletjema je obstajalo neposredno trgovanje vzgojno-izobraževalnih zavodov z lokalnimi pridelovalci, ki ga je prekinila uvedba pravil javnega naročanja hrane. Danes vemo, da bodo šolski obroki resnično podpirali zdravje in trajnost, če bodo zagotovljeni enostavni, digitalno podprti postopki javnega naročanja, ki bodo organizirani tako, da bodo nudili enakopraven vstop malih in lokalnih proizvajalcev in predelovalcev ter znova okrepili njihovo povezovanje. »Javno naročanje živil je vse bolj prepoznano kot pomembno orodje javne politike, ki lahko bistveno prispeva k preoblikovanju prehranskega sistema,  zmanjša odvisnost od industrijsko predelane globalne hrane ter prispeva h krepitvi kratkih oskrbnih verig« dodaja Neža Fras, raziskovalka z NIJZ ter nadaljuje »Trajnostno javno naročanje krepi trajnostno vedenje potrošnikov – še posebej v šolah – ter povečuje trajnost celotne verige preskrbe s hrano. Pri tem je ključno, da naročanje spodbuja prednostno izbiro ekoloških in lokalnih živil ter vključuje merila, ki nagrajujejo prehransko kakovost, kratke dobavne verige in trajnostno pridelavo«. Bolj celosten pristop lahko postopno sproži vzročno spremembo v prehranskem sistemu, saj lahko izboljša povezovanje akterjev, poveča učinkovitost naročanja, agroživilski sistem »od njive do šole« pa postane bolj povezan in trajnostno vzdržen.

Šola kot živ laboratorij zdravih in trajnostnih prehranskih navad

Prehrana v šoli je sestavni del vzgojno-izobraževalnega procesa, tekom katerega otroci pridobivajo znanja o zdravem življenjskem slogu, kulturnih vrednotah in spoštljivem odnosu do hrane in okolja. Šole lahko preko projektov, ukrepov, pobud sistematično krepijo prehransko in okolijsko pismenost, s šolskimi vrtovi, kuharskimi delavnicami, obiski kmetij in podobni mi aktivnostmi pa bogatijo predvsem praktične izkušnje. »Pomembno orodje pri tem je tudi Šolska shema sadja, zelenjave in mleka, ki otrokom omogoča brezplačno pokušanje in uživanje lokalno pridelanih in pogosto ekoloških živil. Ukrep spodbuja uživanje sadja in zelenjave ter mleka, krepi povezave z lokalnimi kmeti ter omogoča, da se prehranska vzgoja prepleta s praktičnimi izkušnjami in spoznavanjem izvora hrane, delavci v šolskih kuhinjah pa tako še bolj sodelujejo pri izvajanju šolskih kros-kurikulanrnih vsebin«, poudarja Vida Fajdiga Turk, raziskovalka z NIJZ in nadaljuje: »Takšne aktivnosti ne bogatijo le učnega procesa, ampak se pogosto prenašajo tudi v domače okolje. Otrok, ki je v šoli poskusil domača jabolka ali sodeloval pri pripravi zelenjavne jedi, bo o tem govoril s starši in s tem lahko spodbudil pogovor o zdravi prehrani. Pomembno je, da so otroci vključeni kot aktivni udeleženci in ne le opazovalci«. Dr. Matej Gregorič ob tem dodaja, da »ne smemo pozabiti, da takšne pobude vzpostavljajo mostove med kmetijstvom, zdravjem, izobraževanjem in okoljem ter zagotavljajo, da vsi skupaj delujejo za skupen cilj – zdravo, trajnostno in lokalno prehrano otrok«.

Eden od ključnih izzivov trajnostne šolske prehrane je tudi zmanjševanje odpadkov, predvsem ostankov hrane na krožnikih. Odpad, ki nastane med samo pripravo, je neizogiben in že dobro obvladovan, za zmanjševanje odpadne hrane, ki ostane po delitvi obrokov, pa je še veliko možnosti za optimizacijo. »Zavržki hrane, ki nastanejo po delitvi obrokov, so lahko posledica ne optimizirane količine posameznega obroka, največkrat pa so posledica pridobljenih prehranskih navad, pretirane izbirčnosti ter senzorične nesprejemljivosti nekaterih prehransko ustreznejših jedi« dodaja dr. Matej Gregorič in pojasnjuje »Mladi zavračajo predvsem bolj zdrave in trajnostne izbire. Z vključevanjem mladih v načrtovanje obrokov, spremljanje zavržkov ter ugotavljanje vzrokov zanje lahko dosežemo inovativne rešitve in večjo identifikacijo z zdravimi praksami. Dodatno pa lahko ta prizadevanja podprejo tudi starši, tako da tudi doma načrtujejo obroke, ki bodo čim bolj sledili veljavnim smernicam«. S pripravo in ponujanjem prehransko ustreznejših živil na način, ki bodo mladim všeč,  lahko povečamo sprejemanje zdravih in trajnostnih jedi ter tako dolgoročno oblikujemo prehransko kulturo širše skupnosti.

Obrok v šoli – ena najmočnejših oblik družbenega kapitala

V času naraščajočih socialno-ekonomskih razlik šolska prehrana presega svojo osnovno vlogo – ni le obrok med poukom, temveč celovit ukrep, ki zmanjšuje neenakosti, krepi zdravje ter spodbuja enake možnosti za vse otroke. V času sindemije kovida-19 se je izkazalo, da je za prenekaterega otroka, zlasti za tiste iz socialno šibkejših okolij, šola edini kraj, kjer prejmejo topel in uravnotežen obrok. Zato polno subvencioniranje šolske prehrane, ki ga je deležna približno tretjina všolanih otrok, ni zgolj socialna pomoč, temveč ključen varovalni mehanizem proti socialni izključenosti in orodje za zagotavljanje pravičnih pogojev za učenje in razvoj. Šolska prehrana koristi ne le otrokom, temveč tudi družinam in širši družbi – podpira zaposlovanje staršev, še posebej žensk, ki jim omogoča enakopraven vstop na trg delovne sile. Zaradi bolj zdravih prehranskih navad dolgoročno zmanjšuje obremenitev zdravstvenega sistema. Obenem z neposrednim povezovanjem šol ter lokalnih pridelovalcev in predelovalcev spodbuja lokalno pridelavo hrane, kar Slovenija kot edina med vsemi državami članicami EU posebej podpira že od leta 2012, ko je v sistem javnega naročanja hrane uvedla izjemo, ki spodbuja tovrstno neposredno povezovanje šol in bližnjih kmetij. »Med pomembnimi ukrepi, projekti in pobudami, ki dopolnjujejo sistem šolske prehrane, je tudi že omenjena Šolska shema EU. Brez dobro vzpostavljenega sistema šolske prehrane se ti ukrepi in projekti ne bi mogli izvajati tako učinkovito« pojasnjuje prim. doc. dr. Mojca Gabrijelčič Blenkuš, predstojnica Centra za proučevanje in razvoj zdravja na NIJZ ter ob tem dodaja, da »prav tovrstne pobude s povezovanjem šol in različnih deležnikov krepijo socialni kapital. Šole kot pomemben kupec hrane lahko lokalnim pridelovalcem povečujejo njihov ekonomski kapital. Z vzgojnimi vsebinami in šolskimi vrtovi spodbujajo prehransko pismenost in prenos tradicionalnih znanj pridelave hrane ter s tem krepijo kulturni kapital. Z okoljskim izobraževanjem, vključevanjem trajnostne prehrane in zmanjševanjem odpadkov pa prispevajo še k razvoju okoljskega kapitala«.

Lahko šolska prehrana (p)ostane temelj zdrave in srečne družbe?

Zdrav odnos do hrane, ki se začne oblikovati v otroštvu in spremlja človeka vse življenje, močno vpliva na njegovo zdravje, dobro počutje in tudi okolje, v katerem živi. Zavedati se moramo, da so vzgojno-izobraževalni zavodi eden največjih in bolje delujočih sistemov družbene prehrane (dnevno ponujajo cca 700.00 obrokov), ki imajo lahko veliko moč pri usmerjanju različnih s prehrano povezanih javnih politik. Prav zato je tako pomembno, da prepoznavamo njegovo vrednost ter ga ohranimo in nadgradimo le tam, kjer je to nujno, da bo še boljše izpolnjeval svoje funkcije. Tako imamo več možnosti, da bomo imeli zdrave otroke, vzgojene v kritične in odgovorne potrošnike. Zato prim. doc. dr. Gabrijelčič Blenkuš zaključuje,

»Šolski krožnik – dober zame in za planet« – raziskava razkrila potencial za bolj trajnostne šolske obroke

ARIS raziskovalni projekt »Šolski krožnik – dober zame in za planet (V4-2307)«, ki ga izvajajo Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Nacionalni inštitut za javno zdravje ter Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, kaže, da je tako organizacija prehrane kot tudi ponudba obrokov v šolah na zadovoljivi ravni, ostajajo pa še precejšnje možnosti za izboljšave predvsem v smeri trajnostnega prehoda. Anja Bolha, raziskovalka z Biotehniške fakultete UL, na osnovi presečne študije mesečnih jedilnikov ugotavlja, da »so kosila v primerjavi z malicami pogosteje vsebovala svežo zelenjavo (90 % kosil) medtem ko so bile malice bogatejše s sadjem (71 %). Na splošno je bila zastopanost stročnic (13 %) in polnozrnatih živil (14 %) nizka, medtem ko so bile kot bolj trajnostne izbire v okviru obroka skoraj vedno zagotovljene pitna voda ter sadje in/ali zelenjava«. Priporočila glede omejenega vključevanja beljakovinskih živil živalskega izvora so v skladu s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije ustrezno znižana tudi v novih slovenskih smernicah za šolsko prehrano, kar šole spodbuja k večji pozornosti in zmernosti pri njihovem vključevanju. Smernice svetujejo enkrat tedensko brezmesni dan, saj to prispeva k postopnemu prehodu k trajnostni prehrani in spodbuja prehransko raznolikost, zaenkrat to prakso izvaja manjši del šol. Raziskava je pokazala tudi, da je delež lokalnih in ekoloških živil v šolski prehrani še vedno majhen, čeprav šole izražajo interes za njihovo večjo vključitev. »Projekt kaže na velik potencial za spodbujanje bolj trajnostne prehrane, predvsem v vključevanju stročnic in zmanjševanju mesnih izdelkov, poudarja pa tudi pomen celostnega pristopa. Čeprav je povečanje ponudbe rastlinskih živil, kot so zelenjava in stročnice, nujen korak k bolj trajnostni prehrani, samo njihova prisotnost na jedilniku ne zagotavlja tudi njihovega zaužitja, saj ostaja sprejemljivost teh živil s strani otrok pomemben izziv, tako za šole kot tudi za starše«, poudarja vodja raziskave, prof. dr. Mojca Korošec z Biotehniške fakultete UL, in dodaja, da bodo »rezultati raziskave po zaključku projekta osnova za oblikovanje posodobljenih jedilnikov za šole, primernih za današnji čas in današnje mlade, ki ne bodo le prehransko ustrezni, temveč tudi okoljsko optimizirani in kulturno sprejemljivi«. Sicer pa prehod na bolj trajnostno prehrano v šolskem okolju poteka brez večjih težav.  Erika Barbo, organizatorica prehrane iz OŠ Danile Kumar je ob tem pojasnila: »Postopna prilagoditev na nove smernice je kljub nekaterim pomislekom potekala brez večjih posebnosti, saj je večina šol v večji meri že pred tem sledila usmeritvam, ki jih NIJZ izdaja v okviru strokovnega spremljanja prehrane. Šolske kuhinje pa ob upoštevanju svojih zmožnosti, tudi kadrovskih, uspešno usklajujemo šolske obroke z novimi priporočili«.