K debelosti prispeva tudi oglaševanje hrane
Omejevanje oglaševanja energijsko bogatih in hranilno revnih živilih otrokom je med pomembnejšimi ukrepi Nacionalnega programa o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje. Oglaševanje hrane je dokazani dejavnik, ki vpliva na prenajedanje in posledično (otroško) debelost. »Prodorne tržne prakse spodbujajo uživanje živilskih izdelkov z visoko vsebnostjo maščob, sladkorja in soli, s pomočjo spreminjanja okolja (transport, različna računalniška oprema in naprave, TV, mobilni telefoni) se pojavlja več sedenja. Trženje hrane in pijač otrokom deluje tako, da zavaja prehransko znanje otrok, spreminja njihovo naklonjenost posameznim živilom, njihove potrošniške navade, prehranske navade in razmerje med zaužitimi živili,« je poudarila prim. doc. dr. Mojca Gabrijelčič z NIJZ in dodala, da oglaševanje hrane poleg zamenjave blagovne znamke znotraj iste skupine živil vpliva tudi na menjavo vrste živil, npr. sadje zamenjamo s sladkarijami. Dokazano je tudi, da oglaševanje visoko mastne, sladke in slane hrane bolj vpliva na otroke, ki imajo višje vrednost indeksa telesne mase. Še posebno je zaščita pred trženjem pomembna za tiste, ki so socialno ekonomsko ali drugače prikrajšani.
Da oglaševanje živil otrokom predstavlja resen problem v Sloveniji, je pokazala tudi obsežna raziskava Inštituta za nutricionistiko. »V raziskavi smo zajeli 12 mesecev programa na najpomembnejših TV kanalih v Sloveniji. V tem času je bilo predvajanih preko 93.000 oglasov za živila. Še posebej zaskrbljujoči so bili rezultat vrednotenja oglasov, predvajanih v obdobjih, ko so pred televizijskimi zasloni predvsem otroci stari od 4 do 9 let. Ugotovili smo, da so 96 % oglaševanja živil tem času predstavljali oglasi za živila, katerih oglaševanje otrokom bi bilo ob upoštevanju priporočil Svetovne zdravstvene organizacije prepovedano. Kar 77 % takšnega oglaševanja je povezanega z oglaševanjem sladkarij, katerih oglaševanje otrokom se odsvetuje – ne glede na njihovo hranilno sestavo,« je povedal doc. dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko in dodal: »V okviru raziskave smo spremljali tudi oglaševanje živil v obdobjih, ko so pred televizorji predvsem otroci, stari med 10 in 14 let. Tudi pri oglaševanju tej starostni skupini je bilo najbolj izrazito oglaševanje sladkarij (43 %), sledilo pa mu je oglaševanje pijač (10 %) in piškotov (8 %). Celokupno je bilo kar 81 % oglaševanja tej starostni skupini povezega s promocijo živil, ki niso izpolnjevala meril Svetovne zdravstvene organizacije za oglaševanje otrokom.«
Priporočila Svetovne zdravstvene organizacije
Eno izmed glavnih priporočil SZO za zaustavitev otroške debelosti je zmanjšati izpostavljenost otrok takšnemu oglaševanju. V Sloveniji smo na podlagi Direktive 2010/13 EU o avdiovizualnih medijskih storitvah leta 2011 sprejeli Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (Ur.L.RS, 87/2011, 84/2015). V zakonu je navedeno, da morajo ponudniki avdiovizualnih komercialnih sporočil oblikovati pravila ravnanja v zvezi z neprimernimi avdiovizualnimi komercialnimi sporočili, ki spremljajo programske vsebine, namenjene otrokom ali so njihov del, o živilih, katerih prekomerno uživanje v celotni prehrani ni priporočljivo. Pravila ravnanja pa morajo biti oblikovana v skladu s prehranskimi smernicami, ki jih je v juliju 2016 objavilo Ministrstvo za zdravje RS (Prehranske smernice za oblikovanje pravil ravnanja za zaščito otrok pred neprimernimi komercialnimi sporočili).
Razvrščanje ali klasifikacija živil je opredelitev živil glede na njihovo hranilno sestavo z namenom preprečevanja bolezni in spodbujanja zdravja, kot ga priporoča SZO. Smernice živila razvrščajo v 18 skupin. Živila so razvrščena glede na vsebnost skupnih maščob, nasičenih maščob, skupnih in dodanih sladkorjev in soli. Oglaševanje je neprimerno tudi, če izdelek vsebuje 1 g na 100 g skupnih maščob v obliki industrijsko izdelanih transmaščobnih kislin ali alkohol. V skladu s smernicami ni primerno spodbujati uživanja živil kot so čokolada in bonboni, sladka peciva in izdelki, energijske pijače in sladoled. Za večino živil so omejitve določene glede na vsebnost posameznih hranil.