Življenje brez nasilja: pravica vsake ženske

Nasilje nad ženskami je ena najpogostejših sistematičnih kršitev človekovih pravic žensk po vsem svetu. Gre za dejanje, ki posega v dostojanstvo žensk ter prispeva k poglabljanju družbenih neenakosti in neenakosti med spoloma. Preprečevanje in obravnava nasilja zahtevata celovit pristop, ki vključuje ozaveščanje splošne in strokovne javnosti, izobraževanje in usposabljanje strokovnjakov s področij zdravstva, socialnega varstva, policije, pravosodja in izobraževanja, dostop do podpore ter učinkovite sistemske ukrepe.

Izjemno pomembno je naslavljanje družbenih neenakosti, spolnih stereotipov in predsodkov, ki ohranjajo neravnovesje moči med spoloma in prispevajo k normalizaciji nasilja. Stereotipi o vlogah žensk in moških ter globoko zakoreninjeni predsodki pogosto vplivajo na odzive družbe in institucij, kar dodatno otežuje zaščito žrtev ter učinkovito preprečevanje nasilja. Le z odpravo strukturnih vzrokov za nasilje in spodbujanjem enakosti spolov je mogoče doseči trajne spremembe ter ustvariti varno in pravično družbo za vse.

Nasilje v družini in nasilje nad ženskami kot kršitev človekovih pravic

»Nasilje nad ženskami in nasilje v družini pomenita kršitev temeljnih pravic, kot so pravica do človekovega dostojanstva, pravica do življenja in osebne celovitosti, prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravica do svobode in varnosti, pravica do varstva osebnih podatkov, pravica do nediskriminacije, vključno zaradi spola, ter pravice otroka, kot so določene v Listini in Konvenciji o otrokovih pravicah.«

UL L, 2024/1385, 24.5.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2024/1385/oj

Nasilje vpliva na telesno in duševno integriteto posameznice, hkrati pa pomembno posega v njene osnovne človekove pravice. Posledice nasilja se pogosto ne kažejo samo v eni dimenziji, temveč na več področjih hkrati. Človekove pravice so med seboj povezane in soodvisne, zato kršitev ene pravice vpliva tudi na uresničevanje drugih. Tako lahko na primer ogrožanje zdravja – bodisi telesnega ali duševnega – vpliva na varnost, zmožnost sodelovanja v družbenem in poklicnem življenju ter na možnost svobodnega odločanja. Prav tako lahko posegi v zasebnost, kot so nadzor, omejevanje stikov ali dostopa do informacij, vplivajo na avtonomijo in dostojanstvo ženske. Celostno razumevanje nasilja vključuje upoštevanje njegovega vpliva na različne vidike življenja.

Nasilje nad ženskami skozi prizmo Evropske konvencije o človekovih pravicah

Nasilje nad ženskami in nasilje v družini lahko vključujeta ravnanja, ki neposredno ogrožajo življenje ali osebno varnost posameznice. Osebe, ki živijo v nasilnem odnosu, pogosto doživljajo izjemno omejevanje osebne svobode – od nadzora nad tem, kje se nahajajo ali gibljejo, do prikritega nameščanja sledilnih naprav ter nadzora komunikacije, vse do popolne socialne izolacije. Strah in ujetost zmanjšujeta občutek varnosti, kar predstavlja resen poseg v temeljne človekove pravice.

5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah

Pravica do svobode in varnosti
»1. Vsakdo ima pravico do osebne svobode in varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostosti razen v primerih, ki so določeni z zakonom in v skladu s postopkom, ki je določen z zakonom. «

V najskrajnejših primerih lahko nasilje nad ženskami vodi v femicid, najhujšo obliko nasilja na podlagi spola, ki pomeni umor ženske zaradi njenega spola in odraža globoko zakoreninjeno neenakost ter neravnovesje moči med spoloma.

2. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah

 Pravica do življenja
»1. Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje namerno odvzeto /…/.«

Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja predstavlja temeljni del človekovega dostojanstva in osebne avtonomije. Varuje zasebno sfero življenja ženske – njene odnose, dom, občutek varnosti in zasebnost komunikacije. V kontekstu nasilja v družini ima ta pravica posebno težo, saj so prav ti vidiki pogosto neposredno ogroženi. Kršitve v zasebnem prostoru, kjer bi se posameznica morala počutiti varno, pomenijo enega najresnejših posegov v njeno integriteto in temeljne pravice.

8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah

Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja

»1. Vsakdo ima pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja.«

Dostojanstvo, enakost in nediskriminacija

Nasilje v družini in nasilje nad ženskami neposredno posegata v dostojanstvo posameznic in lahko vodita v neenako obravnavo, zlasti kadar sta prepletena s spolom, starostjo, socialnim položajem ali drugimi osebnimi okoliščinami. Načeli enakosti in nediskriminacije sta ključni pri zagotavljanju, da ima vsaka oseba enako možnost dostopa do zaščite, podpore in uveljavljanja svojih pravic. S tem predstavljata temeljni mehanizem za preprečevanje nadaljnjih oblik neenakosti in za zagotavljanje pravičnega obravnavanja vseh žrtev nasilja.

14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah

Prepoved diskriminacije
»Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to Konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine.«

Prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja

V okoliščinah nasilja v družini in nasilja nad ženskami lahko pride do ravnanj, ki pomenijo ponižujoče ravnanje ali drugačen poseg v telesno ali duševno celovitost osebe. To je še posebej izrazito v primerih ponavljajočega se fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja, kjer je oseba izpostavljena dolgotrajnemu trpljenju, strahu, poniževanju in izgubi nadzora nad lastnim življenjem.

3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah

Prepoved mučenja
»Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati.«

Pravica do pravnega varstva in poštenega postopka

Učinkovita obravnava prijav nasilja v družini ter zagotovljen dostop do pravnih sredstev sta ključna za varstvo pravic žrtev. Če institucije ne ukrepajo hitro, strokovno in nepristransko, je žrtvi odvzeta možnost, da bi v poštenem postopku uveljavljala svoje pravice in dobila ustrezno zaščito.

6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah

Pravica do poštenega sojenja
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče.«
(člen nadaljuje z določbami o kazenskem postopku in procesnih jamstvih)

13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah

Pravica do učinkovitega pravnega sredstva

»Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, ki jih priznava ta Konvencija, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«

Celosten pristop k obravnavi nasilja v družini zahteva jasno prepoznavanje vseh posegov v temeljne človekove pravice ter zavezanost institucij, da z učinkovitim, dostopnim in nediskriminatornim delovanjem zagotovijo varnost, dostojanstvo in enako obravnavo vseh, ki so nasilju izpostavljeni.

Nasilje nad ženskami (telesno, spolno, psihično) povzroča resne kratkoročne in dolgoročne telesne, duševne, spolne in reproduktivne zdravstvene težave žensk, hkrati pa vpliva tudi na zdravje in počutje njihovih otrok. Poleg neposrednih zdravstvenih posledic ima tovrstno nasilje tudi pomembne socialne in ekonomske učinke, ki obremenjujejo posameznice, njihove družine ter širšo družbo; tudi zdravstveni sistem (Svetovna zdravstvena organizacija, 2024).

Nasilje nad ženskami in nasilje v družini pomenita resno kršitev človekovih pravic, saj posegata v temeljne pravice do varnosti, telesne in duševne celovitosti, dostojanstva ter enakosti. Takšna ravnanja preprečujejo uresničevanje drugih pravic do zdravja, izobraževanja in učinkovite podpore ter dostopa do pravnega varstva. Zagotavljanje okolja, v katerem se pravice žensk dosledno spoštujejo in varujejo, zahteva usklajen pristop državnih institucij, podpornih služb in širše družbe, ki mora prepoznati nasilje kot neskladno s temeljnimi načeli človekovih pravic in enakosti.

Glasovi žensk, ki so preživele nasilje, so temelj razumevanja razsežnosti problema in oblikovanja učinkovitih odzivov. Njihove izkušnje razkrivajo, kako globoko nasilje posega v telesno in duševno zdravje, pa tudi v varnost, dostojanstvo in enakost. Zagotavljanje varnih prostorov, zaupanja vrednih storitev in dostopnih virov pomoči zato ni zgolj vprašanje socialne politike ali solidarnosti – gre za izpolnjevanje temeljne obveznosti države do varstva človekovih pravic. Država mora zagotoviti sistem, ki ženskam omogoča okrevanje, pravičnost in ponovno pridobitev nadzora nad lastnim življenjem.

Vsaka ženska ima pravico do varnosti, spoštovanja in življenja brez nasilja. Pomembno je, da spregovorimo, prisluhnemo in ukrepamo – zase in za druge.

Uresničevanje spolnih in reproduktivnih pravic žensk: za dobro zdravje in kakovostno življenje brez spolnega in reproduktivnega nasilja

Ko dom postane najnevarnejši prostor za ženske

Vsak stik z zdravstvenim sistemom je (lahko) priložnost za pomoč osebi, ki doživlja nasilje