Svetovna zdravstvena organizacija Slovenijo prepoznava kot primer dobre prakse, kar potrjuje, da dolgoročna vlaganja v univerzalnost, solidarnost in vključujoče javnozdravstvene politike prinašajo oprijemljive rezultate.
Udeleženci so se strinjali, da uspehi niso rezultat enega samega ukrepa ali ene institucije, temveč odsev dolgoročnega, usklajenega delovanja zdravstvenega sistema, drugih resorjev, lokalnih skupnosti, stroke in civilne družbe. Neenakosti v zdravju so namreč v veliki meri posledica širših družbenih okoliščin, zato njihovo zmanjševanje zahteva celosten pristop, ki presega zgolj zdravstveno politiko in vključuje tudi ukrepe na področju socialne varnosti, izobraževanja, okolja, bivanjskih pogojev in zaposlovanja.
Pomemben zaščitni dejavnik ostaja univerzalno dostopen javni zdravstveni sistem. Ključno vlogo ima močno primarno zdravstveno varstvo, ki predstavlja eno izmed osrednjih prednosti slovenskega sistema. Strategija razvoja primarnega zdravstva do leta 2031 ter ukrepi za krepitev kadrovskih zmogljivosti v družinski in urgentni medicini postavljajo temelje za bolj odziven in vključujoč sistem.
K zmanjševanju neenakosti pomembno prispevajo tudi široko dostopni preventivni in presejalni programi, ki dosegajo visoko vključenost prebivalstva. Sistematično spremljanje podatkov omogoča prepoznavanje skupin z nižjo udeležbo in razvoj ciljno usmerjenih ukrepov. Posebno vlogo imata patronažno varstvo in babištvo, zlasti pri skrbi za matere, novorojenčke, starejše in bolnike po odpustu iz bolnišnic.
Na področju duševnega zdravja Slovenija sledi sodobnim skupnostnim pristopom in deinstitucionalizaciji. Program MIRA in nove zakonodajne rešitve na področju psihoterapije predstavljajo pomemben korak k bolj dostopni obravnavi, ob sočasnem spremljanju učinkov v praksi. Pomemben dejavnik pravičnosti ostaja tudi zdravstvena pismenost, ki jo naslavlja Nacionalna strategija zdravstvene pismenosti 2025–2035 z akcijskim načrtom.
Generalni direktor NIJZ Branko Grabrovec je poudaril, da analize neenakosti niso zgolj raziskovalno orodje, temveč podlaga za konkretne odločitve: »Neenakosti v zdravju so kompas za bolj ciljno, pravično in učinkovito ukrepanje — tako v zdravstvu kot tudi na področjih okolja, podnebnih sprememb in regionalnega razvoja.« Podatki kažejo, da v Sloveniji še vedno obstajajo razlike med družbenimi skupinami: moški z nizko izobrazbo imajo do 2,6-krat višjo stopnjo umrljivosti kot visoko izobraženi, pri ženskah je vrzel manjša, vendar prisotna. Osebe z nižjim socialno-ekonomskim statusom ter moški redkeje ali pozneje poiščejo pomoč na področju duševnega zdravja. Prisotne so tudi regijske razlike, predvsem v dostopnosti storitev, duševnem zdravju in okoljskih obremenitvah, pri čemer so vzhodne in obrobne regije pogosto v slabšem položaju.
Direktorica organizacije EuroHealthNet Caroline Costongs je ob predstavitvi evropskega poročila poudarila, da socialne neenakosti v zdravju v Evropi večinoma ostajajo, »Slovenija pa je trenutno edina država, kjer je viden hkraten napredek v izboljšanju zdravja vseh skupin in zmanjševanju razlik.«
Strokovnjaki so med prihodnjimi izzivi izpostavili omejevanje dostopnosti najbolj škodljivih izdelkov, kot so tobak, alkohol in izdelki z visoko vsebnostjo sladkorja, ter okrepljene ukrepe za preprečevanje debelosti otrok. Nadaljnji razvoj bo moral upoštevati tudi dolgoročno finančno vzdržnost sistema in demografske spremembe.
Udeleženci so sklenili, da zmanjševanje neenakosti v zdravju krepi zaupanje, socialno kohezijo in dolgoročno odpornost družbe ter predstavlja enega ključnih ciljev trajnostnega razvoja. Slovenija z dosedanjimi rezultati dokazuje, da je z usklajenimi politikami in sodelovanjem različnih deležnikov mogoče graditi pravičen in zdrav sistem za vse.
