Steklina

Povzročitelj

Steklino povzroča virus, ki prizadene osrednje živčevje toplokrvnih živali in človeka.

Epidemiologija

Poznani sta dve obliki stekline, gozdna (silvatična) in mestna (urbana). Rezervoar silvatične stekline so  mesojede divje živali, predvsem lisice in rakuni, pogosto tudi srnjad, kune, divje svinje in netopirji. Urbano steklino prenašajo domače živali, predvsem psi in mačke, lahko tudi govedo, konji, ovce, zajci, svinje.

Prisotnost virusa pri živalih predstavlja stalno nevarnost za ljudi.

Steklina je, kljub dolgoletnemu zatiranju in možnosti uporabe cepiva, razen v nekaj državah, še vedno zelo razširjena po vsem svetu. Veliko tveganje za okužbo je predvsem v Aziji, Afriki, južni Ameriki in vzhodni Evropi. Letno zaradi stekline po svetu umre približno 55.000 ljudi, od tega je skoraj polovica otrok.

V severni Ameriki in v tistih državah Evrope, kjer so v 80. letih prejšnjega stoletja pričeli sistematično zatiranje stekline pri divjih živalih, so zabeležili drastično upadanje stekline. Redki smrtni primeri med ljudmi v Evropi so večinoma posledica ugriza steklega psa pri potnikih iz Afrike in Azije.

V Sloveniji je bila urbana steklina izkoreninjena kmalu po drugi svetovni vojni z uvedbo obveznega cepljenja psov proti steklini in drugih veterinarskih ukrepov. Med letoma 1946 in 1950 je za urbano steklino v Sloveniji umrlo 14 oseb, od leta 1950 pa nihče več. Število steklih živali je v Sloveniji začelo upadati z uvedbo cepljenja lisic z vabami, ki vsebujejo oslabljen živ virus. Največ primerov stekline je bilo  ugotovljenih pri lisicah, posamezni primeri pa tudi pri drugih divjih in domačih živalih (jazbec, pes, konj, govedo). Zadnji primer stekline pri živalih je bil ugotovljen januarja 2013. Jeseni 2014 je bil ugotovljena steklina pri kuni, katere povzročitelj je bil cepni sev virusa, ki ga vsebuje  vaba za cepljenje lisic proti steklini.

Slovenija se je v letu 2016 proglasila za državo, prosto stekline. Proste stekline so tudi vse naše sosednje države (Italija, Avstrija, Madžarska in Hrvaška).

Preprečevanje stekline

Ukrepe za zaščito ljudi pred steklino v sodelovanju izvajata veterinarska in zdravstvena služba. Med te ukrepe spadajo:

• registracija in cepljenje psov, cepljenje lisic z vabami (v Sloveniji se sedaj ne izvaja več), preiskave živali na prisotnost virusa stekline;
• cepljenje izpostavljenih ljudi, ki so pri svojem delu (veterinarji, lovci, gozdarji, laboratorijski delavci) ali pri izobraževanju izpostavljeni virusu stekline, in za potnike po državah, kjer obstaja tveganje za okužbo s steklino;
• takojšnja oskrba rane in cepljenje ljudi, ki so bili v tveganem stiku za steklino, da preprečimo razvoj te bolezni po izpostavljenosti.

V Sloveniji cepljenje proti steklini izvajajo v specializiranih antirabičnih ambulantah na območnih enotah Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).

Steklina pri človeku

Način okužbe

Človek se lahko okuži z ugrizom okužene ali stekle živali, pri kontaktu poškodovane kože ali sluznice s slino okužene ali stekle živali, preko opraskanine, preko sluznice dihal v votlinah, kjer so številni netopirji in pri delu z virusi stekline v laboratoriju.

Stekline ne moremo dobiti pri stiku s krvjo, urinom ali blatom stekle živali. Prenos  s človeka na človeka je možen s transplantacijo organov, preko placente, pri izvajanju zdravstvene pomoči, zaradi človeškega ugriza, saj je bolnik s steklino kužen. Virus ostane na mestu poškodbe nekaj dni do nekaj tednov, nato  potuje po živcih do osrednjega živčevja, kjer povzroči poškodbo živčnih celic. Nato se razširi ter naseli v slinavkah ter v različnih drugih organih.

Inkubacija in potek bolezni

Bolezen pri človeku poteka v več obdobjih:

1. obdobje – inkubacija (čas od okužbe do znakov bolezni): je lahko kratka (nekaj dni) ali pa ekstremno dolga (tudi do več let),  povprečno nekaj tednov ali mesecev. Odvisna je predvsem od mesta ugriza oziroma vstopa virusa v organizem. V času inkubacije bolniki nimajo težav.

2. obdobje – začetni znaki bolezni: se začne, ko virus potuje proti hrbtenjači in osrednjemu živčevju, znaki trajajo 2 do 10 dni, bolniki imajo neznačilne simptome, kot so vročina, glavobol, slabost, bruhanje, utrujenost, bolečine ali nenormalni občutki (ščegetanje, zbadanje, mravljinčenje, otrplost) na mestu ugriza, vedenjske motnje, nemir, razdražljivost, preplašenost, depresija, neješčnost, nespečnost, strah, agresivnost.

3. obdobje – prizadetost živčevja: traja 2 do 7 dni in lahko poteka kot:

• furiozna oblika: pretirana vzdražljivost, krči, hidrofobija (strah pred vodo, sprva pri pitju tekočine in pozneje pri poskusu požiranja) zaradi krčev v mišicah požiralnika, strah, zmedenost, delirij, halucinacije, hitro dihanje, pretirano slinjenje; bolnik umre v komi teden dni po pojavu simptomov zaradi splošne ohromitve in srčnožilne odpovedi.
• paralitična oblika: ohlapne ohromitve mišic, visoka vročina, zaprtje in zastoj urina, redko hidrofobija; traja lahko mesec dni, smrt nastopi zaradi ohromitve mišic jezika, žrela, grla in dihalnih mišic.

Zdravljenje

Steklina se praktično vedno konča s smrtjo. V vsej zgodovini spremljanja bolezni je opisanih samo nekaj primerov, da so bolniki preživeli. Za zdravljenje stekline ni zdravila, zato so vsa prizadevanja usmerjena v preprečevanje.

Kaj je potrebno storiti, kadar nas poškoduje žival?

Pustimo, da kri nekaj časa teče iz rane, s čistim robcem ali sterilno gazo obrišemo slino proč od rane, nikakor ne preko nje. Rano temeljito speremo z milom pod čisto tekočo vodo in jo povijemo  s sterilnim povojem. Takoj obiščemo  zdravnika, da bo rano dokončno oskrbel in po potrebi opravil cepljenje proti tetanusu. Če bo ocenil, da je potrebno, nas bo napotil v antirabično ambulanto pristojne območne enote NIJZ. Pozanimamo se, kdo je lastnik živali.

Postopek obravnave v antirabični ambulanti

Od poškodovanca pridobimo čim več informacij o okoliščinah izpostavitve. Ocenimo, ali je bila oseba v tveganem stiku za steklino.

V primeru, da pri znani živali, ki je povzročila poškodbo, postavimo sum na steklino, zaradi preveritve tega suma obvestimo lastnika živali in veterinarsko inšpekcijo. Žival mora biti pod veterinarskim nadzorom deset (dvajset) dni od poškodbe.

Cepljenje proti steklini pri ljudeh izvedemo glede na oceno, kako tvegan za steklino je bil stik človeka z živaljo ter katera žival in v kateri državi je povzročila poškodbo. Zaradi migracije ljudi in živali obstaja stalna nevarnost vnosa stekline z območij, kjer se ta bolezen pojavlja.

Poškodovano osebo cepimo proti steklini v primeru, ko je potrjena izpostavljenost virusu stekline. Prav tako cepimo osebo, ki jo je poškodovala žival s sumom na steklino, pa veterinarski nadzor te živali ni možen. Cepimo tudi osebo, pri katerih je prišla vsebina (tekočina) vabe za cepljenje lisic v stik s poškodovano kožo ali sluznico in v nekaterih primerih stika osebe z netopirji.

Antibarične ambulante na območnih enotah Nacionalnega inštituta za javno zdravje in delovni časi ambulant so objavljeni na naslednji povezavi.

Gradivo:

• Preprečevanje stekline pri ljudeh (nacionalne smernice)
• Več o steklini pri živalih najdete na naslednji povezavi
• Osnovne informacije o cepljenju proti steklini
• Cepiva proti posameznim boleznim – Steklina