Kako se prenaša?
Prenos povzročitelja je kapljičen, kar pomeni, da se širi z drobnimi kapljicami, ki se iz ust in nosu sproščajo ob kihanju, kašljanju, ko kapljice prepotujejo razdaljo do enega metra. Zato so za prenos najbolj nevarni zelo tesni, dolgo časa trajajoči stiki z bolnikom.
Večje tveganje za okužbo imajo osebe, ki so bile v stiku z izločki iz bolnikovih ust ali nosu, npr. ob uporabi istega jedilnega pribora, posod, kozarcev, so se z bolnikom poljubljale. Če so se poljubile samo na prijateljski način – usta na lice, je verjetnost prenosa zelo majhna, tvegano poljubljanje za prenos meningokoka je, ko se stikata ustni sluznici. Večje tveganje za okužbo ima tudi zdravstveno osebje, ki je prišlo v tesnejši kontakt z bolnikom (na primer oživljanje, umetno dihanje, intubacija brez ustrezne osebne varovalne opreme…), sošolci v šoli in vrtcu, s katerimi je bil oboleli v tesnejših socialnih stikih in najbližji prijatelji, vojaški kolektivi in otroci ter mladostniki v internatih – predvsem tisti, ki spijo v istem prostoru. Glavni vir okužb je običajno zdrav nosilec, ki običajno sam ne zboli.
Od okužbe do bolezni običajno minejo trije do štirje dnevi
Od okužbe do izbruha bolezni lahko mine od dva do deset dni, običajno pa tri do štiri dni. V tem času prodrejo meningokoki v kri in krožijo po telesu. Tako se naselijo tudi v možganskih ovojnicah, kjer povzročajo gnojno vnetje.
Bolezen se običajno začne zelo naglo. Bolniku se lahko v nekaj urah stanje zelo poslabša. Temperatura zelo naglo naraste do 39 stopinj Celzija in več, prisoten je močan glavobol, bruhanje, trd vrat in mrzlica. Včasih je bolnik že po nekaj urah nezavesten. Na koži se lahko pojavi izpuščaj v obliki drobnih podkožnih krvavitev.
Posebno huda oblika je meningokokna sepsa, ki se začne zelo hitro, bolnikovo stanje se slabša iz ure v uro.
Dovzetnost za bolezen je nizka, zmanjšuje se s starostjo
Dovzetnost za bolezen je nizka in se zmanjšuje s starostjo. Za okužbo so najbolj dovzetni majhni otroci in mladostniki. Posebej dovzetne pa so osebe z okrnjeno imunostjo.
Zdravljenje z antibiotiki in cepljenje
Obolenje je resno in zahteva hitro prepoznavo in ustrezno antibiotično zdravljenje. V večini primerov je potrebno bolnišnično zdravljenje. Proti meningokoknim okužbam je na voljo cepljenje, ki je priporočeno za osebe z zdravstveno indikacijo (t.j. osebe brez vranice, osebe s pomanjkanjem komplementa in nekatere osebe po presaditvi krvotvornih matičnih celic), za zaposlene, ki službeno potujejo na območja, kjer se meningokokne okužbe pojavljajo endemično in zaposlene, ki so pri delu v laboratoriju lahko izpostavljeni okužbi z meningokoki ter za potnike, ki potujejo na endemična območja, kjer se pojavlja meningokokni meningitis (za romarje v Meko v času Hajja je cepljenje proti meningokoknim okužbam obvezno).