Pogosta vprašanja in odgovori glede azbesta

Z imenom azbest poimenujemo vrsto naravnih silikatnih mineralnih vlaken. Po kemijski sestavi so to spojine silikata z železom, aluminijem, magnezijem, kalcijem, natrijem. Silikatni minerali imajo obliko finih, dolgih, vzporednih vlaken in snopov. Azbest se nahaja ponekod v naravi  v zemeljskih plasteh.

V okolju najdemo v glavnem dve skupini azbesta. Prva je serpentin (krizotil ali beli azbest), ki je kemično manj odporen in se v tkivu delno razgrajuje. Vlakna se cepijo na tanjša in se kodrajo ter se ustavijo v pljučnih mešičkih. Druga vrsta azbesta je amfibol (krokidolit ali modri azbest, amozit ali rjavi azbest, antofilit). Njegova vlakna so trša, bolj odporna in se ne kodrajo ter kot iglice potujejo do pljuč ter do poprsnice.

Azbest je najbolj nevaren, če azbestna vlakna, ki so se sprostila v zrak, vdihavamo. Vdihana azbestna vlakna se lahko kopičijo v pljučih in tam ostanejo. To lahko povzroča vnetje in brazgotinjenje pljuč in poprsnice ter lahko tudi rakotvorne spremembe.

Po razvrstitvi Mednarodne agencije za raziskavo raka (IARC) sodijo vsa azbestna vlakna v 1. skupino rakotvornih snovi.

Azbestna vlakna, ki pridejo v pljuča, povzročajo vnetje in brazgotinjenje pljuč ter poprsnice. Azbest povzroča raka pljuč ter raka poprsnice in potrebušnice (maligni mezoteliom), raka grla in jajčnikov, povezujejo ga tudi z raki prebavil. Ne zboli vsak, ki je izpostavljen azbestu, na splošno velja: večja kot je izpostavljenost, večja je možnost za razvoj škodljivih učinkov na zdravje. Škodljive učinke azbesta  poveča kajenje. Za maligni mezoteliom je ugotovljeno, da lahko nastane tudi zaradi majhne izpostavljenosti azbestu.

Podatki o škodljivih učinkih azbesta zaradi zaužitja so manj jasni, vendar podatki iz razpoložljivih epidemioloških študij in študij na živalih ne kažejo na povečano tveganje za raka (npr. zaradi zaužitja azbesta s pitno vodo). Dosedanji podatki kažejo, da je prehajanje azbestnih vlaken, ki jih zaužijemo preko pitne vode, skozi steno prebavil izjemno majhno. Prehajanje vlaken ni tolikšno, da bi povzročalo lokalni ali sistemski učinek na zdravje.

Dokler so nepoškodovani, azbestni materiali niso nevarni. Nevarni postanejo, če se poškodujejo, se drobijo, pokajo, luščijo, oz. če jih lomimo, režemo, vanje vrtamo ali jih kakorkoli poškodujemo.

Enkratna izpostavljenost azbestnim vlaknom v zraku na splošno ni resno tveganje, razen v skrajnih okoliščinah z zelo veliko koncentracijo azbestnih vlaken v zraku. Manjša kratkotrajna izpostavljenost zelo redko povzroči bolezen. Možnost, da bi zboleli zaradi enkratne ali kratkotrajne izpostavljenost azbestnim vlaknom, je zelo majhna.

Večina ljudi (ki nismo bili poklicno izpostavljeni) nas je bila v preteklosti že kdaj v stiku z azbestnimi vlakni.

Varne meje za izpostavljenost azbestnim vlaknom ni. Na splošno pa velja: čim večja je izpostavljenost, večja je možnost za razvoj škodljivih učinkov na zdravje. Kajenje poveča škodljive učinke azbesta.

Ne zboli vsak, ki je bil izpostavljen.

Običajno se bolezni, povezane z azbestom, kot na primer azbestoza in pljučni rak, razvijejo po dolgotrajni, večmesečni ali večletni izpostavljenosti na delovnem mestu.

Drugače pa je pri raku, tako imenovanem malignem mezoteliomu, za katerega so ugotovili, da se lahko razvije tudi zaradi majhne izpostavljenosti.

Bolezni se pojavijo po več letih ali desetletjih po izpostavljenosti. To obdobje (od izpostavljenosti do pojava bolezni) imenujemo latentna doba.

Več dejavnikov vpliva na to, ali bo človek zbolel, ali ne. Razen stopnje in trajanja izpostavljenosti so pomembne tudi biološke lastnosti organizma, ki določajo dovzetnost za učinke azbesta. Tudi kajenje  poveča škodljive učinke azbesta.

Večina ljudi, ki so bili izpostavljeni azbestu, ne zboli. Ljudje, ki zbolijo, so azbestnemu prahu večinoma izpostavljeni dalj časa in večjim koncentracijam, najpogosteje na delovnem mestu.

Predvsem v urbanih okoljih so azbestna vlakna v minimalni meri, v sledovih, prisotna praktično povsod (npr. zaradi gradbenih del – rušenj, odstranjevanj azbestnih materialov…) in se jim v življenju popolnoma ne moremo izogniti. Azbestna vlakna se namreč v okolju iz zraka posedajo na tla, v suhih pogojih se lahko s tal ponovno dvigajo v zrak in potujejo zlasti z vetrom tudi na velike razdalje.

Glede nosečnosti in dojenja je ameriška inštitucija US Agency for Toxic Substances & Disease Registry objavila, da ni verjetno, da bi bila zarodek in otrok izpostavljena azbestu preko posteljice ali z mlekom matere.

Ker so azbestne cevi v Sloveniji stare in se njihova življenjska doba izteka ali se je že iztekla, prihaja do pogostejših poškodb na ceveh. V naših krajih se večinoma na notranji strani cevi (zaradi dokaj trde vode) naredi obloga vodnega kamna, ki preprečuje sproščanje azbestnih vlaken v pitno vodo. Dokler so cevi nepoškodovane in še zlasti, če so obložene z vodnim kamnom, ni nevarnosti. Ob poškodbah, pokih, lomih cevi ter ob sanacijah le-teh pa se azbestna vlakna lahko sproščajo.

Dokazano je, da azbestna vlakna, ki jih vdihavamo, povzročajo bolezni pljuč in drugih organov in so rakotvorna. Rezultati opravljenih epidemioloških in toksikoloških študij pa ne dajejo prepričljivih dokazov, da bi preko pitne vode zaužiti azbest povzročal raka, oziroma, da bi predstavljal tveganje za zdravje. Dosedanji podatki kažejo, da je prehajanje vlaken skozi steno prebavil izjemno majhno in ni jasno, ali v zadostnem številu, da bi povzročalo učinke na zdravje. To je še vedno predmet raziskav. Zaradi negotovosti (rezultati študij niso enoznačni, niso dokončni in so omejeni) se je treba izpostavljenosti azbestnim vlaknom tudi v pitni vodi izogibati oz. zmanjšati na čim manjšo mero.

Jasnih dokazov, da bi azbestna vlakna, zaužita preko pitne vode, povzročala škodljive lokalne ali sistemske učinke na zdravje, zaenkrat nimamo. To je še vedno predmet raziskav.

Azbesta v pitni vodi rutinsko ne določamo, saj zakonodaja mejne vrednosti za azbestna vlakna ne predpisuje. V Sloveniji smo že pred nekaj leti opravili nekaj analiz vzorcev pitne vode na vodovodih, kjer so bile azbestne cevi. Rezultati so pokazali nizke vrednosti vlaken (med 0 in 20.000 vlaken/liter vode). Uživanje vode s tako vrednostjo vlaken po sedaj znanih strokovnih spoznanjih predstavlja zanemarljivo tveganje za zdravje ljudi. Ker pa so azbestna vlakna rakotvorna, zagovarjamo načelo previdnosti, po katerem je treba izpostavljenost azbestu zmanjšati na najmanjšo možno mero, oz. se ji izogniti. Na vodovodih, kjer so azbestne cevi, je zato treba po določenem terminskem planu in prioritetah te cevi čim prej nadomestiti z novimi iz ustreznih materialov. Stare azbestno cementne cevi naj se pustijo v zemlji, kjer ležijo, treba pa je natančno označiti mesta, kjer potekajo, da kasneje na teh mestih ne bi kopali. Nove cevi je treba speljati poleg njih. Pri menjavi ali popravilih je treba upoštevati vse varnostne ukrepe za zaščito delavcev.

Učinki zaužitega azbesta na zdravje še niso popolnoma raziskani in jasni.

Dosedanji rezultati raziskav vpliva azbestnih vlaken iz pitne vode (na območjih, kjer so v pitni vodi prisotna) na zdravje kažejo, da je prehajanje zaužitih vlaken skozi steno prebavil izjemno majhno.

Podatkov o tem, da bi pri vrtnarjenju azbestna vlakna iz zemlje prodirala v rastline oz. korene in gomolje, nimamo na voljo. Z intenzivnim pranjem zelenjave bi azbestna vlakna lahko odstranili s površine zelenjave.

Ker pa je azbest rakotvorna snov in je vsaka njegova prisotnost oziroma izpostavljanje škodljivo, je po načelu previdnosti varneje, da se taki zelenjavi izognemo in se po nepotrebnem dodatno ne izpostavljamo, še sploh, če so v družini prisotni tudi otroci.

Voda, ki se steka s stare azbestne kritine, lahko vsebuje veliko azbestnih vlaken, saj se zaradi dotrajanosti, vpliva vremenskih razmer (sonce, padavine, veter, zmrzal…), luščenja in drobljenja kritine, azbestna vlakna sproščajo iz cement azbestnega materiala v zrak, pa tudi v deževnico. Zalivanje vrtov s tako vodo odsvetujemo.

Priporočamo zamenjavo dotrajane azbestne kritine z upoštevanjem pravil o ustreznem ravnanju z azbestnim materialom in uporabo osebne varovalne opreme. Delajo naj osebe, ki so usposobljene za delo z azbestnimi materiali.

Več informacij o tem lahko najdete na naši spletni strani:

https://nijz.si/moje-okolje/azbest-v-nasem-okolju/

https://nijz.si/moje-okolje/priporocila-za-ravnanje-z-azbestnimi-odpadki-ob-cistilnih-akcijah/

Azbest se na vrtove in ostala zemljišča sprošča npr. ob rušenju objektov, ki so zgrajeni z azbestnimi materiali, kadar se azbestno cementni izdelki (npr. kritina) zaradi dotrajanosti in vpliva vremenskih razmer (sonce, padavine, veter, zmrzal…)  začnejo luščiti in drobiti.  Tla se onesnažijo zaradi deževnice ali preko zraka, še posebej po več desetletjih uporabe takšne kritine.

Azbestna vlakna iz tal se ob suhem vremenu (še posebej ob vetru) spet dvignejo v zrak in migrirajo na velike razdalje. V minimalni meri so azbestna vlakna prisotna praktično povsod v okolju (zlasti v urbanih območjih).

Azbest iz tal predstavlja tveganje za zdravje človeka takrat, kadar obstajajo pogoji, da se vlakna sproščajo iz tal v zrak in jih človek vdihava.

Podatkov o tem, da bi pri vrtnarjenju azbestna vlakna iz zemlje prodirala v rastline oz. korene in gomolje, nimamo na voljo.

V kolikšni meri so tla onesnažena z azbestom, se lahko ugotovi z odvzemom vzorcev zemlje in analizo v laboratoriju. V primeru onesnaženosti je možno vrhnjo plast zemlje zamenjati z neoporečno.

Materiali in izdelki, ki vsebujejo azbest, so varni, dokler so nepoškodovani. Nevarni postanejo, ko se zaradi starosti, dotrajanosti, poškodovanosti ali zaradi neprimernega ravnanja z njimi začnejo luščiti, drobiti, razpadati v prah in se azbestna vlakna sproščajo v zrak.

Med odstranjevanjem in rokovanjem z azbestnimi materiali je večja možnost nastajanja prahu z azbestnimi vlakni. Zato pri odstranjevanju in odlaganju le teh vedno svetujemo, da delo opravijo osebe, strokovno usposobljene za delo z azbestnimi materiali, ki so tudi ustrezno opremljene ter dosledno upoštevajo pravilne postopke dela in uporabo varovalne opreme, da se zagotovi zaščita ljudi in okolja. Seznam teh izvajalcev je objavljen na spletnih straneh Ministrstva za okolje, podnebje in energijo (EVIDENCA OSEB, ki imajo okoljevarstveno dovoljenje za ODSTRANJEVANJE AZBESTA).

Nekaj informacij lahko najdete na naši spletni strani:

https://nijz.si/moje-okolje/azbest-v-nasem-okolju/

https://nijz.si/moje-okolje/priporocila-za-ravnanje-z-azbestnimi-odpadki-ob-cistilnih-akcijah/

Svetujemo dobro zračenje vseh prostorov stanovanja ter učinkovito mokro brisanje vseh površin (npr. okenske police, tla, stekla in vse ostale površine v bivalnih prostorih), da se s površin odstrani prah, ki bi lahko vseboval tudi azbestna vlakna. Mokre krpe za brisanje naj bodo za enkratno uporabo, po brisanju jih zavrzite med odpadke. Svetujemo tudi pranje tekstilnih materialov, kot npr. zaves…

Menimo, da boste z učinkovitim zračenjem in večkratnim temeljitim mokrim čiščenjem površin azbestna vlakna, kolikor so še prisotna v bivalnih prostorih, učinkovito odstranili.

Gradbeni in drugi odpadki, ki vsebujejo azbest, sodijo med nevarne odpadke in zahtevajo strokovno ravnanje: ustrezno osebno varovalno opremo, pazljivo rokovanje, da ne pride do lomljenja in drobljenja, močenje, ovijanje v PVC folije, jasno označevanje in pravilno transportiranje na ustrezno odlagališče. Vsa dela v zvezi z odstranitvijo azbestnih materialov naj izvedejo strokovno usposobljene osebe.

Skoraj vsa slovenska odlagališča odpadkov sprejemajo azbestne odpadke in sicer izolirne materiale, ki vsebujejo azbest (skupina odpadkov 17 06 01), in gradbene materiale, ki vsebujejo azbest (skupina odpadkov 17 06 05). Te odpadke sprejemajo odlagališča Barje (polji IV in V), Bukovžlak, Globoko, Halda TDR (samo gradbene odpadke), Leskovec, Mala Mežakla, Pragersko, Puconci, Špaja dolina, Unično in Zmes.

Ne, odlaganje odpadkov, ki vsebujejo azbest, v naravo je zelo nevarno in nedopustno ter prepovedano.

Običajno gre za odlaganje azbestno cementne kritine na kolovoze in na divja odlagališča.

Ko se ti odpadki drobijo, nastane prah z rakotvornimi azbestnimi vlakni, ki jih mimoidoči vdihujejo. Azbestna vlakna spadajo v 1. skupino rakotvornih snovi po razvrstitvi Mednarodne agencije za raziskavo raka (IARC). Vsaka izpostavljenost je škodljiva, ne obstaja varna meja. Še zlasti so azbestna vlakna škodljiva za otroke.

Nadzor na tem področju vrši Inšpektorat za okolje.

Na pogled težko ugotovimo, ali je azbest v materialu prisoten, ali ne. Tudi najbolj izkušen poznavalec tega ne more vedno zanesljivo ugotoviti. Ko nismo prepričani ali material vsebuje azbest, prisotnost azbesta lahko preverimo s preiskavo vzorca v laboratoriju. Z materiali, za katere sumimo, da bi lahko vsebovali azbest, je treba ravnati tako, kot da ga vsebujejo.

Ko se odločimo za laboratorijsko preverjanje, ali je azbest v materialu prisoten, svetujemo, da odvzem vzorca izvede oseba, ki je usposobljena in pravilno zaščitena za delo z azbestnimi materiali.

Za podrobnejše informacije glede vzorčenja in analiz se lahko obrnete na posamezne spodaj naštete inštitucije.

Za odvzem vzorca zraka se lahko obrnete na Zavod za varstvo pri delu (ZVD). Analize za njih opravljajo v zunanjem akreditiranem laboratoriju. Več informacij: info@zvd.si.

Na Zavodu za gradbeništvo Slovenije (ZAG) izvajajo analize za določitev koncentracije azbestnih vlaken v zraku, vodi in vzorcih trdnih materialov. Vzorčenje zraka za njih opravlja ZVD. Več informacij: info@zag.si.

Kemijski inštitut opravlja določanje vsebnosti azbestnih vlaken v pitni vodi, odpadnih vodah in zraku. Več informacij: glavna.pisarna@ki.si.