Azbest je izredno nevarna snov, razvrščena v skupino 1 rakotvornih snovi (IARC, 2012). Veliko tveganje za zdravje predstavlja vdihavanje rakotvornih azbestnih vlaken, ki so mikroskopsko majhna, lahka, v zraku lebdijo in so neuničljiva.
Azbest je bil do končne prepovedi v Evropski uniji leta 2005 zaradi odpornosti na toploto, kemikalije in mehanske vplive široko uporabljen v gradbeništvu, prometu in industriji. V današnjem času tveganje predstavljajo materiali, ki vsebujejo azbest in so še v uporabi, vendar dotrajani in poškodovani, ter azbestni odpadki. Ključno za varovanje zdravja je pravilno ravnanje z azbestnimi materiali in odpadki ter razumevanje dejanskih tveganj.
Z azbestnimi materiali je treba ravnati previdno, da med delom nastaja čim manj prahu. Mehanska obdelava, kot je na primer lomljenje, rezanje in vrtanje strešnih plošč, sprošča velike količine nevidnih rakotvornih azbestnih vlaken v zrak, ki jih lahko vdihnemo (Gottesfeld, 2024; NIJZ, 2025). Tveganje se močno poveča pri suhi obdelavi brez osebne varovalne opreme (Chazelet et al., 2018).
Ljudje pogosto podcenjujejo nevarnost in odstranjujejo azbest brez osebne varovalne opreme (varovalne delovne obleke s kapuco, gumijastih rokavic in škornjev, maske z ustreznimi filtri, zaščitnih očal) ali brez nadzora prašenja (NIJZ, 2019). To pomeni neposredno izpostavljenost azbestnim vlaknom. Pri osebni varovalni opremi je ključnega pomena tudi pravilen način in vrstni red oblačenja oz. nadevanja ter slačenja oz. snemanja obleke, maske, rokavic, očal in obuval, prav tako tudi ustrezna higiena (med delom ne kadimo, ne pijemo, ne jemo…). Izpostavljenost azbestnim vlaknom na delovnem mestu je po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije povezana z več kot 200.000 smrti letno po vsem svetu (WHO, 2024).
Izpostavljenost azbestnim vlaknom v zraku med rušenjem je mogoče preprečiti z izolacijo delovnega mesta, ukrepi za zmanjšanje nastajanja prahu in odvajanje prahu ter prezračevanje na eni strani. Po drugi strani pa zaščito zagotavljajo individualni ukrepi, kot je uporaba osebne varovalne opreme, vključno z ustreznim oblačenjem/slačenjem in usposabljanjem ter ustrezno higieno (Verbeek et al., 2022).
Azbestni odpadki morajo biti ustrezno zapakirani (npr. v neprepustno folijo ali vreče) in označeni (Uredba o ravnanju z odpadki, ki vsebujejo azbest, 2008). Oddati jih je treba na pooblaščena odlagališča, ki imajo posebna polja za odlaganje azbestnih odpadkov. Pogosta napaka je transport slabo zaščitenega ali celo razsutega materiala, ob čemer nastajajo velike količine azbestnega prahu, ki ga prisotni vdihavajo. Tak način transporta povzroča tudi sekundarno onesnaženje okolja (prehajanje azbestnih vlaken tudi v tla in vodo) (Macher et al., 2025).
Azbestni odpadki sodijo med nevarne odpadke. Njihovo mešanje z običajnimi gradbenimi odpadki otežuje varno ravnanje, povečuje tveganje za širjenje onesnaženja z azbestnimi vlakni na dodatna območja ter tveganje za izpostavljenost drugih oseb (Khatib et al., 2023). Po zakonodaji je mešanje azbestnih odpadkov z drugimi nevarnimi ali nenevarnimi odpadki prepovedano (Uredba o ravnanju z odpadki, ki vsebujejo azbest, 2008).
Po opravljenih delih je treba vse površine vlažno očistiti in dobro prezračiti. Možno je tudi sesanje s sesalci s HEPA filtri, v profesionalnih okoljih se zahteva 30-kratna zamenjava zraka s svežim zrakom (Koncut et al., 2015). Pri čiščenju se zaščitimo z osebno varovalno opremo (enako, kot pri odstranjevanju azbestnih izdelkov in materialov). Po čiščenju se uporabljene čistilne pripomočke, osebno opremo za enkratno uporabo ustrezno zapakira (npr. v neprepustno folijo ali vreče) in označi (Uredba o ravnanju z odpadki, ki vsebujejo azbest, 2008). Oddati jih je treba na pooblaščena odlagališča, ki imajo posebna polja za odlaganje azbestnih odpadkov.
Pri obnovi poškodovanih zgradb po neurjih, točah in drugih naravnih nesrečah je potrebna še posebna pozornost, če so v zgradbe vgrajeni azbestni materiali. Po takih dogodkih, ki poškodujejo predvsem azbestne kritine, ljudje pogosto sami odstranjujejo razbite dele brez zaščite. Takšne okoliščine predstavljajo povečano tveganje tako za izvajalce, kot za ostale prebivalce v prizadetih naseljih oziroma domovih (NIJZ, 2026; WHO, 2024). Nikoli ne odstranjujemo azbesta, če nismo usposobljeni in opremljeni za to delo!
Mit 1: »Če je material star, ni več nevaren.«
Ne drži. S starostjo se začenja postopno propadanje azbestnih materialov, s tem se pojavi možnost za sproščanje azbestnih vlaken v okolje. Tveganje pa nedvomno nastane ob vsakem posegu (vrtanje, rezanje, lomljenje, odstranjevanje,…) (NIJZ, 2025; Ervik, 2021).
Raziskave o vremenskem vplivu na azbestno-cementne izdelke kažejo, da dolgotrajna degradacija površine vodi do večje verjetnosti sproščanja azbestnih vlaken ob mehanskih obremenitvah (npr. hoja po strehi, čiščenje mahu, vrtanje) (Ervik, 2021).
Mit 2: »Kratkotrajna izpostavljenost ni nevarna.«
Ni povsem res. Tveganje pri enkratni ali kratkotrajni izpostavljenosti je praviloma zelo majhno, razen pri zelo visokih koncentracijah vlaken. Na splošno velja, večja kot je izpostavljenost, večje je tveganje. Varne meje izpostavljenosti ni. Tveganje dodatno povečuje kajenje (NIJZ, 2025).
Mit 3: »Azbest je problem le v industriji.«
Ne drži. Danes je večina izpostavljenosti povezana z obstoječimi materiali v starejših stavbah (npr. strešne kritine, fasadne plošče, izolacijski materiali, cevi). Novih azbestnih izdelkov pri nas ni več na tržišču, vendar so še vedno vgrajene velike količine azbestno-cementnih in drugih azbestnih materialov. Pomembna izpostavljenost se zato pojavlja zlasti pri obnovah, vzdrževanju in rušenju teh objektov ter pri odstranjevanju odpadkov (Khatib et al., 2023).
Mit 4: »Azbest lahko varno odstranimo sami.«
Nikoli ne odstranjujemo azbesta, če nismo usposobljeni in opremljeni za to delo! Priporočamo, da delo z azbestnimi materiali opravijo izvajalci, usposobljeni za odstranjevanje azbesta (Evidenca oseb, ki imajo okoljevarstveno dovoljenje za odstranjevanje azbesta), saj nepravilno odstranjevanje pomeni tveganje za prisotne osebe in okolico.
Za dela večjega obsega je potrebno okoljevarstveno dovoljenje, za dela manjšega obsega pa to ni potrebno (Uredba o pogojih, pod katerimi se lahko pri rekonstrukciji ali odstranitvi objektov in pri vzdrževalnih delih na objektih, instalacijah ali napravah odstranjujejo materiali, ki vsebujejo azbest, 2006). Med dela manjšega obsega sodi npr. menjava strehe, kjer skupna površina azbestno-cementnih plošč ne presega 300 m2. V vsakem primeru je treba upoštevati določila Pravilnika o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti azbestu pri delu (2026), ki govori o minimalnih zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev (npr. usposabljanje delavcev, uporaba osebne varovalne opreme, …).
Če se kljub tveganju odločimo in manjše količine azbestnih materialov odstranjujemo sami, se prepričamo, da na območju, kjer se odstranjuje azbest, niso prisotni otroci. Za to delo potrebujemo ustrezno osebno varovalno opremo, informiranost in znanje (NIJZ, 2019).
Mit 5: »Navadna maska zadostuje za zaščito.«
Ne drži. Za zaščito pred azbestnimi vlakni so potrebne vsaj FFP3 maske za enkratno uporabo (kirurške ali tekstilne maske ne zagotavljajo ustrezne zaščite). Profesionalne maske pa v različnih delovnih okoljih predpisuje služba za zdravje in varstvo pri delu posameznega delodajalca.
Potrebna je tudi druga osebna varovalna oprema (osebna varovalna obleka s pokrivalom, gumijaste rokavice in škornji, zaščitna očala, čelada) (NIJZ, 2019; Ščit, b. d.).
Največjega tveganja za zdravje ne predstavlja sam obstoj azbestnega materiala, temveč nepravilno ravnanje z njim. Z ustreznim ravnanjem, izogibanjem mehanski obdelavi in uporabo zaščitnih ukrepov ter osebne varovalne opreme je mogoče tveganje bistveno zmanjšati.
Za prebivalce priporočamo:
Za občine ali druge deležnike, ki organizirajo aktivnosti za odstranjevanje azbesta (npr. čistilne akcije, odstranjevanje azbestnega materiala po neurjih, toči, …) predlagamo, da prebivalcem zagotovijo jasna navodila z ustreznimi informacijami za pravilno ravnanje in varovanje zdravja ter organizirajo odstranjevanje, zbiranje in odvoz odpadkov s strani usposobljenih oseb, ki so v ta namen tudi ustrezno opremljeni in zaščiteni.
Literatura
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.