Otrok pešec

Ceste bodo varnejše, če zmanjšamo hitrost vožnje

Hoja je zdrav način, da otroci raziskujejo svoje okolje in razvijajo samostojnost. Vendar pa so med hojo v prometu, npr. na poti v šolo, otroci izpostavljeni tveganju za resne poškodbe, če pride do trčenja z motornim vozilom.

Pešec, ki ga zbije avto s hitrostjo 50 km/h ima namreč skoraj šestkrat večje tveganje, da bo umrl, kot pri hitrosti 30 km/h. Če zmanjšamo hitrost vožnje in spoštujemo omejitve hitrosti, izboljšamo varnost otrok in drugih pešcev.

Na ulici s predšolskim otrokom

Ko z otrokom v vozičku prečkamo prometno ulico, moramo upoštevati, da je voziček vsaj en meter pred nami, in ko stojimo na robu pločnika, je voziček že za en meter na cesti. To je lahko še posebej nevarno, ko stopamo na prehod za pešce, in so ob robu ceste parkirani avtomobili. V takem primeru vozniki ne vidijo vozička izza parkiranih vozil. Otrok v vozičku mora biti na prometnih površinah ves čas pod nadzorom odrasle osebe.

Med hojo po pločniku otroka vedno držimo za roko. Otrok naj hodi po notranji strani pločnika, mi pa po sredini, tako da smo odrasli vedno med otrokom in cesto. Izogibamo se ulicam, kjer ni pločnikov. Če to ni mogoče, z otrokom hodimo ob levi strani ceste, ker lahko ves čas spremljamo nasproti vozeče avtomobile in se jim umaknemo. Otrok naj hodi čim dlje stran od roba vozišča, mi pa smo vedno med otrokom in cesto. Če je steza ob cesti ozka, hodimo z otrokom drug za drugim, tako da držimo otroka za roko pred seboj.

Tudi če majhnega otroka držimo za roko, je nevarno, da se nam izmuzne in steče na cesto. Kadar moramo z otrokom hoditi po zelo prometnih ulicah, je zato priporočljiva uporaba varnostnih naramnic za hojo. Tako ga lažje nadziramo, on pa je varen in se počuti neodvisnega. Pri tem pazimo, da otrok hodi čim bolj stran od roba vozišča. Varnostne naramnice za hojo lahko začnemo uporabljati šele takrat, ko otrok samostojno hodi, in so primerne do približno 3. leta starosti.

Doma ne dovolimo, da bi se otrok igral na ulici, dovozu ali neograjenem dvorišču. Prostor, kjer se igrajo otroci, mora biti oddaljen od prometne ceste ali privoza vsaj 60 metrov, drugače ga moramo ograditi. S tem preprečimo, da bi otrok nenadoma stekel na prometno ulico.

Že malčka lahko začnemo učiti o varnosti pešcev

Večina malčkov je navdušena nad avtomobili in tovornjaki. Izrabimo to navdušenje in se pogovorimo o tem, kako si z vozili delimo prometne površine in kako lahko poškodujejo pešce in kolesarje, ker so velika, težka in se hitro premikajo. Otroka lahko začnemo učiti osnovnih pravil varne hoje v prometu med 2. in 3. letom starosti. Najuspešnejši način je, da ga učimo praktično z razlaganjem, medtem ko gremo na sprehod ali hodimo po ulici, in smo mu zgled. Dveletni otrok, ki se vozi v vozičku, že razume, da avtomobili vozijo po cesti, ljudje pa hodijo po pločniku. Tri- ali štiriletnega otroka poučimo, da nas mora pri prečkanju ulice vedno držati za roko in da ni varno steči na cesto, tudi za njegovo najljubšo žogo ne.

Razložimo, kaj bomo storili, preden prečkamo cesto

Med hojo v prometu se z otrokom pogovarjamo o varnem ravnanju pešcev in bodimo zgled. Prečkanje ceste je zelo zahtevna naloga, ki je otroci, mlajši od 10-11 let, ne zmorejo sami. Osvojili jo bodo postopno z opazovanjem in vajo.

Otroka začnimo čim prej učiti pravil varnega prečkanja ceste in vadimo po naslednjih fazah:

1. Izberemo najvarnejše mesto za prečkanje ceste. Če v bližini ni podhoda ali nadhoda za pešce, cesto prečkamo na označenem prehodu za pešce (zebri). Ceste ne prečkamo med parkiranimi avtomobili ali sredi ulice.
2. Vedno se ustavimo korak od roba pločnika ali od roba ceste.
3. Pogledamo levo, desno in še enkrat levo ter poslušamo prihajajoči promet.
4. Cesto prečkamo le, če z obeh strani ne prihaja nobeno vozilo ali takrat, ko voznik ustavi in nam jasno pokaže, da lahko prečkamo cesto.
5. Na cesto stopimo šele takrat, ko se vozilo ustavi oziroma se ustavijo vozila z obeh smeri, če je promet zelo gost. Prečkamo jo z običajno hitrostjo in ne v teku. Otroka posebej opozorimo na avtomobile, ki zavijajo.
6. Na polovici ceste se ustavimo, še enkrat pogledamo desno in preverimo, ali se približujejo vozila. Če niso dovolj oddaljena, počakamo, da se ustavijo, in šele nato nadaljujemo pot.
7. Med prečkanjem ceste se nikoli ne vračamo nazaj.

Postopoma prepustimo otroku, da nas vodi. Pohvalimo ga za vse, kar pravilno naredi pri učenju varne hoje v prometu.

Na prometni ulici naj otrok pospravi mobilni telefon, slušalke in druge naprave, ki zmanjšajo njegovo pozornost, kar je treba večkrat ponoviti predvsem pri najstnikih. Če morajo nujno uporabiti mobilni telefon, naj se ustavijo na varnem območju in se pogovorijo.

Otroka oblačimo v oblačila svetlih ali fluorescentnih barv in z našitimi odsevnimi trakovi. V mraku in ob slabi vidljivosti naj nosi kresničko, pripeto na vidnem mestu na desni strani, ki je obrnjena proti vozišču, tako da prosto niha in odseva svetlobo, če jo osvetlijo avtomobilski žarometi.

Kdaj lahko otrok sam prečka cesto?

Otroka, mlajšega od 10-11 let, v prometu vedno spremljamo. Spremstvo je potrebno toliko časa, dokler otrok ne glede na svojo starost ne pokaže, da razume nevarnosti v prometu in je sposoben varnega ravnanja. Včasih je treba spremljati tudi starejšega otroka, npr. pri prečkanju ceste z gostim prometom ali dvopasovnice.

Da bi lahko otrok sam varno prečkal ulico, mora prej osvojiti 3 pomembne veščine:

1. Sposoben je izbrati varno mesto za prečkanje ceste.
2. Zna pravilno oceniti hitrost vozila.
3. Sposoben je oceniti vrzeli v prometu, ko je prečkanje ceste varno, in prečkati cesto.

Da bi se lažje odločili, ali je naš otrok že pripravljen za varno samostojno prečkanje ceste, razmislimo o vseh prometnih ulicah, ki jih bo moral naš otrok prečkati npr. na poti v šolo, in ocenimo, ali je že osvojil vse tri pomembne veščine za varno prečkanje ceste. Če tega ni sposoben, bo moral v prometu še nekaj časa hoditi skupaj z nami ali drugo odraslo osebo.

Bodimo otrokom dober zgled

• Bodimo dober zgled in odložimo mobilni telefon, slušalke in druge naprave, ki zmanjšajo našo pozornost, ko hodimo v prometu. Med vožnjo avtomobila prav tako odložimo vse naprave in se nanje ne odzivamo, dokler ne dosežemo cilja potovanja.
• Na območjih v bližini šol in v stanovanjskih soseskah smo posebej pozorni in upočasnimo vožnjo, ker obstaja večja možnost, da kolesarji, sprehajalci ali tekači nepričakovano stopijo na ulico.
• Pri zavijanju damo prednost pešcem in pogledamo v obe smeri, da bi pravočasno opazili tudi kolesarje in tekače, ki se gibljejo hitreje.

Povezane teme:

Na domačem dovozu

Otrok v avtomobilu