Ob Svetovnem dnevu duševnega zdravja smo v gorenjski regiji z dvema dogodkoma spodbudili pogovor o osamljenosti in pomenu pristnih odnosov, druženja, medsebojne podpore in povezanosti.

Na dogodku Povezani, a vse bolj sami smo s predavanjem psihologinje Rebeke Levstik in okroglo mizo osvetlili prepoznavanje osamljenosti, njen vpliv na vsakdanje življenje ter možnosti za krepitev medsebojne povezanosti. Dogodek Gradimo vezi, ustvarjamo skupnost pa je ponudil prostor za druženje in ustvarjanje. Udeleženci so si ogledali predstavo Nekoč je bilo v izvedbi skupine Glas odra, nato pa sodelovali v ustvarjalnih delavnicah.
Na okrogli mizi v Mestni knjižnici Kranj so sodelujoči poudarili, da osamljenost ni nujno povezana s fizično samoto, temveč predvsem s pomanjkanjem pristnih odnosov, v katerih se počutimo sprejete, slišane in razumljene. Osamljen je lahko tudi nekdo, ki ima družino, službo in številne obveznosti, a nima nikogar, ob komer bi se počutil varnega, sprejetega, da spregovori o svojih čustvih in stiskah.
Posebno dragoceni sta bili osebni izpovedi Simona Šerbinka in Dušana Kogoja, ki sta spregovorila o življenjskih izgubah, bolezni, duševnih stiskah in stigmi. Njuni zgodbi sta poudarili, kako pomembno je, da o težavah spregovorimo brez strahu pred obsojanjem. Dušan Kogoj je spodbudil k sprejemanju življenjskih okoliščin in spremembam: »Začni živeti z mislijo, da to, kar imaš, sprejemaš. Da to, kar imaš, ti poskuša nekaj dopovedati, da nekaj v življenju spremeniš.«. Simon Šerbinek pa je poudaril: »Neuspeh ni nasprotnik uspeha, ampak je del naše poti do uspeha.« Svoje izkušnje izraža tudi skozi ustvarjanje, pri čemer mu humor pomaga, da o težkih temah spregovori na drugačen način. Za življenjske preizkušnje ni enotnega recepta, vendar lahko ob podpori drugih postopoma najdemo pot naprej.
Pomemben del pogovora je bil namenjen vplivu digitalnih tehnologij in umetne inteligence na odnose, zlasti pri mladih. Družbena omrežja sicer omogočajo povezovanje, vendar ne morejo nadomestiti občutka pripadnosti in neposrednih stikov. Petra Čičić iz programa PUM-O+ je poudarila, da mladih ne smemo obsojati, temveč jim moramo prisluhniti, jih razumeti in jim omogočiti varne prostore za druženje. Kot je izpostavila: »Preden govorimo o tem, kaj je narobe z današnjimi mladimi, bi se morali vprašati, kaj je narobe s to družbo in z nami odraslimi, da smo jim tak svet dali.« Tilen Hočevar iz Logout je opozoril tudi na vpliv algoritmov digitalnih platform, ki uporabnike spodbujajo k čim daljšemu zadrževanju pred zasloni, in vse pogostejše zatekanje tudi osamljenih mladih k pogovornim orodjem umetne inteligence (UI). Ker dolgoročnih raziskav o vplivih UI na duševno zdravje še ni dovolj, sta potrebna predvsem previdnost in odgovoren pristop. Pri tem ne smemo pozabiti na odgovornost odraslih, da premislimo o lastnih navadah, saj otroci naš odnos do tehnologije pogosto posnemajo.
Pomembno vlogo pri preprečevanju osamljenosti imajo tudi lokalni programi, medgeneracijski centri in prostovoljstvo. Mateja Šmid, direktorica Ljudske univerze Kranj, je izpostavila, da se skozi dejavnosti – ustvarjalne delavnice, družabne igre, vadbe, povezujejo generacije in krepi občutek pripadnosti.
Pomen kakovostnih odnosov je poudarila tudi družinska zdravnica Alenka Bizjak: »Za dolgoživost in kvalitetno življenje so pomembni kvalitetni odnosi. To so odnosi, kjer se čutimo varni, kjer vemo, da nam bo nekdo stal ob strani, ko pridemo v kakšno zagato. In tudi znižujejo nivo stresa v našem telesu.«
Osrednje sporočilo obeh dogodkov je, da se povezanost začne z majhnimi dejanji. Pogovor, povabilo na kavo, telefonski klic ali iskreno vprašanje, kako smo, lahko nekomu pomenijo veliko. Pomembno je, da znamo opaziti druge, jim prisluhniti, hkrati pa tudi sami, ko nam je težko, narediti prvi korak in poiskati pomoč.
Življenje ne poteka vedno po naših načrtih. Zato do sebe in drugih ohranjajmo razumevanje, sprejemanje in sočutje. Za premagovanje osamljenosti ne potrebujemo vedno velikih rešitev – včasih je dovolj, da nekomu pokažemo, da ni sam.






