Obeležitev svetovnega dne duševnega zdravja na Koroškem

Dogodek, na katerega so bili vabljeni strokovnjaki s področja zdravstva, šolstva, socialnega varstva in nevladnih organizacij, je združeval tako teoretična predavanja, predstavitve pristopov, osebne zgodbe in pripovedovalske prvine.

Uvodoma je prof. Mirjana Nastran Ule skozi socialnopsihološko perspektivo odraščanja razmišljala o izvoru povečanih stisk mladih, ki jih pripisuje pomanjkanju skupnostnih varovalnih in podpornih dejavnikov, kot so vrstniška podpora, druženje, solidarnost. Obenem je izpostavila, da se pogosto spregleda, da je kriza duševnega zdravja tudi posledica kaotičnih družbenih razmer in neuspešnosti družbenih akterjev v reševanju globalnih družbenih problemov. Tako občutki frustracij, nezaupanja, strahov in besa ostajajo v domeni zasebnosti, individualnega in se ne prepoznajo kot mentalni odrazi širših in globljih družbenih prelomov in tveganj.

Polona Kersnik Jaramaz,  vodja Terapevtske skupnosti za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju (Društvo Projekt Človek), je spregovorila o komorbidnosti duševnih motenj in zasvojenosti. Kar 30-50% zasvojenih s psihoaktivnimi snovmi ima pridruženo duševno motnjo, ki se lahko pojavi sočasno ali zaporedno. Dotaknila se je tudi etiologije ter izpostavila, katere duševne motnje so najpogosteje pridružene zasvojenosti. V njihovem programu sta skupnost in medsebojni odnosi glavna mehanizma za spremembo in zdravljenje. Predstavitev terapevtske skupnosti je obogatila s pripovedjo mlade ženske na poti okrevanja.

Materinsko izgorelost smo naslovili skozi pogovor s psihologinjo Katarino Veselko, ki je kmalu po porodu tretje hčerke poiskala pomoč na psihiatrični kliniki. Odkrito, iskreno in srčno je spregovorila o svojem doživljanju, okrevanju, virih pomoči. Dotaknili smo se materinstva kot kulturnega konstrukta, kjer umanjkanje podpornih mrež v modelu zahodne nuklearne družine, mit o popolnih instagram mamicah nalaga nesorazmerno velike pritiske realnim izkušnjam starševstva. Je dovolj, če je mama dovolj dobra?

Za zaključek srečanja nas je dramaturginja, pripovedovalka in pedagoginja Ana Duša popeljala v svet ljudskega izročila in zgodb, ki nas skozi metafore nagovarjajo že stoletja in v sebi nosijo univerzalna sporočila o izgubah, žalovanju, krivici …  Pomagajo nam preoblikovati težka doživetja in lahko služijo kot opora nam samim in drugim. Z veliko izpovedno močjo je Ana Duša pogled usmerila v moč skupnosti, povezovanja, ki dvigne nad individualno bolečino in rezonira v skupnem čutenju. In prav takšen občutek kolektivne povezanosti se je zgodil na ta deževen četrtek in je v nas odmeval še dolgo po tem, ko smo zapustili ta pomenljiv kraj ob reki Dravi.