Pomlad je čas, ko v gozdu zadiši po čemažu. Pri nabiranju moramo biti previdni, da ga ne zamenjamo za jesenski podlesek ali šmarnico. Zaradi svoje arome in okusa je cenjen v kulinariki, saj ponuja veliko možnosti za ustvarjanje. Pri nekaterih je celo bolj priljubljen kot česen. Iz njega izdelujemo namaze, kuhamo juhe, rižote in omlete ter ga vključujemo kot začimbo v solate.
Opis čemaža in rastišča
Čemaž (Allium ursinum) je zelnata trajnica, ki jo uvrščamo v družino lukovk (Alliaceae), tako kot čebulo, česen, drobnjak in por. Nad zemljo se spomladi iz bele podolgovate čebulice, ovite v belo prozorno membrano, razvijeta dva pritlična dolgopecljata eliptično-suličasta lista, široka do 5 cm in dolga do 25 cm. Mladi listi so svetlozeleni, starejši pa potemnijo. Iz čebulice izrašča tudi cvetno steblo, na vrhu katerega se razvije socvetje belih zvezdastih cvetov. Užitni so vsi deli rastline, listi, stebla, cvetovi in čebulice. Zgodaj spomladi nabiramo čebulice in mlade liste, konec aprila in v začetku maja pa popke. Za nabiranje je dobro izbrati neoporečna okolja v katerih rastline niso bile izpostavljene različnim onesnaženjem kot so avtomobilski izpuhi, gnojila, fitofarmacevtska sredstva, prašnati delci, ipd.
Številna imena, ki se v Sloveniji uporabljajo za čemaž (divji česen, medvedji česen, gozdni česen, kačji lek, štrkavec idr.), kažejo na njegovo razširjeno uporabo v preteklosti. Izvor imena je domnevno povezan z ljudskimi pravljicami, v katerih medved po prebujenju iz zimske hibernacije zaužije rastline čemaža, da bi iz telesa odstranil toksine in si povrnil moči. V 8. stoletju je Karel Veliki v kmetijskem zakoniku zapovedal gojenje nekaterih rastlin na kmetijskih gospodarstvih, med drugimi tudi čemaža. Posledično se je razširila tudi njegova uporaba. Kasneje v srednjem veku je čemaž izpodrinil česen, ki je slovel po veliki zdravilni moči.
Čemaž je divje rastoča samonikla rastlina. Razširjen je po celotni Evropi in Aziji, uspeva vse do nadmorske višine 1900 m. Samoniklo raste od Mediterana do Skandinavije. V Sloveniji je prisoten na skoraj celotnem ozemlju države. Uspeva na svetlih pobočjih mešanih gozdov, predvsem na vlažnih, humoznih, vendar dobro odcednih tleh, na senčnih lokacijah pri visoki zračni vlagi. Zaradi močnega vonja po česnu, ga v naravi zaznamo še preden ga zagledamo. Pojavlja se od marca do konca maja ali celo junija, cveti konec aprila, v hladnejših razmerah pa tudi kasneje, nato listi porumenijo in odmrejo. Lahko ga posejemo ali posadimo tudi na vrtu, vendar ga moramo nadzorovati, saj je konkurenčen drugim rastlinam in se močno razraste.
Previdnost pri nabiranju čemaža
Pri nabiranju je potrebna izjemna previdnost, naj nas ne zavedejo obsežni sestoji, ne žanjimo rastlin vsepovprek. Odtrgajmo vsak list posebej, da se nam med nabrane rastline ne prikrade kakšna strupena, ki uspeva na istem rastišču in je čemažu podobna. Najpogosteje prihaja do kontaminacije nabranih listov čemaža ali zamenjave z jesenskim podleskom, lahko pa tudi s šmarnico in belo čmeriko. Ključne razlike med podleskom in čemažem so sledeče: list čemaža ima dobro vidno stebelce, mladi listi krajše, starejši do deset centimetrov dolgo, vendar dobro razvito, listi podleska pa izraščajo iz čebulice tako, da ovijajo drug drugega in nimajo stebla, tudi listne žile so v primerjavi s čemaževimi bistveno bolj izražene in listi bolj robustni, debelejši. Pri šmarnici so največja podobnost s čemažem listi, ki pa so pri šmarnici mnogo trši in rastejo v parih, med tem ko so cvetovi popolnoma drugačni in imajo poseben in izrazit vonj, ki ga vsi dobro poznamo. Ker se zastrupitve zaradi zamenjav ali onesnaženj s spomladanskim podleskom ali šmarnico lahko že pri enem ali dveh listih omenjenih rastlin, končajo s smrtjo, je pozornost pri nabiranju izjemnega pomena. Če čemaža ne poznamo, je pomembno, da za to poskrbimo in se o rastlini izobrazimo z obiskom botaničnega vrta, knjig ali za to prosimo poznavalca rastlin.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
