Škrlatinka
Škrlatinka je otroška nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija Streptococcus pyogenes iz skupine A (GAS - Group A Streptococci).
Škrlatinka je otroška nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija Streptococcus pyogenes iz skupine A (GAS - Group A Streptococci).
Škrlatinka se običajno pojavi sočasno s streptokokno okužbo žrela, lahko pa sledi tudi streptokokni piodermiji (gnojnemu vnetju kože) in okužbam ran.
Bolezen se najpogosteje pojavlja v hladnejših mesecih (pozno jeseni, pozimi in zgodaj spomladi).
Škrlatinka je najpogostejša pri otrocih in mladostnikih. S škrlatinko redko zbolijo otroci, ki so mlajši od treh let.
Povzročitelj
Škrlatinko povzroča okužba s Streptococcus pyogenes (betahemolitični streptokok skupine A). Sevi S. pyogenes, ki povzročajo škrlatinko, izločajo eritrogene (pirogene) eksotoksine.
Rezervoar
Ljudje smo edini rezervoar za streptokoke skupine A (GAS). Pri ljudeh se S. pyogenes nahaja v nosno-žrelnem prostoru in na koži.
Prenos okužbe
Vir okužbe so bolniki in osebe brez izraženih simptomov in znakov bolezni (klicenosci bakterij). Okužimo se s tesnim stikom, vstopno mesto streptokokov pa je običajno sluznica žrela (kapljični prenos z govorjenjem, kašljanjem in kihanjem preko stika s kapljicami sline ali nosnim izcedkom), redkeje poškodovana koža.
Manjšo vlogo pri širjenju okužbe ima posreden prenos preko okuženih površin in predmetov ter hrane.
Ljudje, oboleli za škrlatinko, so veliko bolj kužni kot osebe brez izraženih simptomov in znakov bolezni (klicenosci).
Dejavniki tveganja
Najpogostejši dejavnik tveganja je tesen stik z drugo osebo s škrlatinko. Odrasli, ki so pogosto v stiku z otroci npr. starši šoloobveznih otrok, imajo povečano tveganje za škrlatinko in okužba se pogosto razširi na druge ljudi v njihovem gospodinjstvu.
Gneča, npr. v vrtcih in šolah povečuje tveganje za širjenje bolezni.
Inkubacija
Inkubacijska doba (čas, ki preteče od okužbe do pojava prvih simptomov/znakov bolezni) traja od 1-7 dni, običajno 2-5 dni.
Klinična slika
Bolezenski simptomi in znaki, značilni za škrlatinko:
Telesna temperatura je najvišja drugi dan bolezni in lahko preseže 40 °C. Spremlja jo pospešeno bitje srca.
Zapleti in izid bolezni
Zapleti pri škrlatinki so redki. Zapleti se pojavijo zaradi širjenja bakterij v bližnja in/ali oddaljena tkiva in organe že zgodaj v poteku bolezni. Škrlatinka se lahko zaplete v:
Zelo redko se pojavijo pozni imunsko pogojeni zapleti, kot je akutni poststreptokokni glomerulonefritis (vnetje ledvic, ki se pojavi 7-21 dni po okužbi) in akutna revmatična vročica (vnetna revmatična sistemska bolezen, ki se pojavi 2-3 teden po okužbi) ter poststreptokokni artritis (vnetje sklepov, ki se pojavi 1-2 teden po okužbi).
Obolenje z akutnim poststreptokoknim glomerulonefritisom, akutno revmatično vročico in poststreptoknim artritisom lahko nekaj tednov po okužbi s S.pyogenes potrdimo z dokazom antistreptokoknih protiteles v bolnikovi krvi.
Večino zapletov preprečimo s pravočasnim in doslednim zdravljenjem z ustreznimi antibiotiki.
Bolezen večinoma poteka blago. Bolezenski znaki, vključno z izpuščajem, ponavadi minejo približno v tednu dni. Smrt zaradi škrlatinke je izjemno redka.
Postavitev diagnoze
Diagnozo postavimo na podlagi značilne klinične slike.
Z laboratorijskimi preiskavami ugotovimo zmerno povečano število levkocitov s prevlado nevtrofilnih granulocitov v krvi in prisotnostjo posameznih eozinofilnih granulocitov ter zmerno povišan C- reaktivni protein.
Klinično diagnozo škrlatinke potrdimo z dokazom antigena S.pyogenes v brisu žrela (hitri testi) ali osamitvijo bakterije na kulturi.
Diferencialna diagnoza
Podobno klinično sliko imajo še nekatere druge kožne infekcije oz. bolezni kože in podkožja kot npr.:
Zdravljenje
Zdravljenje z antibiotiki je potrebno in strokovno utemeljeno, saj skrajša čas trajanja in intenzivnost simptomov, zmanjša verjetnost prenosa okužbe in preprečuje razvoj zapletov.
Škrlatinko zdravimo praviloma s penicilinom 10 dni. Drugo antibiotično skupino izberemo le pri pacientih, ki so na penicillin preobčutljivi. Spremljajoče simptome (vročina, bolečina) zdravimo z analgetiki in antipiretiki.
Kemoprofilaksa
S kemoprofilakso želimo z ustreznimi zdravili zaščititi osebe pred okužbo in boleznijo. Pri bolnikih in njihovih tesnih stikih, ki so preboleli akutni poststreptokokni glomerulonefritis ali akutno revmatično vročico je potrebna ustrezna antibiotična zaščita, praviloma benzatinpenicilin. Drugo antibiotično skupino izberemo le pri pacientih, ki so na penicilin preobčutljivi. Trajanje kemoprofilakse se določi individualno.
V primeru, da se pojavi izbruh škrlatinke v vrtcu, šoli ali drugi skupini, ki se intenzivno širi kljub izvajanju preventivnih ukrepov in se pojavljajo težke oblike škrlatinke, invazivne okužbe povzročene z GAS in smrtni primeri, se lahko izjemoma odločimo za kemoprofilakso celotne skupine, da izbruh prekinemo. Pri odločitvi je potrebno skrbno pretehtati razmerje koristi in stranskih učinkov množične kemoprofilakse. Odločitev sprejme epidemiolog.
Preprečevanje
Cepiva proti škrlatinki ni.
Za preprečevanje okužbe je pomembno predvsem izogibanje tesnemu stiku z bolnikom in vzdrževanje ustrezne osebne in splošne higiene. Zlasti je pomembna ustrezna higiena rok, še posebej po kašljanju in kihanju ter pred pripravo hrane.
Za preprečevanje širjenja škrlatinke je pomembno:
Kužnost
Bolnik je kužen od začetka pojava bolezenskih znakov do 24 ur po zdravljenju s penicilinom. Bolnika moramo prvih 24 ur zdravljenja osamiti. Izostane naj iz dela, šole ali vrtca, dokler ni minilo 24 ur od začetka zdravljenja s penicilinom in dokler ima povišano telesno temperaturo.
Imunost
Imunost se razvije samo proti specifičnemu eritrogenemu (pirogenemu) eksotoksinu, ki ga izloča sev, s katerim je bolnik okužen. Zaradi razlik med eritrogenimi (pirogenimi) eksotoksini, ki jih izločajo različni sevi S.pyogenes, lahko oseba, ki je prebolela škrlatinko, v prihodnosti znova zboli. Ljudje redko zbolijo z škrlatinko večkrat.
ŠKRLATINKA je po Zakonu o nalezljivih boleznih1 (ZNB, UL RS, št.69-3133/95, glej priloga Pravilnik o prijavi nalezljivih bolezni in posebnih ukrepih za njihovo preprečevanje in obvladovanje2) na seznamu prijavljivih nalezljivih bolezni v Sloveniji. Prijavo je zdravnik dolžan oddati NIJZ v skladu z merili za prijavo, objavljenimi in posodobljenimi v dokumentu Definicije prijavljivih nalezljivih bolezni za namene epidemiološkega spremljanja, ki jo najdejo na spletnih straneh NIJZ.3
Definicije prijavljivih nalezljivih bolezni za namene epidemiološkega spremljanja3