Odziv na naslov maturitetnega eseja: z javnozdravstvenega vidika je naslov neprimeren

Prebrali smo lahko takšne in drugačne negativne pridevnike na račun slovenistov, ki so predlagali in potrdili takšen naslov, kot tudi mnenje tistih, ki so sloveniste zagovarjali, češ da maturanti niso več otroci, da jih ni potrebno zavijati v vato in podobno.

Naj poudarimo, da se nimamo namena vpletati v kakovost dela slovenistov (ali vrednotiti vsebinsko/jezikovno ali umetniško kvaliteto posameznega dela), ampak se na izbiro naslova odzivamo z javnozdravstvenega vidika problematike (preprečevanja) samomora, s katero se na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje že desetletja poglobljeno ukvarjamo in poznamo možne znanstveno dokazane učinke v zvezi s komuniciranjem samomora. Zato menimo, da bi bili za sloveniste oziroma tiste, ki so izbirali tematiko za naslov letošnjega naslova, kompetenten sogovornik.

Poudarjamo, da ne gre za to, da se o temi samomora ne bi smeli pogovarjati ali razpravljati. Nasprotno. O tem se je treba pogovarjati, saj na ta način povečujemo zavedanje o problemu (kakšni so znaki samomorilnega vedenja itd.), vsebino detabuiziramo, tiste, ki so v stiski, pa v najboljšem primeru vzpodbudimo k iskanju pomoči. Vendar pa tako kot v primeru slovenskega jezika obstajajo slovnična pravila, tudi v primeru komuniciranja o vsebini samomora, obstajajo na dokazih temelječa (angl. evidence based) pravila. Njihov namen je, da vedenja ne bi posnemal oziroma ga povzel kdo od ogroženih posameznikov (bolj zainteresirani bralec si več o tem lahko prebere v Strokovnih smernicah za odgovorno poročanje o samomoru. Med najpomembnejša pravila komuniciranja o samomoru spada navajanje drugačnih načinov reševanja težav, navajanje virov pomoči, predvsem pa se samomor nikoli ne sme prikazovati oziroma navajati (implicirati) kot možna rešitev za težave. Esej z naslovom Samomor kot rešitev iz kolesja sistema pa implicira natanko to. Menimo, da tisti, ki so izbrali naslov letošnjega eseja, niso imeli slabih namenov in je bil njihovih cilj zgolj preveriti sposobnost analitičnega razmišljanja maturantov, vendar so to po našem mnenju storili precej neposrečeno. Seveda, samomor je lahko tema tudi za kakšno plodno filozofsko razpravo (ker gre v enem segmentu zagotovo tudi za filozofsko vprašanje), a ne na način, da jo ponudimo celi generaciji maturantov v obliki naslova za esej. Tudi če se devetdesetim odstotkom maturantov naslov ni zdel slab ali se jim je zdel celo dober, so  pomisleki usmerjeni v preostali del generacije, med katerimi so glede na statistiko tudi takšni, ki so v času pisanja eseja lahko razmišljali o samomoru. Na takšne posameznike bi lahko omenjen naslov imel precej neugoden učinek, saj je v njem ponujena možnost rešitve, ki jo pravzaprav poskušamo preprečevati. To seveda ne pomeni, da bi se tej temi morali povsem izogibati. Vzemimo za primer Goethejev roman Trpljenje mladega Wertherja. Po omenjenem romanu je poimenovan negativni učinek na stopnjo samomorov v populaciji (Wertherjev učinek), saj je po izidu tega romana v Evropi prišlo do porasta samomorov z isto metodo, ob žrtvah pa so našli kopije knjig. Kljub temu to ne pomeni, da ne gre za kvalitetno delo ali da ga ne bi smeli brati (čeprav obstajajo tudi primeri takšnih besedil), temveč zgolj in samo za to, da bi interpretacijo in razpravo morali usmerjati v iskanje drugačnih načinov reševanja težav, temo odpreti ob primernem času in dovolj intimnem okolju. Namreč, če pri večini umetniških del (naj si bodo to knjige, filmi, gledališke igre) stremimo k raznolikim interpretacijam, jih seveda lahko iščemo tudi pri delih, ki obravnavajo samomor. A končni cilj takšnega razpravljanja bi, zato ker so med nami tudi ogroženi posamezniki, moral biti usmerjen v iskanje drugačnih rešitev od samomora. Povedano drugače, razpravljanje o samomoru s širšimi množicami bi moralo vedno biti ciljno usmerjeno v njegovo preprečevanje in odpiranje drugačnih rešitev. Na maturitetnem eseju to zaradi postopka samega (vsak piše sam in na koncu tudi ostane sam s svojim mnenjem) seveda ni mogoče. In zaradi tega (ne ne zaradi morebitnega dvoma v zrelost maturantov) menimo, da naslov kot takšen ni primeren. Prepričani smo, da bi se dalo esejske sposobnosti maturantov, konec koncev tudi njihovo mnenje o samomoru, ravno tako dobro preveriti s kakšnim drugačnim naslovom, ki bi nosil večji preventivni potencial.

V imenu Nacionalnega inštituta za javno zdravje doc. dr. Saška Roškar, Nacionalna predstavnica pri mednarodni zvezi za preprečevanje samomora