Duševno zdravje

Kaj naj stori nosečnica, če spozna, da po rojstvu otroka ne želi ali ne more skrbeti zanj?

29. 09. 2017
Nosečnost je največkrat čas veselega pričakovanja, žal pa ne vedno. Dr. Zalka Drglin z Nacionalnega inštituta je spregovorila o nosečnicah, ki se znajdejo v eni najhujših stisk: »Če se bliža porod in nosečnica ugotavlja, da po rojstvu otroka ne želi ali ne more skrbeti zanj, naj se obrne na center za socialno delo ali k svojemu ginekologu po pomoč, podporo in usmeritev – strokovnjaki so zavezani zaupnosti.

Že pred porodom se je mogoče dogovarjati za oddajo v posvojitev. Če se nosečnica boji obsojanja ali nasilja v svojem domačem okolju, obstaja tudi možnost, da se začasno naseli v varni hiši ali materinskem domu. Biološka mama bo v porodnišnici ob razumevajočem osebju varno rodila. Številni pari čakajo, da bi posvojili novorojenko ali novorojenčka takoj po njegovem rojstvu in mu nudili starševsko ljubezen. Tudi bolnišnice imajo socialne službe, ki bodo pri tem pomagale.«

Zavedamo se, da vse nosečnice ne zanosijo, ker bi si želele otroka in da nekatere nimajo ustreznih okoliščin, da bi lahko vzgajale otroka in skrbele zanj. »Če bodoča mama (še) ni pripravljena na materinstvo, je ključno, kako se na spoznanje, da bo oče, odzove moški,« poudarja Drglinova, »Na primer z jasno pripravljenostjo prevzeti odgovornosti očetovske vloge, s krepitvijo razmerja in podporo ženski v njeni novi vlogi. Če gre za ekonomske stiske, pomanjkanje sredstev za življenje, nezaposlenost, deprivacijo, ko je videti, kot da je zahtevna in dolgotrajna naloga materinstva pretežko breme, je treba podpreti posameznico in družino z zagotovitvijo dobrih življenjskih pogojev;  kot člani družbe se moramo zavezati k sočutnemu in naklonjenemu ustvarjanju dobrih pogojev za starševstvo nasploh.« 

Drglinova izpostavlja pomembno vlogo zdravstvenih delavcev kot oseb, ki jim posameznica lahko zaupa tudi težke življenjska vprašanja: »Zdravstveni strokovnjaki, pa naj bodo to babice, ginekologi/-inje al kdo drug, imajo pomembno vlogo: v odprtem odnosu z zagotovljenim temeljnim spoštovanjem  oblikujejo prostor za izražanje občutij, tako posameznica lažje spregovorilo svojih čustvih, strahovih in  dvomih. S tem  se odprejo možnosti za iskanje rešitev pri njej, v družini, v okolju, kjer živi, in v drugih ustanovah in službah.« 

Na vprašanje, kaj naj storijo nosečnice, ki se znajdejo pred vprašanjem neželenega materinstva, dr. Zalka Drglin odgovarja: »Ženskam, ki se znajdejo v stiski, sporočamo: vedno je nekdo, ki vam je pripravljen prisluhniti, iščite, dokler ne dobite podpore. V težavah niste sami. Pokličete lahko na različne telefone za ljudi v stiski, obrnete se lahko na svojega ginekologa ali osebnega zdravnika, center za socialno delo ali zdravstvene ustanove, kot je porodnišnica ali na nevladne organizacije, kot je Združenje Naravni začetki. Zaupnost vam je zagotovljena.«

»Detomor je dejanje, ob katerem obmolknemo,« povzema pretresenost javnosti Drglinova, »je pa hkrati glasno vprašanje vsem nam: smo kot posameznice in posamezniki v tej družbi dovolj čuteči in pozorni  na najrazličnejše  okoliščine, s katerimi se soočajo nekatere nosečnice: med nami so ženske, žrtve nasilja in zlorab, mlada dekleta, ki so nepoučena o spolnosti in preprečevanju neželene nosečnosti ali so zavedena; ženske s težavami v duševnem zdravju ali z določenimi primanjkljaji v duševnem razvoju, ženske, ki živijo brez doma ali v revščini, v nemogočih delovnih pogojih?«

Drglinova poudarja: »Vsakdo je bil kdaj v težavah, s skupnimi močmi  je mogoče rešiti tudi na videz nerešljive stiske – vključno z neželenim materinstvom.«