Z znanjem do boljšega zdravja

ESBL - proti antibiotikom odporne bakterije z encimi ESBL in/ali karbapenemazami

06. 07. 2017
Ljudje se vsakodnevno srečujemo z različnimi vrstami mikrobov (bakterije, virusi, glive). Nekateri mikrobi so za ljudi koristni, nekateri pa škodljivi, ker povzročajo najrazličnejše okužbe in nalezljive bolezni. Za določene nalezljive bolezni imamo na voljo učinkovita zdravila, za druge ne. V zadnjem času je vedno večji problem zdravljene bakterijskih okužb zaradi naraščajoče odpornosti bakterij proti antibiotikom.

Bakterije so lahko odporne zaradi izločanja različnih encimov, ki antibiotike razgrajujejo. Antibiotiki so zato neučinkoviti. Encimi so različno poimenovani in imajo različne kratice (na primer ESBL, karbapenemaze, okrajšave, kot so OXA-48, NDM-1 in druge).

Katere bakterije najpogosteje izločajo ESBL in/ali karbapenemaze?

Najpogosteje izločajo encime črevesne bakterije, ki jih imenujemo enterobakterije. Med njimi prednjačita ešerihija (Escherichia coli) in klebsiela (Klebsiella pneumoniae). Odpornost proti antibiotikom zaradi razgradnje z encimi je pogosta tudi pri acinetobaktru (Acinetobacter baumanii) in psevdomonasu (Preudomonas aeruginosa).

Načini okužbe in prenos

Odporne bakterije v črevesju, ki so odkrite slučajno, ne odstranjujemo z antibiotiki. Strokovno to nosilstvo bakterij imenujemo kolonizacija. V primeru, ko se bakterije iz črevesja prenesejo na druga mesta v telesu in povzročijo različne okužbe, le te zdravimo. V tem primeru govorimo o bakterijski okužbi.

Z odpornimi bakterijami se lahko srečamo na različne načine. Najpogosteje se prenašajo s stikom, ki je lahko direkten ali pa posreden preko stikov/dotikov z najrazličnejšimi predmeti. Bolj dovzetni za okužbo so bolniki na zdravljenju v bolnišnici, tisti, ki so slabše odporni in starejši.

Bakterije lahko dobimo tudi s hrano, predvsem z živili živalskega izvora, ki niso bila dovolj dobro toplotno obdelana in s slabo opranim sadjem ali zelenjavo.

Pojavljanje bakterij, ki izločajo ESBL/karbapenemaze, je pogostejše v tujini oziroma v tujih bolnišnicah. Večje tveganje za okužbo predstavlja zdravljenje (vključno z  »zdravstvenim turizmom«) v tujini.

Preventivni ukrepi za preprečevanje prenosa v domačem okolju

Posebni ukrepi v primeru sobivanja s kolonizirano osebo v domačem okolju niso potrebni. Dovolj je skrbna osebna higiena in striktno umivanje rok s toplo tekočo vodo in milom.

Dobro je, da ima koloniziran družinski član za izvajanje osebne nege svojo brisačko oziroma brisačo, v katero se ne brišejo drugi. Lahko uporablja tudi papirnate brisačke. Svetujemo dnevno menjevanje brisač.

Če gre za člana, ki je vezan na posteljo, slabo pokreten ali nepokreten, svetujemo uporabo čistilnih robčkov in alkoholnega razkužila za roke. Oseba, ki kolonizirano osebo neguje, naj pri možnem stiku z izločki (urin, blato), uporablja zaščitne rokavice in predpasnik. Po končanem delu in odstranitvi rokavic naj si roke razkuži.

Spodnje perilo je potrebno dnevno menjati. Sicer pri rokovanju s perilom posebni ukrepi niso potrebni. Lahko ga perete skupaj s perilom ostalih članov gospodinjstva. Svetujemo pranje pri 60 °C ali več.

Praktični nasveti

Pomembno je vzdrževanje higiene v domačen okolju z rednim čiščenjem prostorov in površin, zlasti sanitarij. Uporabljene čistilne krpe operite v pralnem stroju. Pomembno je, da pogosteje čistite stranišče oziroma kopalnico. Tu občasno lahko uporabite dezinfekcijsko sredstvo in se pri tem držite navodil proizvajalca.

Jedilni pribor in posodo operite strojno v pomivalnem stroju (če je to mogoče), drugače ročno z detergentom in vročo vodo. Ločevanja pribora ni potrebno. Osebne pripomočke, ki jih uporablja kolonizirana oseba (očala, slušni aparat in drugo), občasno prebrišite z dezinfekcijskimi alkoholnimi robčki.

Ob upoštevanju higienskih priporočil ni nevarnosti za ostale družinske člane.

Ko pridete v stik z zdravstveno službo, opozorite zdravnika ali medicinsko sestro, da ste (bili) nosilec bakterije, ki izloča encime ESBL in/ali karbapenemaze.

Trajanje nosilstva

Trajanje nosilstva je lahko dolgotrajno. Trenutno ne poznamo posebnih ukrepov za odpravo nosilstva. Nosilstvo preverjamo s ponovnim testiranjem, npr. ob sprejemu v bolnišnico ali dom za varstvo odraslih.