Sporočila za javnost

Večjezično zdravstvo in zakaj ga v Sloveniji (še) ni?

01. 02. 2018
Ob zaključku projekta “Izdaja slovarja, namenjenega lažji komunikaciji migrantov z zdravstvenim osebjem” (2016 – 2018) sodelavke projekta podajamo nekaj ključnih ugotovitev in predlogov, ki jih bomo predstavile v četrtek, 1. 2. 2018, na Filozofski fakulteti UL, v okviru dogodka “Večjezično zdravstvo in zakaj ga v Sloveniji (še) ni?”.

V projektu, v katerem so sodelovali Filozofska fakulteta (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Oddelek za prevajalstvo), Medicinska fakulteta, Zdravstvena fakulteta Univerze v Ljubljani ter Nacionalni inštitut za javno zdravje in Zdravniška zbornica Slovenije in je bil financiran iz Sklada za azil, migracije in vključevanje EU ter Ministrstva za notranje zadeve RS, smo izdali Večjezični priročnik za lažje sporazumevanje v zdravstvu v osmih jezikih ter izvedli 14 usposabljanj za zdravstvene delavce z naslovom “Pacient ne govori slovensko! Izziv za zdravstvene delavce v Sloveniji”, ki so potekala v različnih krajih Slovenije.

Ob začetku projekta smo jeseni 2016 izvedli spletno anketo, v kateri je sodelovalo 557 zdravstvenih delavcev, obenem pa smo med projektom izvajali evalvacijo usposabljanj (sodelovalo 434 udeležencev)  ter evalvacijo uporabe večjezičnih priročnikov (sodelovalo 207 anketirancev). Iz teh podatkov lahko ugotovimo:

1. Jezikovne ovire so v slovenski zdravstveni obravnavi vse bolj prisotne: 94% anketirancev, ki je sodelovalo v spletni anketi poroča, da ima stike s pacienti, ki ne govorijo in ne razumejo slovenskega jezika. Na povečanje števila pacientov, ki ne govorijo slovensko, kažejo tudi statistični podatki, iz katerih je razvidno, da se v Sloveniji povečuje število turistov, tujih študentov ter ostalih kategorij priseljencev.

2. Pomanjkanje strokovne podpore pri soočanju z jezikovnimi ovirami: mnogi zdravstveni delavci, ki so sodelovali v spletni anketi poročajo, da jezikovne težave rešujejo na različne načine, med katerimi večina ne omogoča kakovostnega prevoda (npr. uporaba google translate ali mimika, gestikulacija, risanje) in/ali je neetična (npr. otroci v vlogi tolmačev). Iz ankete je tudi razvidno, da slovenske zdravstvene ustanove nimajo vpeljanega sistemskega reševanja problemov, ki nastanejo zaradi otežene komunikacije med zdravstvenim osebjem in pacienti, ki prihajajo iz drugih kulturnih in jezikovnih okolij.

3. Odsotnost profesionalnih tolmačev/ medkulturnih mediatorjev: iz evalvacije usposabljanj in spletne ankete izhaja, da bi zdravstvenim delavcem pri premagovanju jezikovnih ovir najbolj koristili tolmači/mediatorji (49% odgovorov), vendar v Sloveniji (še) ni strokovno usposobljenih tolmači/medkulturni mediatorji za področje zdravstva. Drugi predlogi zdravstvenih delavcev za reševanje jezikovnih in kulturnih ovir so bili informacijska podpora (43% odgovorov), priročnik za osnovno zdravstveno obravnavo (39% odgovorov), usposabljanje s področja kulturnih kompetenc (31% odgovorov).

4. Nestrpnosti do tujejezičnih pacientov: iz spletne ankete in evalvacije usposabljanj je razvidno, da je določen delež zdravstvenih delavcev do tujejezičnih pacientov razumevajoč in odprt, delež pa izraža nestrpnost do pacientov, ki prihajajo iz drugih jezikovnih in kulturnih okolij. Slednje je deloma povezano z odsotnostjo ustrezne jezikovne pomoči pri obravnavi teh bolnikov.

5. Slaba informiranost o zdravstvenih pravicah nedržavljanov: iz evalvacije usposabljanja je razvidno, da je pomemben delež zdravstvenih delavcev slabo informiran o pravnih statusih nedržavljanov ter njihovih zdravstvenih pravicah. Med drugim zdravstveni delavci pogosto niso seznanjeni z dejstvom, da imajo v Sloveniji po zakonu (24. točka 15. člena ZZVZZ) dostop do obveznega zdravstvenega zavarovanja vse mladoletne osebe, ki se šolajo (tudi v primeru, če so njihovi starši ali skrbniki nezavarovani).

6. Velik interes za preseganje jezikovnih in kulturnih ovir: številčna udeležba na usposabljanjih (708 udeležencev), pozitivni odzivi na usposabljanje (98 % udeležencev bi usposabljanje priporočali kolegom) ter velik interes za večjezične priročnike (1000 priročnikov je po prvih štirih mesecih usposabljanj pošlo, potreben je bil ponatis) kažejo, da se vse več zdravstvenih delavcev zaveda jezikovnih in kulturnih ovir ter jih želijo preseči.

Na osnovi predhodno omenjenih ovir podajamo naslednje predloge: 

a) uvedba profesionalnih tolmačev /medkulturnih mediatorjev v slovenski zdravstven sistem: iz rezultatov projekta izhaja, da bi bilo potrebno v zdravstvene ustanove vpeljati državno financirano prevajalsko in tolmaško podporo s strani kvalificiranih izvajalcev (nabor teh tolmačev bi moral v prvi vrsti zajeti tudi večjezične zdravstvene delavce). Pri tem bi bilo nujno spremeniti normative, saj bi moral biti čas obravnave posameznega pacienta, ko je v obravnavi udeležen tolmač /medkulturni mediator, podvojen. Poleg tega bi morali biti zdravstveni delavci, ki tolmačijo, za to delo dodatno nagrajeni oziroma bi se jim morala ta dodatna obremenitev šteti v delovno obveznost.

b) nadaljevanje usposabljanj: na usposabljanjih se je večina zdravstvenih delavcev prvič srečala s temami sporazumevanja med tujejezičnimi osebami in zdravstvenimi delavci ter z zdravstvenimi vidiki migracij. Glede na pozitivne odzive evalvacije usposabljanj se zdi potrebno te teme vključiti v izobraževalne programe medicinskih in zdravstvenih fakultet, obenem pa zagotoviti podobna usposabljanja v obliki dopolnilnih izobraževanj za zdravstvene kadre.

c) digitalizacija večjezičnih priročnikov v obliki spletne aplikacije: iz evalvacije uporabe priročnikov je razvidno, da bi večjezični priročniki bili še bolj koristni v obliki spletne aplikacije, ki bi bila zdravstvenim delavcem in uporabnikom lažje dostopna. 

č) razširitev priročnikov na dodatne jezike: izbor jezikov, v katere so bili prevedeni večjezični priročniki, je zadovoljil le določene potrebe zdravstvenih delavcev ter uporabnikov zdravstvenega sistema. Iz evalvacije uporabe priročnikov ter evalvacije usposabljanj izhaja, da bi bilo potrebno priročnike prevesti tudi v nekatere druge jezike (npr., romunski, bolgarski, romski in drugi jeziki).

d) zagotovitev boljše informiranosti o zdravstvenih pravicah nedržavljanov: glede na zaznano potrebo po boljši informiranosti zdravstvenih delavcev o pravnih statusih nedržavljanov in njihovih zdravstvenih pravicah, bi bilo potrebno na tem področju zagotoviti kontinuirano in učinkovito obveščanje zdravstvenih delavcev vseh profilov. 

izr. prof. dr. Uršula Lipovec Čebron, doc. dr. Nataša Hirci, asist. Vesna Homar, dr. med., Simona Jazbinšek, univ. dipl. etn. in kult. antr., mag. ekon., red. prof. dr. Nike Kocijančič Pokorn, Tanja Korošec, univ. dipl. sociolog, dipl. m. s., doc. dr. Tamara Mikolič Južnič, mag. Marija Milavec Kapun, Sara Pistotnik, dipl. etnol. in kult. antr., izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, dr. med., doc. dr. Erika Zelko, dr. med.