Nenalezljive bolezni in stanja

Pomen sistema javnega zdravja v družbi

16. 03. 2018
Investicije v zdravje pomenijo stroške za zdravstveni resor, obenem pa velike prihranke za nezdravstvene resorje . Z aktivnostmi javnega zdravja lahko prispevamo k upočasnitvi oziroma zamejitvi naraščanje javnih stroškov. Kako?

Investicije v zdravje pomenijo stroške za zdravstveni resor, obenem pa velike prihranke za nezdravstvene resorje[1]. Z aktivnostmi javnega zdravja lahko prispevamo k upočasnitvi oziroma zamejitvi naraščanje javnih stroškov. Kako?

Človeški kapital je ena največjih kapitalskih vrednosti Slovenije in EU. Zdravje zaposlenih kot produktivni faktor prispeva k večji produktivnosti gospodarstva in trajnostnemu razvoju družbe kot celote. Z demografsko revolucijo, staranjem družbe ter manjšanjem deleža mladih in aktivnega dela prebivalstva postaja človeški kapital vedno bolj dragocena družbena dobrina, ki jo je potrebno varovati.

Ob daljšanju pričakovane življenjske dobe je ključno zagotoviti, da se podaljšujejo predvsem pričakovana leta zdravega življenja. Slovenija je ena od držav, v kateri so pričakovana leta zdravega življenja starejših krajša[2] kot v drugih EU državah, na kar nas s Specifičnimi priporočili za Slovenijo že več let opozarja tudi Evropska komisija v procesu Evropskega semestra[3].

S krepitvijo zdravja v vseživljenjskem poteku ter ohranjanjem zdravja prebivalstva in odmikanjem nastanka bolezni v kasnejšo starost (predvsem kroničnih bolezni), lahko z ukrepi javnega zdravja  prispevamo k zagotavljanju trajnostne delovne sile, zmanjševanju stroškov za bolniške odsotnosti in zmanjševanju stroškov zdravljenja (tako direktnih kot indirektnih in nezaznavnih stroškov posameznika in družbe).

Investiranje v zdravstvene inštitucije primarno ne prispeva toliko k večjemu zdravju ljudi, ampak predvsem omogoča zdravljenje in skrb za tiste prebivalce, ki so že oboleli, kar predstavlja zaradi podaljševanja življenja v bolezni in oviranosti povečevanje ekonomskega bremena bolezni in zmanjševanje deleža razpoložljivih javnih sredstev za druge organizirane aktivnosti v državi.

Boljše zdravje ljudi omogočimo predvsem z naslavljanjem determinant zdravja (npr. zaposlitveni status in krepitev zdravja na delovnem mestu, ukrepi za zaščito prebivalstva pred izpostavljenostjo škodljivim snovem v zraku, živilih, vodi, potrošnih proizvodih in druge) v različnih sektorskih politikah. Ukrepi različnih sektorjev (npr. kmetijstvo, energetika, promet, gospodarstvo in trgovina, izobraževanje in drugih) ustvarjajo okolja, ki prebivalcem omogočajo bolj ali manj zdravo življenje in boljše ali slabše možnosti za ohranjanje in krepitev zdravja. Prav javne politike lahko z ustvarjanjem zdravju naklonjenih okolij (omejevanje različnih odvisnosti npr. z omejevanjem škodljive rabe alkohola, oblikovanje zdravega šolskega ali delovnega okolja in drugo) izrazito vplivajo boljše zdravje in blagostanje prebivalcev in družbe kot celote.

Zdravje ni zgolj vprašanje starosti, ampak predvsem vprašanje re-distribucije virov (ekonomskih, socialnih, kulturnih) v družbi in med posamezniki, zato je vlaganje v ohranjanje in krepitev zdravja in blaginje v celotnem življenjskem poteku nujno. Kako dolgo živiš in kako zdravo živiš, je odvisno predvsem od socialnih, ekonomskih in okoljskih determinant in šele nato od zdravstvene dejavnosti[4] kot take. Zdravje prebivalcev najdemo v preseku vseh treh stebrov trajnostnega razvoja (ekonomije, družbe in okolja)[5]. S krepitvijo zdravja in kakovostnim življenjem vseh prebivalcev omogočamo trajnostni razvoj družbe[6].

Neenakosti v zdravju in v kakovosti življenja prebivalcev so v največji meri povezane s socialno-ekonomskim položajem posameznika, kar ni pravično. Neenakosti v zdravju znotraj države in med državami izhajajo iz socialnih in gospodarskih razmer v družbi in iz njihovih učinkov na življenje ljudi. V zadnjih letih je postala neenakost v zdravju oz. njeno zmanjševanje in vzpostavljanje solidarnosti v zdravju eno od pomembnejših družbenih vprašanj.

Zaradi celotnega spektra sprememb v družbi v zadnjih desetletjih (demografske spremembe, posledice ekonomske krize, več prekarnih zaposlitev, podaljševanje delovne dobe, vpliv podnebnih sprememb, komercialne determinante globalne trgovine, razcvet globalnega turizma in druge) je potrebna tudi transformacija zdravstvenega sistema z redistribucijo vlaganj v preventivo in promocijo zdravja ter prilagoditvijo delovanja sistema javnega zdravja[7].

Promocija zdravja in preprečevanje bolezni sta podlaga za bolj učinkovito delovanje zdravstvenega sistema, saj ne velja le, da je zdravje dobro za ekonomijo, ampak tudi obratno, da mora ekonomija prispevati k boljšemu zdravju in blagostanju ljudi. Oboje nikakor ni le izbira posameznika, ampak mora biti odgovornost države za celotno prebivalstvo.

K rešitvam na omenjenih področjih lahko v sodelovanju z vsemi sektorji družbe prispeva tudi sistem javnega zdravja. Za to, da bo sistem javnega zdravja strateško dajal dobre rezultate in prispeval k ekonomskemu razvoju, blagostanju in večjemu zdravju družbe, potrebujemo strateški pogled na vlogo in razvoj javnega zdravja v Sloveniji na ravni najvišjih organov oblasti v državi.

 

[2] Prebivalci Slovenije obeh spolov po 65 letu preživijo približno tretjino let brez oviranosti v aktivnostih in brez kroničnih bolezni ter v dobri samooceni zdravja, preostanek pa zmernimi do resnimi oviranostmi, s kronično boleznijo in v slabši samooceni zdravja, kar izrazito vpliva na porabo virov zdravstvene blagajne in predstavlja tudi enega od najpomembnejših javno zdravstvenih izzivov v Sloveniji ; vir: SILC 2013

[3] Točka 11: Visok javni dolg, ki je leta 2016 znašal 79,7% BDP, je vir ranljivosti za slovenske javne finance. Prebivalstvo države se stara hitreje kot v večini držav članic. Slovenija se sooča z visokimi tveganji za dolgoročno vzdržnost javnih financ in ima med vsemi državami članicami EU najvišji kazalnik vrzeli v dolgoročni vzdržnosti, ki je posledica predvidenega povečanja javnofinančnih odhodkov za pokojnine, zdravstvo in dolgotrajno oskrbo.

https://ec.europa.eu/info/sites/info/files/2017-european-semester-country-specific-recommendations-commission-recommendations_-_slovenia-sl_0.pdf

[7] V duhu deklaracije iz Alma Ate (WHO 1978), ki je uvedla paradigmo novega javnega zdravja, Ottawske deklaracije o promociji zdravja (WHO 1986), skladno s priporočili iz Adelaide (WHO, 1988) ter Rimsko deklaracijo o zdravju v vseh politikah (EU 2007) je za politiko zdravja značilna jasno izražena skrb za zdravje in enakost v vseh sektorskih politikah ter skupna odgovornost za vplive na zdravje. Glavni namen javne politike zdravja je ustvarjati podporna okolja, ki omogočajo ljudem, da se odločajo za zdrav življenjski slog. Taka politika ljudem približa in poenostavi ter bolje omogoča zdrave izbire v socialnem in fizičnem okolju. Politika zdravja, v nasprotju s tradicionalnim konceptom bolezni, na katerem sloni klasična zdravstvena politika, sloni na konceptu zdravja, je medsektorska in je odgovornost celotne vlade. Politika zdravja se v praksi udejanja v zdravstvenem sektorju kot zdravstvena politika, ki je danes v največji meri namenjena delovanju zdravstvene dejavnosti, medsektorsko pa kot koncept zdravja v vseh politikah, ki je implementacija politike zdravja v različnih vladnih sektorjih (Premik, 2005). Svetovno poročilo o zdravju (WHO 2008a) deli politike, ki vplivajo na zdravje, še malenkost drugače – na (1) politike, urejajo zdravstveni sistem in ki omogočajo univerzalno zdravstveno zavarovanje ter učinkovito delovanje zdravstvene dejavnosti, še posebej primarnega zdravstvenega varstva, (2) na javno zdravstvene politike, kot specifične aktivnosti, ki so usmerjene v prednostne zdravstvene probleme s preventivnimi in promocijskimi ukrepi, ter (3) politike drugih sektorjev v okviru koncepta zdravja v vseh politikah, ki prispevajo k zdravju v okviru medsektorskega delovanja. (http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/vsevladni_pristop_za_zdravje_in_blaginjo_prebivalcev.pdf, str 9 – Beseda urednice)