Duševno zdravje

O depresiji

26. 03. 2010
Depresija ali bolje depresivna motnja pomeni v prvi vrsti motnjo razpoloženja in čustvovanja, posledično pa privede tudi do spremembe izgleda, vedenja in mišljenja.

Tvori jo cela paleta znakov in simptomov, od izrazito individualnih telesnih in psiholoških sprememb pa vse do sprememb posameznikove povezanosti z družbo. Simptome in znake depresivne motnje lahko razvrstimo v nekaj skupin, čeprav se med seboj prepletajo:

1. Biološki:

  • dnevno spreminjanje razpoloženja (slabše zjutraj);
  • motnje spanja (zlasti jutranja nespečnost), apetita in želje po spolnosti;
  • izguba volje in motivacije;
  • pomanjkanje energije in utrujenost;
  • nezmožnost uživanja; odsotnost ali pomemben upad hrepenenja, entuziazma oziroma življenjskega navdušenja.

2. Psihološki:

  • potrtost in tesnoba;
  • občutek notranje praznine;
  • občutek krivde, manjvrednosti in obup;
  • znižana toleranca, impulzivnost in agresivnost;
  • motnje koncentracije in spomina.

3. Družbeni:

  • izguba zanimanja za druge ljudi;
  • zmanjšana učinkovitost pri delu.

Seveda ni nujno, da bi se pri osebi z depresivno motnjo pojavili vsi navedeni znaki in simptomi. O depresivni motnji govorimo, ko se pojavi nekaj ključnih in več ostalih, ti pa morajo trajati vsaj dva tedna, da bi lahko govorili o depresiji kot motnji in ne kot začasnem oziroma prehodnem stanju. Oseba z depresivno motnjo to občuti kot hudo breme, ki obstaja tudi za njene najbližje. Depresivno motnjo občutijo partner, družina in drugi. Govorimo lahko tudi o bremenu bolezni kot posledici, ki jo občuti širše družbeno okolje. Zaradi utrujenosti, znižane samozavesti, neodločenosti in upada komunikativnosti se namreč zmanjša tudi učinkovitost na delovnem mestu.
 

O pogostosti depresije
Duševne motnje so mnogo bolj pogoste, kot si ponavadi predstavljamo. Depresivna motnja je najpogostejša med njimi. Čeprav govorimo o dejavnikih tveganja za razvoj depresivne motnje in o skupinah ljudi, kjer je depresivna motnja pogostejša (npr. ženske, osebe s telesnimi obolenji), velja, da za depresivno motnjo lahko zboli večina ljudi, tako starejši kot mlajši, tako ženske kot moški. Za depresivno motnjo bo vsaj enkrat v svojem življenju zbolela vsaj šestina prebivalcev, ta trenutek pa je depresiven vsak dvajseti med nami. Ker je pogostost depresije kot najpogostejše duševne motnje med vsemi boleznimi v najbolj strmem porastu, se bo ekonomsko breme zaradi depresije v prihodnosti še povečevalo.
 

O prepoznavanju in zdravljenosti depresije
Zaradi nepoznavanja ozadja duševnih motenj, vzrokov in povodov ter samih procesov, ki se v telesu odvijajo med duševno motnjo, ter stigme, ki je povezana z duševnimi motnjami, veliko posameznikov z depresivno motnjo ostaja nepravilno zdravljenih ali sploh spregledanih. Stigma je prisotna vse od Hipokratove opredelitve melanholije pa vse do depresije, kot jo razumemo danes. Oseba z depresivno motnjo je označena tako, da je njena motnja ignorirana. Osebe z depresijo doma ali v bolnišnici ponavadi ne obiščejo sodelavci, ne prejme šopka rož, kave ali čokolade, v službi je ob vrnitvi ne pričakajo z olajšanjem, pač pa zadržano in negotovo: »Kako naj se do te osebe sedaj obnašam?« Ključni dejavnik je tudi razumevanje, da ni razlik med duševno in telesno motnjo, da pa je potrebno ločevati med depresijo kot motnjo in depresivnostjo (žalostjo, otožnostjo). Pomembno je, da osebi to razložimo in da v to tudi res verjame. Poudariti je treba, da depresija ni znak osebne slabosti in da obstoj »jasnega« povoda ali vzroka za depresijo ne zmanjšuje potrebe po zdravljenju z zdravili.

Svetovna zdravstvena organizacija je proučila vrzeli zdravljenja, to je deleže vseh, ki bi potrebovali zdravljenje, a ga niso deležni. Depresija sodi med tiste duševne motnje, pri katerih je vrzel ena največjih, to je nad 45%. Pri generalizirani anksiozni motnji pa je ta vrzel še večja, in sicer 62,3%. Glede na to, da je depresija tudi najpogostejša duševna motnja, lahko predvidevamo, da je med vsemi spregledanimi osebami z duševno motnjo največ prav tistih z depresijo. V Evropski študiji epidemiologije duševnih motenj, ki se je izvajala v Belgiji, Franciji, Nemčiji, Italiji, na Nizozemskem in v Španiji, so ugotovili, da se je le četrtina oseb z duševno motnjo obrnila na zdravstveno službo po pomoč. Rezultati študije potrjujejo predvidevanja, da je le manjši delež oseb z duševno motnjo (prisotno v zadnjem letu) deležnih zdravljenja.

V študiji Svetovne zdravstvene organizacije so ugotovili, da je prevalenca duševnih motenj med osebami, ki obiskujejo zdravnika v primarnem zdravstvu, kar 24%. Zanimivo je, da se osebe z duševno motnjo navadno (69%) predstavijo s somatskimi simptomi, tako da je jih je težko prepoznati. Splošno velja, da je v primarnem zdravstvu le vsak drugi prepoznan kot depresiven (50% do 30%, kar je 15%).

Študija DEPRES, ki so jo izvedli v državah EU, je pokazala, da le 30% oseb z depresijo (v zadnjih 6 tednih) poišče pomoč znotraj zdravstvene službe. Od teh, ki obiščejo zdravnika, pa le 30% prejme antidepresiv, saj jih kar 17% dobi benzodiazepine, ostali pa nobenega psihotropnega zdravila. Če upoštevamo še osip tistih, ki prejmejo pravilen odmerek zdravila in pri katerih je zdravljenje dovolj dolgo, je končni odstotek še mnogo manjši. Glede trajanja terapije jih kar 41% preneha jemati antidepresiv po dveh in 68% po štirih tednih. Če te številke prenesemo na stanje v Sloveniji, bi to pomenilo, da se od 100 000 obolelih za depresijo ustrezno zdravi le 1,5% (1500 od 100 000).
 

Kaj poveča tveganje za nastanek depresije?
Na razvoj depresije vplivajo različne ranljivosti, od pretežno dedno obarvane pa vse do ranljivosti, ki so povezane z okoljem, v katerem prihaja posameznik v stalne ali občasne stike. Gen za depresijo seveda ne obstaja, a so lahko posamezniki in njihovi sorodniki tej motnji bolj podvrženi kot drugi. Pri tem pa ne gre spregledati vseh možnih življenjskih dogodkov, ki lahko predstavljajo pomembne sprožilce depresivne motnje ali pa le enega od mnogih povodov, ki pa s samo depresivno motnjo nimajo neodvisne vzročne povezave. Depresija je torej posledica zapletenega prepletanja dednostnih in okoljskih dejavnikov.
 

Med najpomembnejše dejavnike, ki lahko sprožijo depresijo, pripomorejo k njenemu razvoju ali jo vzdržujejo, sodijo:

1. Dolgotrajnejše obremenitve:

  • finančne težave,
  • brezposelnost,
  • telesna obolenja,
  • bolezni bližnjih, za katere skrbimo...

2. Težave v medosebnih odnosih:

  • odsotnost zaupne osebe,
  • konfliktni odnosi,
  • pretirano intenzivni odnosi...

3. Življenjski dogodki:

  • rojstvo ali smrt,
  • poroka ali ločitev,
  • selitev ali menjava službe,
  • upokojitev...
     

Prepoznavanje in učinkovitejše zdravljenje depresije kot poskus preprečevanja samomora
Neustrezno prepoznavanje in zdravljenje depresije s seboj nosi še drug velik javnozdravstveni in splošni družbeni problem, to je samomor. Predvideva se, da je prav neprepoznana in nezdravljena depresija med glavnimi dejavniki tveganja za samomor, saj je med depresivno populacijo tveganje za samomor vsaj 30-krat večje kot sicer. Slovenija se po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije v standardizirani stopnji samomora med evropskimi državami uvršča na sedmo mesto. V Sloveniji vsako leto zaradi samomora izgubimo približno 600 ljudi. Pri tem je samomorilno najbolj obremenjen severovzhod države, to so Štajerska, Koroška in Pomurje. Med samomorilno bolj ogrožene se uvrščajo moški srednjih let, ki so razvezani ali ovdoveli. Prav tako so bolj ogrožene starejše osebe, osebe s kroničnimi obolenji in osebe, ki zlorabljajo alkohol.

Oblikovanje in izvedba učinkovite strategije za preprečevanje samomorilnega vedenja na nacionalni in regionalni ravni bi moralo biti visoko na prioritetni listi. Preventivni mehanizmi obstajajo in se tako kot drugod po svetu izvajajo tudi v Sloveniji, a žal le na projektni, ne pa tudi na programski ravni. Gotlandska študija, ki so jo prvič izvedli na švedskem otoku Gotland, je primer učinkovitega preprečevanja samomora. Z izobraževanjem zdravnikov splošne medicine o pravočasnem prepoznavanju depresije in ustreznimi ukrepi pri samomorilno ogroženih, so uspeli znižati stopnjo samomora za približno polovico. Podobno študijo je v Sloveniji izvajala skupina pod okriljem Inštituta za varovanje zdravja RS in v sodelovanju z Zavodom za zdravstveno varstvo Celje ter Zavodom za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem, in sicer v dveh regijah, ki sta s samomorom najbolj obremenjeni, tj. v celjski in koroški regiji. Prvi rezultati študije so že znani in kažejo na učinkovitost izobraževanja. Zdravniki, za katere smo organizirali izobraževanje, so v primerjavi s svojimi kolegi, ki tega izobraževanja niso bili deležni, izraziteje napredovali v predpisovanju antidepresivov glede na enako obdobje leto pred tem. Slednje kaže pripisati boljšemu prepoznavanju depresije. Rezultati kažejo na vztrajanje učinka izobraževanja tudi v obdobju drugega polletja po izobraževanju.

Kljub izboljšanju prepoznavanja in zdravljenja depresije pa se število samomorov v letu 2003 ni bidtveno zmanjšalo v primerjavi z leti pred tem. Ob tem je potrebno izpostaviti ugotovitve mnogih tujih študij, ki poudarjajo nujnost periodičnega ponavljanja tovrstnih izobraževanj z namenom doseganja in ohranjanja učinka izobraževanja. Študije tudi poročajo, da so učinki izobraževanj veliko močnejši, kadar je v izobraževanje vključenih več različnih skupin strokovnjakov oziroma družbenih skupin, kot so npr. medicinske sestre, duhovniki, policisti in socialni delavci. Poleg izobraževanja različnih skupin strokovnjakov je za doseganje učinka nujno tudi informiranje in osveščanje široke javnosti, saj je problem zmanjševanja in zdravljenja depresije tudi v prej opisani stigmatizaciji duševnih bolezni, v danem primeru depresije.
 

Evropski projekt za preprečevanje depresije in promocijska kampanja »Premagal sem depresijo«
V letu 2004 se je NIJZ vključil v evropski projekt za preprečevanje depresije - EAAD (European Alliance Against Depression), ki pod okriljem EU združuje šestnajst evropskih držav v zavezništvo proti depresiji. Evropski projekt za preprečevanje depresije je nadgradnja naporov, ki so bili izvedeni v sklopu Slovenske gotlandske študije, saj ob izobraževanju splošnih zdravnikov gradi svojo strategijo intervencije še na treh pomembnih področjih:

1. Na informiranju in osveščanju širše javnosti;
2. prek delovanja na področju posebno tveganih segmentov populacije in skupin za samopomoč ter
3. na izobraževanju posebnih družbenih skupin, ki so lahko pomembne pri zgodnjem prepoznavanju depresije.
 

Opisani načrt intervencije, ki temelji na t. i. Nurnberški študiji, je bil prvič preizkušen v Nemčiji, kjer so v mestu Nurnberg dosegli izrazito izboljšanje v zgodnjem prepoznavanju depresije in zmanjševanju samomora.

Na podlagi opisanega načrta smo v koroški in celjski zdravstveni regiji, skupaj z našima regionalnima partnerjema Zavodom za zdravstveno varstvo Celje in Zavodom za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem, to pomlad pričeli z izobraževanji nekaterih družbenih skupin oz. poklicnih profilov, kot so socialni delavci, policisti, duhovniki in drugi laični cerkveni sodelavci, ki so lahko pomembni pri zgodnjem prepoznavanju depresije. Prav tako smo se povezali z nekaterimi nevladnimi organizacijami (Ozara, Šent, Društvo Želva Eureka), ki v omenjenih regijah delujejo na področjih duševnega zdravja, pomoči in samomoči v duševnih stiskah.

Poleg izobraževanja različnih skupin strokovnjakov je za doseganje učinka nujno tudi informiranje in ozaveščanje široke javnosti, saj so depresija in druge duševne motnje pri ljudeh še vedno stigmatizirane.

Poglejte si tudi brošuro v priponki.

Datoteke: