Z znanjem do boljšega zdravja

Izboljšanje vodenja in vključevanje v upravljanje zdravja za boljše zdravje in zmanjševanje neenakosti v zdravju

30. 03. 2016
Predavanje Christine Elisabeth BROWN iz Evropskega urada Svetovne zdravstvene organizacije za vlaganje v zdravje in razvoj v Benetkah na konferenci »Skupnostni pristop v podporo učinkovitemu zadovoljevanju potreb lokalnega prebivalstva«, 30. marca 2016.

Strategija Zdravje 2020 izpostavlja dva povezana strateška cilja, in sicer izboljšati zdravje za vse in zmanjšati neenakosti v zdravju ter izboljšati vodenje in participativno upravljanje za zdravje.

Vlade evropskih držav in tudi držav drugje po svetu vse bolj spoznavajo pomen vključevanja javnosti in drugih deležnikov v oblikovanje politik in storitev. Ena od raziskav je tudi potrdila, da participativni procesi oblikovanja politik vodijo do večjega zaupanja v vlado, zagotovijo višjo raven spoštovanja sprejetih odločitev, ob nižjih stroških pripeljejo do inovativnih rešitev in boljših končnih rezultatov. Razlog za te pozitivne učinke je združevanje znanja, ki je na voljo na nivoju državne uprave in skupnosti, kar omogoči obikovanje bolj učinkovitih in trajnejših ukrepov.

Nekatere politike in sistemi, kot na primer izobraževanje, sociala, delo in razvoj, imajo zelo velik vpliv na zdravstvene izide na splošno in še prav posebej vplivajo na tveganje za slabše zdravje v različnih socialno-ekonomskih skupinah. Te razlike oziroma neenakosti lahko zmanjšamo s pravo mešanico vsevladnih nacionalnih politik ob hkratni vključenosti lokalnih skupnosti in ciljnih skupin prebivalstva, saj tako pridemo do bolj učinkovitih in trajnih rešitev.

Zaradi neenakih zdravstvenih izidov se zmanjša produktivnost in ocene kažejo, da na račun neenakosti v zdravju Evropska unija (EU) izgubi 1,4 % BDP na leto. Za te neenakosti namenimo kar 15 % vseh socialnih prejemkov in 20 % vseh sredstev za zdravstvo.

Vključevanje in torej participativno sodelovanje lokalnih skupnosti pri oblikovanju politik in ukrepov za izboljšanje zdravja je nujno zaradi naslednjih treh razlogov:

  • lokalne skupnosti in ljudje so vir lokalnega znanja, posledično idealni partnerji v procesu pravilnega razumevanja težav in pri oblikovanju rešitev,
  • ti ljudje so povezani v različne socialne in vrstniške mreže, ki podpirajo in spodbujajo aktivnosti za krepitev zdravja,
  • že sama vključenost v aktivnosti skupnosti in v procese odločanja izboljšajo občutek blaginje, samoporočano zdravstveno stanje ter znanje in spretnosti obvladovanja različnih situacij pri osebah, ki so v te aktivnosti vključene.

Participativno upravljanje za zdravje je torej že samo po sebi močno orodje za izboljšanje človeških virov in krepitev lokalnih kapacitet in zdravja samega.

Poznamo vrsto pristopov za vključevanje lokalnih skupnosti na področju izboljšanja blaginje in zdravja. Najbolj učinkovito je medsebojno združevanje in povezovanje različnih pristopov. Eden od takih primerov so programi za aktivno politiko zaposlovanja. Nezaposlenost je pomemben napovedni dejavnik za težave na področju duševnega zdravja (npr. depresija, prekomerno pitje alkoholnih pijač itd.). Na voljo je vrsto dokazov, da imajo programi za aktivno politiko zaposlovanja pozitivne zdravstvene, socialne in ekonomske učinke. Celoviti programi za aktivno politiko zaposlovanja vključujejo:

  • usposabljanje na delovnem mestu in mentorstvo,
  • osebno svetovanje in trening veščin obvladovanja stresa, povezanega z delom,
  • napotovanje/informiranje iskalcev zaposlitve na/o programih usposabljanja in mentorstva,
  • lokalni programi pripravništva za izboljšanje veščin iskalcev zaposlitve,
  • podpora za ohranjanje telesnega in duševnega zdravja nezaposlenih, na primer z brezplačnim dostopom do rekreacijskih in kulturnih objektov.

Drugi pristopi, ki so v Evropi tudi uporabljajo, med drugim zajemajo: mentorstvo, vzajemno (vrstniško) podporo, mediatorje in terensko delo (npr. pri angažiranju skupnosti, ki jih sicer težko dosežemo zaradi jezikovnih ali kulturni ovir, izolacije ali omejene gibalne sposobnosti). Med drugim to vključuje mobilne klinike, centre “vse na enem mestu”, ki so locirani v lahko dostopnih ustanovah (šole, knjižnice, trgovski centri), kar olajša dostop in zmanjša stigmo za posamezne skupine. Pomembna pristopa sta tudi skupno načrtovanje in skupen nadzor (na primer na področju ugotavljanja nevarnih točk v prometu, umirjanje prometa in programi preprečevanja prometnih nesreč so pomembni zlasti v revnejših soseskah, obolevnost in prezgodnja umrljivost zaradi nesreč sta še posebej pomembni za moške).

Nekatere učinkovite prakse se dogajajo izven javne uprave. Socialno podjetništvo ima pomembno vlogo na področju izboljšanja zdravja, saj dobro koristijo skupnostna omrežja, zadruge, zveze, društva itd. Eden od tovrstnih primerov iz tujine so t. i. “moške kotičke”. Znano je, da moški z nižjo izobrazbo obolevajo in umirajo mlajši, so manj zdravi, imajo manjšo verjetnost za prakticiranje zdravih življenjskih navad (npr. redkeje opustijo kajenje, se redkeje odzovejo na presejalne programme za raka itd.). “Moške kotičke” predstavljajo kraj, kamor lahko moški zahajajo, se srečujejo, se učijo novih spretnosti (vrtnarjenje, gradnja, računalništvo). “Moške kotičke” so pravi hit na Irskem, kjer dajejo odlične rezultate.